Jedro

Uveljavitev določene razlage neke materialnopravne norme obligacijskega prava, do katere pride v določenem trenutku v sodni praksi, nikakor ne more imeti za posledico samodejnega izbrisanja vseh pravnih učinkov razpolaganj udeležencev obligacijskih razmerij, ki so se pred tem trenutkom odločili za določeno pogodbeno ureditev teh razmerij. Prav tako nevednost stranke (izvensodne) poravnave o tem, da bo pozneje, torej določen čas po sklenitvi poravnave, v sodni praksi uveljavljena neka drugačna razlaga materialnega prava, nikakor ne predstavlja zmotne predstave stranke poravnave o obstoju (ali neobstoju) nekega pravnega razmerja (v smislu prvega odstavka 1097. ZOR), niti njene zmotne predstave o obstoju nekega dejstva (v smislu drugega odstavka 1097. člena ZOR), katerega obstoj upošteva pri svoji odločitvi za sklenitev poravnave.

Obrazložitev

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožnice ugodi ter sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni plačati znesek 6.646,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2002 dalje do plačila.

Toženec mora tožnici v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 942,87 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec tožnici plačati 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2002 dalje do plačila. V presežku (to je za plačilo zneska 6.646,10 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnici naložilo povrnitev toženčevih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Sodbo pritožbenega sodišča tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo. Poudarja, da plačilo celotnega vtoževanega zneska uveljavlja na podlagi sporazuma, ki sta ga s tožencem sklenila dne 24. 9. 2001, torej pred uveljavitvijo novele Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. list RS, št. 67/02, v nadaljevanju ZOZP-A). Toženec neveljavnosti sporazuma ni zatrjeval. Obveznost, glede katere se je z njim zavezal, je celo delno izpolnil, kar dokazuje, da je tudi sam štel sporazum za obvezujoč. Opozarja na spoštovanje načela pacta sunt servanda in dejstvo, da je bilo z izpodbijano sodbo poseženo v njene pridobljene pravice. Uveljavlja kršitev načel prepovedi retroaktivne veljavnosti predpisov in zaupanja v pravo. Novela ZOZP-A namreč ne predvideva, da posamezne njene določbe veljajo za nazaj. Čas vložitve tožbe ni določen kot relevantni kriterij, celo nasprotno, zavarovalnicam je bil z omenjeno novelo dan rok, da v šestih mesecih po začetku njene veljavnosti uskladijo zavarovalne pogoje. To nedvomno potrjuje namen zakonodajalca urediti pravna razmerja le za naprej. Sprejem navedene novele je bil zanjo nepričakovan in nanj ni imela nobenega vpliva.

4. Sodišče je revizijo v skladu z 375. členom ZPP vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je utemeljena.

6. Kadar zaradi krivdnih in protipravnih ravnanj pogodbene stranke, ki sta jih stranki v zavarovalni pogodbi vnaprej predvideli, zavarovalnici nastane škoda, ji 7. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. list RS, št. 70/1994 in nasl., v nadaljevanju ZOZP) daje pravico izterjati izplačani znesek od povzročitelja. Pritrditi je revidentki, da materialnopravno podlago njenega tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi ne predstavlja navedeno določilo ZOZP, niti 3. člen konkretnih splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, temveč sporazumom, ki sta ga pravdni stranki sklenili dne 24. 9. 2001 (glej list. št. 4 in 22) in katerega je mogoče opredeliti kot izvensodno poravnavo o plačilu toženčevega dolga nasproti tožnici zaradi izgube zavarovalnih pravic. V času sklepanja omenjenega sporazuma je bila takšna poravnava dopustna.

7. Poravnava ima konstitutivni učinek; na njeni podlagi nastanejo nove pravice in obveznosti, pravice iz prejšnjega razmerja se ne morejo več uveljavljati.(1) Za pogodbo o poravnavi veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega (prvi odstavek 1093. člena ZOR). Bistveno v obravnavani zadevi je, da toženec neveljavnosti sporazuma z dne 24. 9. 2001 ni zatrjeval, zgolj s sklicevanjem na novelirano določbo 7. člena ZOZP-A o omejitvi višine regresa pa ne more uspeti. Nižji sodišči sta se namreč pri tem nepravilno oprli na pravno stališče, zavzeto v zadevi II Ips 615/2004, saj ta s konkretno ni primerljiva. V citiranem primeru namreč poravnava ni bila sklenjena; pravno podlago zahtevka je tako predstavljalo zakonsko upravičenje zavarovalnice iz petega odstavka 7. člena ZOZP. Konkretni dejanski stan (neizpolnitev pogodbe) se je za razliko od omenjene zadeve v celoti končal pred začetkom veljavnosti ZOZP-A. Poleg tega pa tudi uveljavitev določene razlage neke materialnopravne norme obligacijskega prava, do katere pride v določenem trenutku v sodni praksi, nikakor ne more imeti za posledico samodejnega izbrisanja vseh pravnih učinkov razpolaganj udeležencev obligacijskih razmerij, ki so se pred tem trenutkom odločili za določeno pogodbeno ureditev teh razmerij (npr. s poravnavo v smislu 1089. člena ZOR). Prav tako nevednost stranke (izvensodne) poravnave o tem, da bo pozneje, torej določen čas po sklenitvi poravnave, v sodni praksi uveljavljena neka drugačna razlaga materialnega prava (v konkretnem primeru določbe 7. člena ZOZP-A), nikakor ne predstavlja zmotne predstave stranke poravnave o obstoju (ali neobstoju) nekega pravnega razmerja (v smislu prvega odstavka 1097. ZOR), niti njene zmotne predstave o obstoju nekega dejstva (v smislu drugega odstavka 1097. člena ZOR), katerega obstoj upošteva pri svoji odločitvi za sklenitev poravnave.

8. Revizijsko sodišče po navedenem ugotavlja, da je toženec glede na veljavno sklenjen sporazum o plačilu dolga z dne 24. 9. 2001 zavezan k plačilu celotnega vtoževanega zneska,(2) zato je reviziji ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP).

9. Ugoditev reviziji in sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi ponovno odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora toženec tožnici povrniti stroške postopka, nastale na prvi in drugi stopnji sojenja ter revizijske stroške, ki so bili odmerjeni v skladu z odvetniško ter taksno tarifo in ki skupaj znašajo 942,87 EUR. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev naložene obveznosti.

Op. št. (1): Cigoj, S.; Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, Uradni list SR Slovenije, 1978, 4. knjiga, str. 2773. Juhart, M., Plavšak, N. in drugi; Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, GV založba, Ljubljana 2004, 4. knjiga, str. 1105. Op. št. (2): Toženec višini vtoževanega zneska ni ugovarjal.