Jedro

Za odgovornost zavarovalnice iz obveznega zavarovanja škod, nastalih v prometu z motornimi vozili po 25.6.1991, ni več mogoče upoštevati najnižjih zavarovalnih vsot, določenih z odloki ZIS SFRJ, ker z njimi ni bil ohranjen nivo varstva oškodovancev, ki ga daje sistem obveznega avtomobilskega zavarovanja. Upoštevanje teh odlokov bi bilo v nasprotju z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I). Vlada RS je bila po 25.6.1991 dolžna ohranjati navedeni nivo varstva. Zaradi varstva oškodovancev je najnižjo zavarovalno vsoto obveznega avtomobilskega zavarovanja po povedanem za čas od 25.6.1991 naprej - po sistemu, da velja zavarovalna vsota, določena v času prometne nesreče - treba ugotavljati po odloku vlade RS z dne 3.4.1992. Zavarovalne vsote, določene z odlokom ZIS, objavljenem v Ur. listu SFRJ, št. 56/91 v znesku 2,000.000,00 din (SIT) tako ni mogoče upoštevati niti s korekcijo njene valorizacije od uveljavitve dne 1.8.1991. Ta odlok je bil namreč izdan po osamosvojitvi RS in nasprotuje slovenskemu javnemu redu (prvi odstavek 4. člena že omenjenega Ustavnega zakona o izvedbi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako delno spremeni, da je tožena stranka-zavarovalnica nerazdelno s toženim M. J. dolžna plačati tožniku znesek 24,789.940,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.7.1997 dalje do plačila.

V ostalem se revizija kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da morata nerazdelno plačati tožniku odškodnino v znesku 32,180.201,00 SIT, tožencu M. J. pa še, da mora sam plačati tožniku 600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.7.1996 dalje do plačila. Tožencu M. J. je naložilo, da mora tožniku plačevati mesečno rento od 1.9.1994 dalje z zneski, ki jih je posebej opredelilo za vsak mesec posebej, od 1.1.1997 dalje pa z zneskom 50.830,00 SIT mesečno.

Toženima strankama je tudi naložilo, da morata tožniku povrniti njegove pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbi toženih strank proti taki sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka- zavarovalnica, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo s pretežno zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijani odločitvi očita predvsem neupoštevanje predpisane zavarovalne vsote, veljavne v času škodnega dogodka. Nedvomno mora kriterij predpisane zavarovalne vsote, veljavne v času škodnega dogodka, veljati za vse primere, o katerih odloča sodišče. Sodna praksa navedeno določilo brez izjeme upošteva. Odločitev, po kateri naj bi veljala zavarovalna vsota, veljavna v času sojenja na prvi stopnji, je tudi v nasprotju s sedaj veljavnim prvim odstavkom 19. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu. Dopustna je le korekcija višine odškodnine do višine valorizirane zavarovalne vsote, da bi se ohranila njena realna vrednost. Nižji sodišči sta tudi napak ravnali, ker v juliju 1996 opravljeno izplačilo v znesku 2,219.799,00 SIT ni bilo valorizirano. Tožena stranka graja tudi odmero dosojene odškodnine, ki po njenem mnenju ni v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo. Končno pa bi bilo treba upoštevati tožnikovo soodgovornost za nastalo škodo. Lahkomiselno in nekritično je pristal na vožnjo z alkoholiziranim voznikom. Tako je prispeval k škodnemu dogodku najmanj do višine 30 odstotkov. Dosojeni znesek bi bilo treba obrestovati od 10.7.1997, ne pa od 10.7.1996. Tožnik je na revizijo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena, Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Dogajanje, ki je privedlo do škodnega dogodka, res terja razmislek o morebitni soodgovornosti tožnika za škodo, ki mu je nastala (tretji odstavek 177. člena ZOR, Zakona o obligacijskih razmerjih). Toženec J. (in obenem zavarovanec tožene zavarovalnice) je namreč avto vozil alkoholiziran z ugotovljeno koncentracijo alkohola v krvi v višini 1,26 promile. Nevarno je sesti v avto, ki ga vozi alkoholizirani voznik. Vendar pa je presoja, ali se je sopotnik za vožnjo z opitim voznikom odločil vede ali lahkomiselno, ali pa za njegovo opitost ni vedel, najprej dejansko vprašanje. Sodišče prve stopnje je okoliščine s tem v zvezi raziskalo in dokazno ocenilo izpovedi tožnika in drugega toženca. Ugotovilo je, da sta bila sicer skupaj v gostilni, vendar pa toženec znakov pijanosti, ko sta sedla v avto, ni kazal. Očitno je verjelo tožniku (iz razlogov prvostopne sodbe to izrecno sledi), ne pa tožencu, ki o popitem alkoholu vpričo tožnika navaja večje količine, vendar pa istočasno pove, "da se je normalno obnašal, normalno hodil in se normalno pogovarjal". Ob taki trditvi in ker je dokazno kot verodostojna ocenjena tožnikova izpoved, da je vpričo njega toženec popil en brizganec, v pravno presojo, da tožnik ni mogel vedeti, da je bil toženec za vožnjo nesposoben, ni mogoče dvomiti. Revizija pa v tej smeri sprejeti dokazni oceni ne očita morebitnih nesklepčnosti ali nedoslednosti. Revizijsko sodišče zato sprejema razloge izpodbijane sodbe o pravnem sklepanju, da tožnik za nastalo škodo ni soodgovoren.

Obseg tožnikovega poškodovanja je v sodbah nižjih sodišč (predvsem v sodbi sodišča prve stopnje) natančno ugotovljen. Utrpel je katastrofalno škodo. Ostala mu je le gibljivost vratu in delna gibljivost rok. Ob dogodku je bil star 26 let, zdrav in sredi načrtov za razvoj podedovane kmetije. Usoda ga je hromega prikovala na invalidski voziček in v popolno fizično odvisnost zaradi nesposobnosti za samostojno opravljanje celo najosnovnejših življenjskih dejavnosti. Takšen obseg škode, ki bo trajala vse življenje, terja ob uporabi določb 200. in 203. člena ZOR ustrezno denarno odškodnino. Vendar pa je pri odmeri pravične odškodnine sodišče omejeno že z določbo drugega odstavka 200. člena ZOR.

Odškodnina ne more biti priznana v višini, ki bi presegala realne mere: ne more biti namreč odmerjena izven prostora in časa, torej izven obstoječih, v denarju izraženih možnosti v državi, ali celo - primerjalno - v sosednjih zahodno evropskih državah. V tej smeri se je izoblikovala sodna praksa, ki ne upošteva le konkretizacije oškodovančevih prikrajšanj, temveč tudi primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod zaradi zagotovitve enakega obravnavanja škod različnega obsega in odškodnin zanje. Pri tem je sodišče dolžno opraviti tudi primerjavo med odškodninami v skladu z objektivnimi merili, ki glede na različne razmere v času sojenja odpravljajo učinke padca vrednosti denarja.

Trpljenja človeka, ki je postal tetraplegik v mladosti, ni mogoče izmeriti v denarju. Denar je le tista kategorija, ki omogoča satisfakcijo, torej zadoščenje in delno pomiritev, v končni fazi pa tudi možnost (nakupa) zadovoljstev, ki v duševno trpljenje vnesejo vedrino. Revizijsko sodišče je opravilo primerjavo z drugimi podobnimi primeri katastrofalnih škod in odškodnin (nekateri primeri so zaradi popolne ohromelosti vseh štirih okončin celo hujši), kakor so bile zanje določene v sodni praksi in ocenilo primernost odškodnine v tem primeru z zneskom 28,000.000,00 SIT. V izpodbijani sodbi določeno odškodnino je torej znižalo za 7,000.000,00 SIT (prvi odstavek 395. člena ZPP).

V tej zadevi je podlaga tožbenega zahtevka za odgovornost tožene zavarovalnice v obveznem zavarovanju uporabnikov oziroma lastnikov motornih vozil proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam (Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, veljaven v času škodnega dogodka - Ur. list SFRJ, št. 17/90). Vendar pa je ta zakon (kot tudi Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. list RS, št. 70/94, ki velja od 26.11.1994, torej po škodnem dogodku) na področju zavarovanja lastnika motornega vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim, omejil jamčevanje zavarovalnic in vpeljal sistem zavarovalnih vsot. Te je sprva predpisoval tedanji zvezni izvršni svet (ZIS) z odloki o zneskih, na katere se mora skleniti zavarovanje proti odgovornosti za škode, povzročene drugim pri rabi motornega vozila. V času inflacije in hiperinflacije naj bi tedanja zvezna vlada skrbela za ohranjanje nivoja varstva oškodovancev, ki ga daje sistem obveznega avtomobilskega zavarovanja: takšna je bila namreč volja zakonodajalca. Po 25.6.1991, po osamosvojitvi Republike Slovenije, je to dolžnost prevzela slovenska vlada.

Osnovni namen zavarovanja odgovornosti lastnika motornega vozila je v tem, da daje oškodovancu možnost uveljavljati svoje odškodninske zahtevke neposredno od zavarovalnice kot finančno močne organizacije, saj je tako rešen nevarnosti, da svojega sicer utemeljenega zahtevka ne bi mogel realizirati zaradi plačilne nezmožnosti odgovorne osebe. Drugi namen tega zavarovanja je v tem, da preide odškodninska odgovornost od povzročitelja na zavarovalnico. Oba namena pa sta lahko dosežena le, če so z zavarovanjem pokrite vse škode, ki jih je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto. Sodna praksa, tudi za čas veljavnosti tedanjega (SFRJ) Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, višine denarne obveznosti zavarovalnic za izplačilo škod, nastalih v prometu, ni odmerjala po odlokih zvezne vlade, veljavnih v času sojenja, temveč po odlokih, veljavnih v času škodnega dogodka. Vendar pa je visoka inflacija zneske zavarovalnih vsot sproti razvrednotila, tedanja vlada pa je s prilagajanjem zavarovalnih vsot zamujala. Zato se je pojavilo vprašanje valorizacije zavarovalnih vsot, veljavnih na dan škodnega dogodka. Način (metoda) valorizacije je bil različen: od upoštevanja rasti drobnoprodajnih cen in rasti povprečnih neto plač do valutnih indeksov. Izbrana metoda (nobeni ni mogoče odreči pravilnosti) je lahko pripeljala do približne ohranitve vrednosti zavarovalne vsote, veljavne na dan škodnega dogodka glede na razmere v času sojenja - ki je bilo praviloma z občutnim časovnim zamikom. Počasnost odzivanja tedanjega ZIS na spremenjene razmere pa je zaradi ohranjanja realne vrednosti zavarovalne vsote v sodni praksi narekovala korekcijo: valorizacija limita ni bila opravljena le od škodnega dogodka dalje, temveč od uveljavitve odloka, ki ga je predpisoval. S tem je breme inflacije vsaj v pretežni meri prešlo na zavarovalnico, ki je ob določenih pogojih imela možnost zviševanja premij.

Pravna presoja pa v tem primeru zahteva posebno obravnavo. Škodni dogodek se je pripetil dne 5.4.1992, v času veljavnosti odloka ZIS o zneskih zavarovalne vsote, objavljenega v Ur. listu SFRJ, št. 56/91. Zavarovalna vsota je tedaj znašala 2,000.000,00 din (SIT) in bi njena valorizacija od dneva uveljavitve 1.8.1991 do dneva sojenja na prvi stopnji dne 10.7.1997 po enem od možnih izračunov znesla nekaj manj od polovice v izpodbijani sodbi dosojenega zneska. Vendar ta podatek ni odločilen in ga zato ni treba konkretizirati. Pravno odločilno je namreč, da se je škodni dogodek pripetil po 25.6.1991, ko je Slovenija postala samostojna država. Za odgovornost zavarovalnice iz obveznega zavarovanja škod, nastalih v prometu z motornimi vozili po 25.6.1991, ni več mogoče upoštevati najnižjih zavarovalnih vsot, določenih z odloki ZIS SFRJ, ker z njimi ni bil ohranjen nivo varstva oškodovancev, ki ga daje sistem obveznega avtomobilskega zavarovanja. Upoštevanje teh odlokov bi bilo v nasprotju z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I). Vlada RS je bila po 25.6.1991 dolžna ohranjati navedeni nivo varstva. Prvi odlok je izdala 26.3.1992, v Ur. listu RS pa je bil pod št. 17/92 objavljen dne 3.4.1992 z veljavnostjo po 15 dneh, torej z 18.4.1992. Škodni dogodek se je pripetil dne 5.4.1992, kar pomeni, da objava odloka in čas škodnega dogodka slučajno sovpadata. Pri obravnavanju nivoja varstva oškodovancev pa ni odločilno, da je slovenska vlada o višini zavarovalne vsote prvič odločila šele 26.3.1992. Zaradi varstva oškodovancev je najnižjo zavarovalno vsoto obveznega avtomobilskega zavarovanja po povedanem za več čas od 25.6.1991 naprej - po sistemu, da velja zavarovalna vsota, določena v času prometne nesreče - treba ugotavljati po odloku vlade RS z dne 3.4.1992. Zavarovalne vsote, določene z odlokom ZIS, objavljenem v Ur. listu SFRJ, št. 56/91 v znesku 2,000.000,00 din (SIT) tako ni mogoče upoštevati niti s korekcijo njene valorizacije od uveljavitve dne 1.8.1991. Ta odlok je bil namreč izdan po osamosvojitvi RS in nasprotuje slovenskemu javnemu redu (prvi odstavek 4. člena že omenjenega Ustavnega zakona o izvedbi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije).

Zavarovalna vsota je bila z odlokom vlade RS, objavljenim v Ur. listu RS dne 3.4.1992, limitirana z zneskom 6,000.000,00 SIT. Postopek valorizacije te vsote zaradi ohranitve njene realne vrednosti na dan sojenja na prvi stopnji (10.7.1997) spada v področje pravne presoje: za pravilno uporabo materialnega prava pa ima revizijsko sodišče na razpolago procesno določbo prvega odstavka 395. člena ZPP. V tem primeru je najprimernejša metoda valorizacije v primerjavi najnižje zavarovalne vsote in povprečne neto plače na zaposleno osebo v podjetjih, družbah in drugih organizacijah v RS, ki jo za vsak mesec posebej ugotavlja Statistični urad RS. Zadnja povprečna neto plača pred sprejemom odloka, ki je bil objavljen v uradnem listu dne 3.4.1992, toda sprejet že 26.3.1992, je bila vladi, ki je odlok izdala, znana za mesec februar 1992. Tedaj je povprečna neto plača znašala 20.208,00 SIT, kar pomeni, da je z odlokom določena zavarovalna vsota v znesku 6,000.000,00 SIT predstavljala 297 povprečnih neto plač.

Opisano izhodišče ima za posledico pravno presojo, po kateri je tožena zavarovalnica - ne glede na višino dosojene odškodnine - dolžna plačati tožniku odškodnino le v višini, ki jo da zmnožek 297 povprečnih neto plač v mesecu juliju 1997, ko je o stvari odločalo sodišče prve stopnje. Ker je povprečna neto plača v RS po podatkih Statističnega urada RS v juliju 1997 znašala 91.664,00 SIT, je tožena zavarovalnica tako od dosojene odškodnine v znesku 28,000.000,00 SIT dolžna nerazdelno plačati le znesek 27,224.208,00 SIT.

Revizija izpodbijani sodbi tudi upravičeno očita izostanek valorizacije že tožniku plačane odškodnine v znesku 2,219.799,00 SIT. Omenjeni znesek je tožena zavarovalnica tožniku nakazala dne 5.7.1996. Revizijsko sodišče je - zaradi pravilne pravne presoje - tu uporabilo enako metodo kot pri valorizaciji zavarovalne vsote. Po preračunu realne vrednosti delnega plačila v število povprečnih neto plač v juliju 1996 (tedaj je neto plača predstavljala znesek 83.588,00 SIT) in zmnožku tega števila s povprečno neto plačo v juliju 1997 (91.664,00 SIT) je tožena zavarovalnica tožniku realno že plačala 2,434.268,00 SIT. Po odštetju tega zneska od zavarovalne vsote 27,224,208,00 SIT je tako tožena zavarovalnica nerazdelno s toženim M. J. (slednji v izpodbijani sodbi njemu naložene solidarne obveznosti ni revizijsko izpodbijal) dolžna tožniku plačati znesek 24,789.940,00 SIT.

Ker je delna sprememba izpodbijane sodbe posledica zmotne uporabe materialnega prava je na revizijski predlog, pa tudi po uradni dolžnosti, revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tudi v izreku o teku zamudnih obresti od dosojenega zneska. Te tečejo - gre za nepremoženjsko škodo, ki se odmerja po razmerah v času sojenja - od dneva sojenja pri sodišču prve stopnje, torej ne od 10.6.1996 (očitna pomota), temveč od 10.7.1997 dalje do plačila.

Sprememba izpodbijane sodbe na revizijski stopnji pa ni povzročila spremembe stroškovne odločitve. Že sodišče prve stopnje je namreč štelo, da je tožnik, ki je glede podlage tožbenega zahtevka uspel v celoti, sicer pa manj, zato skupno uspel s približno 75 odstotki svojega zahtevka. Taka ugotovitev velja tudi po opisani delni ugoditvi reviziji. Izreka o pravdnih stroških zato ni treba spreminjati. Odločitev o tem temelji na določbah 154., 155. in 156. člena ZPP.

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker niso bili zaznamovani niti v reviziji, niti v odgovoru nanjo.