Jedro

Ker so bili skladno s 3. odstavkom 307. člena ZKP podani pogoji, da je sodišče opravilo glavno obravnavo v obsojenčevi nenavzočnosti, zagovornik v zahtevi zmotno trdi, da bi moralo biti za to podano njegovo soglasje. Citirana določba namreč zahteva le navzočnost, ne pa tudi soglasja zagovornika.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega H.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 24.12.1998 je bil obsojeni H.R. spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. odstavku 249. člena KZ in mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in izgon tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas petih let. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 22.9.1999 kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeni sodbi je obsojenčev zagovornik iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Meni, da so bila v postopku zoper obsojenca kršena načela neposrednosti, kontradiktornosti, zakonitosti ter 22. in drugi členi Ustave Republike Slovenije. Načelo neposrednosti naj bi bilo kršeno s tem, da je bil obsojenec neupravičeno sojen v nenavzočnosti (zagovornik je temu nasprotoval) ter da na glavno obravnavo ni bil pravilno vabljen, prav tako pa ga na pritožbeno sejo neutemeljeno ni vabilo sodišče druge stopnje. Ob tem, da obsojenec na glavni obravnavi ni bil prisoten, sodišče ne bi smelo dopustiti modifikacije obtožnega akta. Prav tako neupravičeno naj bi sodišče prebralo izjave soobdolženca in prič, saj zagovornik in obsojenec s tem nista soglašala. Kršena naj bi bila določba 2. odstavka 316. člena ZKP, saj sodišče na naroku za glavno obravnavo dne 24.12.1998 ni preciziralo, katero obtožnico je prebralo. Glede na to, da je bila po določbi 1. odstavka 168. člena Kazenskega zakonika SFRJ za kaznivo dejanje ponarejanja denarja predvidena kazen najmanj eno leto zapora, je bilo sodišče nepravilno sestavljeno, saj bi moral obsojencu soditi petčlanski senat. Vrhovni državni tožilec F.M. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da je zahteva neutemeljena. Ugotavlja, da je bil obsojenec na glavno obravnavo dne 24.12.1998 pravilno vabljen ter da je senat upravičeno prebral soobdolženčevo izpoved, saj je bil ta sodišču nedosegljiv. Navaja, da se je v obtožnici spremenila le pravna kvalifikacija dejanja, na katero sodišče ni vezano, opis pa je ostal nespremenjen. Glede na to, da je bila za kaznivo dejanje predpisana kazen osem let zapora, je bil senat sestavljen pravilno. Sodišče druge stopnje je obsojenca o pritožbeni seji pravilno obvestilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Podatki spisa izkazujejo, da je bil obsojenec o tem, da je dolžan sodišču sporočiti spremembo prebivališča in o posledicah izostanka poučen. Nadalje Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je obsojenec domala ves čas trajanja postopka izmikal vročitvi sodnih pisanj in glavni obravnavi in sodišča ni obveščal o spremembah svojih prebivališč. Sodišče je zato, ob tem da je obsojenec na glavni obravnavi dne 16.12.1997 že podal svoj zagovor, na to glavno obravnavo, na kateri je bil navzoč njegov zagovornik, pa je bil v redu povabljen, pravilno ocenilo, da obsojenčeva navzočnost ni bila nujna. Skladno s 3. odstavkom 307. člena so bili podani pogoji, da je sodišče glavno obravnavo opravilo v obsojenčevi nenavzočnosti. Vložnik zahteve zmotno trdi, da bi moralo biti za to podano njegovo soglasje, saj citirana določba zahteva le navzočnost, ne pa tudi soglasje zagovornika. Vložnik zgolj s trditvijo, da podpis na vročilnici z dne 14.12.1998 ni obsojenčev, v to dejstvo ne more vnesti upoštevnega dvoma, ob tem, da sta podpisa na vročilnicah, ki ju je obsojenec podpisal 21.1.1998 in 14.12.1998, sorazmerno skladna. Sicer pa predstavlja takšna navedba izpodbijanje v kazenskem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, tovrstnih navedb skladno z 2. odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče upoštevati.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je sodišče druge stopnje obsojencu vabilo na pritožbeno sejo vročalo na vse naslove, ki jih je imelo na razpolago, vendar mu vabila na nobenem od teh naslovov ni bilo mogoče vročiti. Sodišče je zato ob tem, da obsojenec sodišču ni sporočil spremembe bivališča, imelo podlago, da je pritožbeno sejo, upoštevaje določbo 4. odstavka 378. člena ZKP, opravilo kljub temu, da ta o njej ni bil obveščen.

Ob tem, da je ugotovilo, da A.M. ni mogoče najti, sodišče z branjem njegove prejšnje izpovedbe ni kršilo načela neposrednosti, saj je imelo za takšno ravnanje oporo v 1. točki 1. odstavka 340. člena ZKP. Vložnik se zmotno sklicuje na 2. odstavek 340. člena ZKP, saj sodišče sklepa o branju prejšnje izpovedbe A.M. ni oprlo na to določbo.

Okrožna državna tožilka je obtožnico glede pravne kvalifikacije kaznivega dejanja v obsojenčevi navzočnosti modificirala v zaključni besedi na glavni obravnavi dne 16.12.1997. Od modifikacije dalje obtožnica v prvotni obliki ni več obstajala, zato ne more biti sporno, katera obtožnica je bila prebrana na glavni obravnavi dne 24.12.1998. Vložnikove navedbe v zahtevi bi bilo mogoče razumeti tudi, kot da je bila obtožnica znova modificirana na naroku dne 24.12.1998, vendar je ta navedba v nasprotju s podatki kazenskega spisa.

Sodišče na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja ni vezano (2. odstavek 354. člena ZKP). Od uveljavitve KZ, ki je začel veljati s 1.1.1995, je za dejanje, ki je bilo očitano obsojencu, določal kazen do osem let zapora, in je zato, čeprav državno tožilstvo kvalifikacije kaznivega dejanja v obtožnici ni prilagodilo milejšemu zakonu, sodilo v pravilni sestavi (1. točka 1. odstavka 25. člena ZKP).

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 100.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.