Jedro

Ker investitor za poseg v prostor ni imel dovoljenja, se je postopek pravilno vodil po določbah ZUN in ne po ZGO.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 1547/98-6 z dne 16.2.2000.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo proti odločbi z dne 8.9.1998, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Upravne enote L., Izpostave B. z dne 16.12.1996. Z njo je zavrnjena njegova zahteva za postavitev garaže v izmeri 2,40 x 4,80 m, na parc. št. 507 k.o. B. V obrazložitvi sodbe upravno sodišče navaja, da je tožnik kot investitor dne 20.9.1996 priglasil postavitev pomožnega objekta - drvarnice na zemljišču parc. št. 508 k.o. B. ter zahtevku priložil kopijo katastrskega načrta z vrisanim objektom, skico objekta in zemljiškoknjižni izpisek za parc. št. 508. Ob ugotovitvi tožene stranke, da je vlagatelj pred prvostopnim upravnim organom dal izjavo, da želi postaviti garažo in ne drvarnice, in to ne na parc. št. 508, temveč na parceli št. 507 k.o. B., katere lastnik ni, je prvostopni organ utemeljeno zavrnil zahtevek za priglasitev del. Pritožbeni ugovor o tem, da je bila negativna odločba vročena tri mesece po vložitvi zahtevka, glede na Zakon o graditvi objektov je mogoče z deli pričeti, če pristojni organ v roku 15 dni od prejema vloge ne prepove del, je tožena stranka zavrnila, sklicujoč se pri tem na to, da je za predlagana dela potrebno pridobiti odločbo o dovolitvi priglašenih del na podlagi Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Glede nepravočasne izdaje odločbe pa mu je pojasnila, da tožnik ni izkoristil možnosti vložitve pritožbe zaradi molka organa v postopku. Po presoji upravnega sodišča je tožena stranka pravilno uporabila določbo 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93). Zavrača tožnikovo sklicevanje na 46. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 40/94 - odl. US, 69/94 - odl. US, 59/96). Ta določba, ki je bila razveljavljena z novelo tega zakona iz leta 1996 (Uradni list RS, št. 59/96), se je tudi v času njene veljavnosti nanašala na dela, ki se niso štela za rekonstrukcijo objektov, naprav in opreme po ZGO in je zanje zadoščala priglasitev pri organu, pristojnem za izdajo gradbenega dovoljenja (1. odstavek 46. člena ZGO). Za vsak poseg v prostor pa si mora investitor najprej pridobiti lokacijsko dovoljenje oziroma odločbo o dovolitvi priglašenih del po 62. členu ZUN. Gre torej za dvoje različnih dovoljenj, izdanih po različnih materialnih predpisih. Predmet obravnavanega postopka je bila, kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, priglasitev del po ZUN. Po 1. odstavku 62. člena ZUN je priglasitvi treba priložiti tudi dokazilo o razpolaganju z zemljiščem, na katerem naj bi objekt stal. Tega pogoja tožnik ni izpolnil, saj ni predložil dokazila o razpolaganju parcele, št. 507 k.o. B., na kateri naj bi objekt postavil. Tožbeni ugovor, da je parcelno stanje v naravi drugačno, kot ga izkazuje katastrski načrt, je po vsebini ugovor dejanske narave. Ne gre za pravno vprašanje, ki bi se moralo reševati kot predhodno vprašanje kot meni tožnik v tožbi, temveč za ugotavljanje dejstev. Kopija katastrskega načrta je listina iz uradne evidence - zemljiškega katastra, ki se vzpostavlja in vzdržuje po predpisanem postopku (3. in 4. poglavje Zakona o zemljiškem katastru, Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86) po katerem se lahko spremenijo podatki, ki se v njem vodijo. Zato se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da gre za dejstva, ki se ugotavljajo v drugem postopku, za ugotovitev dejanskega stanja v tem postopku pa ogled na kraju samem ni potreben.

V pritožbi tožnik uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, saj se ni opredelilo do vseh relevantnih tožbenih navedb, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Ni se opredelilo do tožbene navedbe o dejstvu, da tožnik v roku petnajst dni od vložitve zahtevka prvostopnemu organu ni prejel nobene odločbe niti zahteve za dopolnitev priglasitve, pa so bili s tem izpolnjeni pogoji za pričetek priglašenih del. Posredno sicer sodišče na to navedbo pojasnjuje, da je tožnikovo sklicevanje na 46. člen ZGO zmotno, pri tem pa prezre, da je tožnik prava neuka stranka, ki ji je organ dolžan dajati pomoč na podlagi 14. člena ZUP. Na tej podlagi bi organ bil dolžan brez neposrednega odlašanja tožniku izdati zavrnilno odločbo, saj mu je z molkom potrdil pravilnost uporabe materialnega prava, posledično pa z molkom tožniku povzročil škodo. ZGO, veljaven v času tožnikove priglasitve del, je v 3. odstavku 46. člena določal za primer molka organa, presumpcijo izdanega dovoljenja. Upoštevaje 1. odstavek 46. člena ZGO to pomeni, da za priglašen objekt ni predpisano lokacijsko dovoljenje in da se dela ne štejejo za rekonstrukcijo objektov, napeljav in opreme in ni potrebno gradbeno dovoljenje. Organ je bil torej dolžan pravočasno izdati odločbo, s katero bi tožnikove priglasitve ne dovolil, česar pa ni storil. Zato ni mogoče tolmačiti utemeljenosti izpodbijane odločbe, če organ tožnika na to ni pravočasno opozoril, pa je tožnik zato utemeljeno štel molk organa za ugotovitveno odločbo. Sodišče je tako bistveno kršilo določbe postopka in hkrati zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotna uporaba materialnega prava se kaže tudi v obrazložitvi sodišča, da je tožbeni ugovor drugačnega parcelnega stanja v naravi kot ga kaže katastrsko, ugovor dejanske narave in ga iz tega razloga ni potrebno reševati kot predhodno vprašanje. Gre za predhodno vprašanje, o katerem bi moral biti izveden poseben ugotovitveni postopek, da bi se navedbe tožnika preverile. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne istemu sodišču v nov postopek.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

V navedeni zadevi je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in s pravilno uporabo materialnega prava pravilno odločilo. Razlogi, ki jih je navedlo v obrazložitvi, so pravilni. Na podlagi tožnikove zahteve z dne 16.9.1996, da naj mu upravni organ izda odločbo o priglasitvi del za postavitev pomožnega objekta in tožnikove izjave z dne 11.12.1996, da želi postaviti pomožni objekt na parc. št. 507 k.o. B., je upravni organ pravilno ugotovil, da tožnik ni dokazal razpolaganja s parcelo. Po 1. odstavku 62. člena ZUN je v postopku za priglasitev del treba med drugim priložiti tudi dokazilo o razpolaganju z zemljiščem, na katerem naj bi objekt stal. Takega dokazila tožnik ni predložil, dokazilo, ki ga je predložil, izkazuje razpolaganje s parcelo št. 508, ki pa ni predmet posega v prostor v tem postopku. Pravilno je stališče upravnega sodišča, da se v postopku izdaje odločbe o priglasitvi del ugotavlja parcelno stanje na podlagi podatkov uradne evidence, to je zemljiškega katastra. Če to stanje ne ustreza dejanskemu, se to lahko spremeni le v posebnem postopku, ne pa v postopku za izdajo odločbe o priglasitvi del. Ugovor o tem, da ni bila pravilno uporabljena določba 3. odstavka 46. člena ZGO, je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnjen. Za objekte, za katere po določbah ZUN ni predpisana pridobitev lokacijskega dovoljenja je bila do novele ZGO v letu 1996 predvidena posebna ureditev, ki je investitorju na podlagi 46. in 47. člena nalagala, da organ z nameravano gradnjo seznani (priglasitev gradbenih del). Upravni organ je poseg v prostor le evidentiral in ga ni presojal z vidika varstva pravic tretjih. Na podlagi izoblikovanega stališča sodne prakse, da uporaba 46. člena predpostavlja, da je pred tem izdana odločba o priglašenih delih po 62. členu ZUN, je navedena ureditev ZGO postala nepotrebna in sta bila oba člena z novelo v letu 1996 črtana. Sodišče prve stopnje je v skladu z navedenim stališčem pravilno opozorilo na dva različna materialna predpisa, to je na ZUN in ZGO in da se je za poseg v prostor, za katerega tožnik ni imel dovoljenja, postopek pravilno vodil po ZUN-u in da so ugovori v zvezi z uporabo 46. člena ZGO nepomembni. Tudi pritožbeno sodišče iz enakih razlogov zavrača po vsebini enak pritožbeni ugovor.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.