Jedro

Delo na višini 8 metrov, ki vključuje gibanje po površini z omejeno nosilnostjo (stropu), je nedvomno nevarno delo (predvsem zaradi omejene nosilnosti), saj obstaja pri opravljanju takšnega dela neobičajno velika možnost nastanka škode, ki praviloma tudi ne bo majhna. Iz teh razlogov je tožena stranka objektivno odgovorna tožeči stranki za nastalo škodo. Svoje odgovornosti pa se lahko razbremeni le, če dokaže bodisi višjo silo ali pa, da je škoda nastala (izključno ali delno) zaradi dejanja oškodovanca ali tretje osebe, katerih dejanj pa toženka ni mogla pričakovati in se posledicam izogniti ali jih odvrniti.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba prvostopenjskega sodišča potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da obstoji polna povračilna zaveza tožene stranke, da povrne tožeči stranki škodo nastalo v delovni nezgodi, ki se je zgodila dne 29.11.2001 v kraju O. v N. Zoper takšno odločitev se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). V pritožbi je navajala, da se ne strinja z zaključki sodišča, ki je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da tožniku gibanje po okrasnem stropu ni bilo prepovedano, temveč da je tožniku bilo le naročeno, da skupaj z drugima delavcema K. in N., po stropu razpeljejo kable in priklopijo luči, da zato do padca ni prišlo zaradi tožnikove kršitve prepovedi gibanja po stropu in se je tožnik poškodoval pri delu. Ugotovilo je še, da je delo, ki ga je opravljal tožnik nevarna dejavnost in da je zato podana objektivna odgovornost tožene stranke, ki po zaključkih sodišča ni uspela dokazati predpostavk za oprostitev odgovornosti, niti soprispevka tožnika k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je izpovedba tožnika in N. prepričljivejša od izpovedb T., K. in V., v delu, kjer so izpovedovali o danih navodilih tožniku za izvajanje njegovih nalog, vendar razlogov za takšno odločitev ni navedlo in se sodba v tem delu ne da preizkusiti. Vodja gradbišča je prepričljivo izpovedal, kakšno delo je odredil tožniku: kje bi moral dela izvajati in na kakšen način, saj mu je bilo izrecno naročeno, da kot pomožni elektromonter pomaga sodelavcema razpeljati električni kabel tako, da bi jima moral z rešetk (in ne s stropa) kable le podajati. Rešetke so bile namreč pohodne in varne, primerne tudi za nosilnost delovnih strojev. To pomeni, da je tožena stranka poskrbela za varno delo tožnika. Če bi tožnik upošteval navodila nadrejenega, do nesreče ne bi prišlo. Nezgoda se je pripetila zgolj zaradi samovoljnega ravnanja tožnika, ko je zapustil svoje delovno mesto in se spustil na strop. Prav tako delne neskladnosti med izpovedbami prič T., K. in V. glede izrecne prepovedi gibanja pa v resnici ni. Sodišče opira svoje prepričanje na izrecno prepoved gibanja po stropu, pri tem pa zanemari, da je bilo tožniku izrecno dano navodilo za gibanje po rešetkah. Ker mu je bilo dano izrecno navodilo, kje naj hodi, mu ni bilo treba dati še prepovedi, kje naj ne hodi. Do padca je prišlo zgolj zaradi tega, ker tožnik ni opravljal tistega dela, ki mu je bilo odrejeno in ne na način, ki ga je odredil vodja gradbišča. Do nezgode je torej prišlo izključno zaradi ravnanja tožnika. Pri tem pa tožena stranka ni mogla pričakovati ni mogla pričakovati, da bo poleg samovoljne zapustitve delovnega mesta tudi opustil uporabo zaščitnih sredstev tj. varnostnega pasu. Kljub nespornemu priznanju tožnika, da varnostnega pasu ni uporabljal, čeprav je vedel, da ga mora in mu je bilo to izrecno naročeno, po mnenju sodišča tožena stranka ni dokazala predpostavk za oprostitev odgovornosti oz. morebitni prispevek oškodovanca k nastanku škode, kar je popolnoma nerazumljivo in v nasprotju z vsemi izvedenimi dokazi. Poleg tega je tožnik najprej navajal, da je uporabljal vsa zaščitna sredstva, ko je prišlo do nezgode, kasneje pa je zaslišan kot stranka na naroku dne 22.05.2006 izjavil, da varnostnega pasu, ki ga je imel na sebi, ni imel pripetega, saj je z delom praktično končal in je samo še pospravljal orodje. Kljub spreminjanju navedb je sodišče brezpogojno in nekritično verjelo zgolj tožniku, čeprav je več kot očitno, da do nezgode ne bi prišlo, tudi če tožnik kljub prepovedi stopil s pohodnih rešetk na strop, če bi pri tem uporabljal varnostni pas, ki ga je imel na sebi, pa ga ni uporabljal. Po mnenju pritožnice pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno tudi v delu, kjer sodišče zaključuje, da se tožnik z varnostim pasom ni imel kam pripeti. To so protispisne trditve oz. zaključki, saj je tožnik sam povedal, da ni bil ves čas pripet z varnostnim pasom. To pomeni, da je bilo možno uporabljati varnostni pas. Iluzorno je namreč, da bi pohodne rešetke, po katerih so vozili tudi težji stroji, prosto visele s stropa in ne bi bile pritrjene na ustrezno železno konstrukcijo, na katero bi se dalo privezati. Tožena stranka je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, zahtevala pa je tudi povračilo pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetnem postopku tožnik iztožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v delovni nesreči v kraju O. v N. dne 29.11.2001, ko je padel z višine 8 metrov in sicer ker se mu je vdrl strop, na katerem je opravljal delo, ki mu ga je naložila tožena stranka kot takratni delodajalec. Ker je tožena stranka v odgovoru na tožbo zatrjevala, da tožniku ni naložila dela na stropu, temveč delo na višini, ki je bilo varovano z zaščitno ograjo, ki jo je tožnik samovoljno prestopil in se spustil na vmesni strop, ki se je pod njegovo težo udrl in je tožnik padel, je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku najprej ugotavljalo, kakšno delo je sploh bilo odrejeno tožniku. Pri tem na na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bilo treba razpeljati električne kable in priklopiti luči na dekorativnem visečem stropu večje hale. Ta strop je bil sestavljen iz kosov pločevine velikih 100 x 50 cm, 120 cm nad tem stropom pa so se nahajale pohodne rešetke, ki so omogočale normalno hojo in so imele večjo nosilnost, saj so se po njih premikali tudi stroji. Po dekorativnem stropu se zaradi višine ni bilo mogoče gibati stoje, temveč sklonjeno oz. po kolenih. Tožnik je izpovedal, da je od vodje hale M. Š. dobil navodilo, da pomaga D. K. pri opravljanju zgoraj navedenega dela. Poleg tožnika in D. K. je to delo opravljal še J. N. Vsi trije so se s pohodnih rešetk spustili na dekorativni strop in razpeljevali kable ter priklapljali luči, pri tem so si medsebojno pomagali in si kable podajali. Po izpovedbi tožnika je Š. glede gibanja po stropu povedal, da naj se gibajo po robovih, ni pa dobil navodila, da se lahko giblje le po rešetkah. Ker je tudi J. N., zaslišan kot priča izpovedal, da je vsem trem bilo odrejeno enako delo in da tožniku ni bilo povedano nič posebnega in da ni tožnik ni dobil posebnih navodil za gibanje po stropu, je sodišče sledilo izpovedbam tožnika in N., ne pa izpovedbam ostalih zaslišanih prič tj. direktorja tožene stranke T., K. D. in skupinovodje električarjev A. V., ker je štelo izpovedbi tožnika in N. za prepričljivejši. P. T., K. in V. so izpovedale, da je imel tožnik prepoved gibanja po stropu in navodilo, da se lahko giba le po rešetkah. Pri tem je priča K. izpovedal, da sta tožniku gibanje po stropu prepovedala tako Š. kot V. in da sta ga oba opozorila, da je nosilnost dekorativnega stropa le 80 kilogramov, pa se je tožnik kljub temu od samega začetka del spustil s pohodnih rešetk na strop in začel delati na stropu, medtem ko je V. izpovedal, da je tožniku naročil, da se lahko giba le po rešetkah in naj podaja kable sodelavcema, ni pa se spomnil, ali je tožniku povedal zakaj ne sme na strop. Razlog za to, da je sodišče štelo izpovedbi N. in tožnika za prepričljivejši, je predvsem v tem, da je nelogično in neživljenjsko, da bi se tožnik kljub izrecni prepovedi in opozorilom o nosilnosti stropa, spustil z varnih pohodnih rešetk na viseči dekorativni strop in tako ravnal v nasprotju z izrecno prepovedjo. Prav tako pa je sodišče prve stopnje štelo za neživljenjsko in nelogično, da K. in N. pri tem tožnika ne bi vsaj spomnila na prepoved in ga opozorila. Dodaten razlog, zakaj sodišče ni sledilo izpovedbam T., K. in V. pa je v tem, da je T. bil le posredna priča in je izpovedoval le na podlagi pogovorov, ki jih je opravil z drugimi, poleg tega pa je med njihovimi izpovedbami delno nasprotje, saj je samo K. rekel, da je tudi Š. tožniku prepovedal hoditi po stropu, T. in V. pa tega nista trdila, pa tudi ni nihče drug razen K. ni izpovedal, da so jim povedali, da je nosilnost stropa 80 kg, medtem ko je N. to izrecno zanikal. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni navedlo razlogov za to, da je sledilo izpovedbi tožnika in N., ne pa izpovedbam ostalih zaslišanih prič. Razloge, kot jih je navedlo prvostopenjsko sodišče, pa pritožbeno sodišče šteje kot pravilne in prepričljive. Dodati bi morda veljalo le še to, da so izpovedbe V. in K., glede na časovno odmaknjenost dogodka in običajno pozornost pri sprejemanju navodil (zlasti za drugega delavca) nekoliko preveč natančne. Prav tako glede na navedeno ne držijo pritožbene navedbe, da ni delne neskladnosti med izpovedbami prič. V čem je ta delna neskladnost je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče in tudi s temi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Po jasni in prepričljivi dokazni oceni je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je tožniku bilo odrejeno enako delo kot N. in K. tj. razpeljevanje kabla in priklapljanje luči na dekorativnem stropu. Glede na takšno ugotovitev, ki jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno, ni odločilnega pomena to, ali je prvostopenjsko sodišče svoje prepričanje glede tožniku danih navodil za delo oprlo na ugotovitev, da tožniku ni bilo izrecno prepovedano gibanje po stropu, ali na ugotovitev, da mu je bilo dano izrecno navodilo za gibanje po pohodnih rešetkah. Sicer pa je s tem, ko je sodišče štelo, da tožniku ni bilo izrecno prepovedano gibanje po stropu, smiselno šteto tudi, da mu ni bilo izrecno odrejeno gibanje po rešetkah. Čeprav sicer prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izrecno ne govori o tem, ali je bilo tožniku dano izrecno navodilo za gibanje po rešetkah, iz zaključka sodišča, da mu ni bilo odrejeno enako delo kot drugima dvema, izhaja tudi zaključek, da tožniku tudi takšno navodilo ni bilo dano. Zato so tudi tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožniku ter K. in N. bilo odrejeno delo na višini 8 metrov, ki vključuje gibanje po (stropu) površini z omejeno nosilnostjo. Materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da je to nedvomno nevarno delo, ker pri opravljanju takšnega dela obstaja neobičajno velika možnost nastanka škode, ki predvidoma tudi ne bo majhna, in da je zato tožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo, pritožbeno niso izpodbijani, po oceni pritožbenega sodišča pa so tudi sicer pravilni. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v nadaljevanju, bi se lahko tožena stranka razbremenila svoje odgovornosti, če bi ovrgla domnevo vzročnosti tj. če bi dokazala, da delo na višini ni bil vzrok za nastanek škode. Dokazati bi morala bodisi višjo silo (čl. 177/I Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR, ki se v tem postopku uporablja na podlagi določila 1060. člena Obligacijskega zakonika), bodisi da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (čl. 177/II ZOR). Toženka pa bi se lahko deloma oprostila svoje odgovornosti, če bi dokazala, da je oškodovanec deloma kriv za škodo (čl. 177/III ZOR). Pritožbene navedbe, da je do padca prišlo zgolj zaradi tega, ker tožnik ni opravljal delo, ki mu je bilo odrejeno in na način, ki ga je odredil vodja gradbišča, predstavljalo toženkino sklicevanje na II. odstavek 177. člena ZOR. Vendar ker gre pri tem gre le za ponavljanje trditev, ki jih je toženka podala že tekom postopka na prvi stopnji, ki pa jih je prvostopenjsko sodišče štelo za nedokazane, so takšne pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbene navedbe, da toženka ni mogla pričakovati, da bo tožnik, poleg samovoljne zapustitve delovnega mesta, tudi opustil uporabo varnostnega pasu, pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da toženka tekom postopka na prvi stopnji takšnih trditev ni podala, kar pa bi ob skrbni pripravi na prvi narok za glavno obravnavo bila mogla in morala navajati in dokazovati. Glede uporabe varnostnega pasu je toženka v odgovoru na tožbo navedla le, da bi pri delu zunaj zaščitne ograje tožnik moral uporabljati varnostni pas, ki bi v konkretnem primeru tožnika zadržal, da ta ne bi padel v globino. Tožnik je nato v prvi pripravljalni vlogi, s katero je odgovoril na navedbe tožene stranke, ki jih je ta podala v odgovoru na tožbo, v zvezi z uporabo varnostnega pasu zatrjeval, da je sicer bil opremljen z varnostnim pasom, ki pa ga ni uporabljal, ker ga ni imel kam pripeti. Navajal je, da je v bližini bila le klima, na katero pa se ni smel pripeti, saj bi se v primeru padca lahko bile posledice še huje kot so bile, saj bi se nanj zrušila še klima. Na te tožnikove navedbe pa tožena stranka na prvem naroku za glavno obravnavo ni odgovorila, niti po tem, ko je tožnik zaslišan kot stranka natančno izpovedal, zakaj ni bila mogoča uporaba varnostnega pasu. Ob skrbni pripravi na prvi narok za glavno obravnavo bi tožena stranka vsekakor morala navajati dejstva, iz katerih bi bilo mogoče povzeti, da je neuporaba varnostnega pasu bila zanjo nepričakovana, in za takšne trditve tudi ponuditi ustrezne dokaze. Tega pa nedvomno med postopkom na prvi stopnji ni storila. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da se toženka ni dokazala obstoj dejstev, ki bi jo razbremenila odgovornosti po II. odstavku 177. člena ZOR. Prav tako toženka ni z ničemer nasprotovala trditvam toženca, da se ni imel kam pripeti z varnostnim pasom. Zato je pravilen tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi za delno oprostitev odgovornosti po III. odstavku 177. člena ZOR, toženka morala dokazati, da so bili pogoji za uporabo varnostnega pasu izpolnjeni, pa kljub temu tožnik pasu ni uporabil. Tega pa ni niti zatrjevala, niti dokazovala. Zato sodišče tudi ni moglo ugotoviti tožnikovega soprispevka k nastanku škode.

Glede na to, da je tožnik trdil, da uporaba varnostnega pasu ni bila mogoča, njegovim trditvam pa toženka ni nasprotovala, poleg tega pa je iz izpovedbe zaslišanih prič bilo mogoče povzeti, da uporaba varnostnega pasu ni bila mogoča, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno v delu, kjer sodišče zaključuje, da se tožnik z varnostim pasom ni imel kam pripeti. Ne drži torej, da bi naj šlo za protispisne trditve oz. zaključke. Prav tako pa ne drži, da je tožnik sam povedal, da ni bil ves čas pripet z varnostnim pasom, niti da tožnik spreminja svoje navedbe, ker naj bi najprej navajal, da je uporabljal vsa zaščitna sredstva, nato pa je zaslišan kot stranka na naroku 22.05.2006 izjavil, da varnostnega pasu, ki ga je imel na sebi, ni imel pripetega, ker je z delom praktično končal in je samo še pospravljal orodje. Takšne pritožbene trditve so protispisne. Tožnik v tožbi glede uporabe zaščitnih sredstev ni navajal ničesar, v prvi pripravljalni vlogi z dne 06.04.2007 pa je navedel, da so delavci pri delu na višini bili opremljeni z varnostnim pasom, vendar so ga uporabljali, ko so se s pasom lahko pripeli ter da se ob nastanku škodnega dogodka tožnik ni imel kam pripeti, ko pa je bil zaslišan kot stranka, to pa je bilo na prvem naroku za glavno obravnavo 03.05.2007 in ne 22.05.2006 (tega dne namreč ni bilo nobenega naroka), je tožnik izpovedal, da bi se lahko sicer pripel na traverzo, vendar potem dela ne bi mogel opravljati, ker so bile traverze preveč oddaljene od mesta, kjer naj bi opravljal delo. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da tožnik spreminja svoje izjave, pa tudi če bi bilo nasprotje med tožnikovimi navedbami in njegovo izpovedbo, bi pri tem šlo le za nasprotje med trditvami in dokazi, do česar bi se sodišče sicer moralo opredeliti. Ker pa tega nasprotja, ki ga toženka pritožbeno zatrjuje, sploh ni, poleg tega pa toženka tudi ni dokazala, da so bili izpolnjeni pogoji za uporabo varnostnega pasu, sodišču prve stopnje ni bilo treba s tem v zvezi ugotavljati nič več, kot pa je že ugotovilo v izpodbijani sodbi. Pritožbene navedbe, da je iluzorno, da bi pohodne rešetke, po katerih so vozili tudi težji stroji, prosto visele s stropa in ne bi bile pritrjene na ustrezno železno konstrukcijo, na katero bi se dalo privezati, so dodatne pritožbene novote, ki prav tako niso dovoljene. Glede na že zgoraj pojasnjeno, bi ob skrbni pripravi na prvi narok za glavno obravnavo, tožena stranka morala predvideti, da bi lahko tudi takšne trditve lahko bile odločilne v tej zadevi in bi jih morala tožena stranka podati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, zakaj tega ni storila pa tudi v pritožbi ni pojasnila. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je sledilo nepreprekanim trditvam tožnika, da uporaba varnostnega pasu ni bila mogoča. Ker je ob upoštevanju navedenega pritožba tožene stranke v celoti neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo prvostopenjskega sodišča (353. člen ZPP), saj pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni zasledilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti v skladu z II. odstavkom 350. člena ZPP.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (čl. 165 ZPP v zvezi s čl. 154/I ZPP).