Jedro

Zastaralni rok za odškodninske terjatve za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, začne teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati izpolnitev, to je po prekršitvi pogodbene obveznosti, in znaša pet let. Za revalorizacijo prvotne glavnice na dan 28. 6. 2003 v skladu z načelom monetarnega nominalizma ter s pravnim mnenjem VS RS z dne 26. 6. 2002 ni pravne podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 9.786,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.339,24 EUR za čas od 27. 10. 1997 do plačila in od zneska 1.447,53 EUR za čas od 5. 10. 2007 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka. V zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti v znesku 1.447,53 EUR, navaja, da je vložil tožbo na podlagi izračuna obresti, ki ga ima na razpolago Vrhovno sodišče RS na svoji spletni strani, pri katerem je upoštevana zamudna obrestna mera, zmanjšana za TOM, kot jo predvideva načelno pravno mnenje VS RS iz leta 2002. Obračun, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje in upošteva 13,5 % obresti tako ni pravilen. Nepravilno pa je tudi stališče sodišča glede načina obrestovanja, ker je glavnico 1.500.000,00 SIT za vse obdobje, tudi za obdobje od 1. 1. 2002 do 28. 6. 2003, ko bi moralo obresti obračunati na konformni način, dejansko obračunalo po linearni metodi. Do uveljavitve ZPOMZO-1, to je do 28. 3. 2003 se je uporabljala konformna metoda obrestovanja, kar pomeni, da so se obresti pripisovale glavnici, po tem datumu pa se obresti obračunavajo linearno, pri čemer pa se za osnovo obrestovanja upošteva glavnica z nateklimi obrestmi na dan 28. 6. 2003. Nasprotno stališče sodišča, da je kot osnovo za obrestovanje obresti od navedenega datuma treba upoštevati zgolj znesek glavnice, je zmotno, pri čemer je neutemeljeno sklicevanje sodišča na odločbi VS RS III Ips 50/2008 in III Ips 51/2008, kjer se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem načina obrestovanja, pač pa se odločbi nanašata na določilo ne ultra alterum tantum. Glede izgubljene odškodnine za premoženjsko škodo na vozilu pa tožnik navaja, da je pravni laik, spričo česar je zastopanje pri uveljavljanju odškodninskega zahtevka zaupal odvetniku, ki ga je zastopal v pravdnem postopku. Imel je vsa pooblastila, ne le za uveljavljanje nepremoženjske škode, pač pa tudi za uveljavljanje premoženjske škode, kakor tudi dokaze. Med stranko in odvetnikom gre za mandatno razmerje, ki preneha z izpolnitvijo pogodbe: z izstavitvijo računa in izročitvijo koristi od posla. Odvetniška storitev je torej opravljena najkasneje, ko odvetnik izvrši vsa opravila, ki izhajajo iz pooblastilnega razmerja. Šele ob izstavitvi računa s strani odvetnika lahko tako stranka ugotovi pravilnost in kvaliteto odvetnikovega dela ter nastanek in obseg škode zaradi napake pri mandatu. Zastaralni rok glede kvalitete odvetniške storitve zato ne more pričeti teči prej kot takrat, ko je posel, za katerega je bilo dano naročilo, predan. V obravnavanem primeru je bil račun odvetnika izstavljen šele v mesecu oktobru, ko je tožnik prejel odškodnino iz naslova nepremoženjske škode in sodbo višjega sodišča s končnim poročilom. Zato je bila tožba, vložena 13. 8. 2010, pravočasna in znotraj zastaralnega roka. Tožnik namreč ni mogel vedeti že 29. 10. 2002, da mu je škoda nastala zaradi ravnanja odvetnika.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva od tožene zavarovalnice plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala, ker njegov odvetnik (ki ima pri toženki zavarovano poklicno odgovornost) v pravdni zadevi II P 924/2000, ki se je vodila zaradi odškodnine za nepremoženjsko škodo, ni vložil tudi tožbe za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo na vozilu; od zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo pa ni zahteval obresti od 1. 1. 2002 do 28. 11. 2005, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje.

Glede izgubljene odškodnine za premoženjsko škodo na vozilu:

6. Po presoji sodišča druge stopnje je sprejeta odločitev sodišča prve stopnje, da je zahtevek za plačilo odškodnine zaradi izgubljene odškodnine za premoženjsko škodo na vozilu zastaran, pravilna. Zgrešen je pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve mandatnega razmerja, kar pomeni, da gre za poslovno odškodninsko terjatev. Zastaralni rok za odškodninske terjatve za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, začne v skladu s 1. odst. 336. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati izpolnitev, to je po prekršitvi pogodbene obveznosti. Kršitev pogodbe - očitana opustitev je nastala z nevložitvijo tožbe za plačilo premoženjske škode na vozilu, kar v obravnavanem primeru predstavlja škodni dogodek. V skladu s 3. odst. 352. člena OZ predmetna terjatev zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku. Škodni dogodek in nastanek škode vedno ne sovpadata. Vendar pa v obravnavani zadevi ne more biti dvoma, da je tožniku postal znan obstoj in višina vtoževane materialne škode že konec oktobra 2002, ko ga je ob izteku zastaralnega roka za uveljavljanje premoženjske škode na vozilu odvetnik seznanil, da tožbe zaradi zastaranja (oziroma prenehanja pravice zahtevati izpolnitev obveznosti) ni smiselno vlagati in tožbe odvetnik zato tudi ni vložil. Prav to tožnik trdi v svoji tožbi. Tedaj mu je postalo znano, da odvetnik kljub naročilu, ki naj bi mu bilo dano že ob vložitvi prve tožbe na plačilo nepremoženjske škode, ni (pravočasno) v pravdi uveljavljal tudi premoženjske škode. S tem dnem je pričel teči splošni zastaralni rok petih let za uveljavljanje odškodnine zaradi odvetnikove neizpolnitve obveznosti. Tedaj pa mu je bil znan tudi obseg škode zaradi kršitve mandatnega razmerja, ki se ujema z višino premoženjske škode na vozilu, saj so bile podane okoliščine, na podlagi katerih je lahko ugotovil obseg in višino. Tožnik je namreč sam trdil, da je odvetniku že ob vložitvi prve tožbe predal vso dokumentacijo in podatke tudi za uveljavljanje škode na vozilu. Torej mu je bilo ob odvetnikovi seznanitvi glede uveljavljanja odškodnine za premoženjsko škodo jasno, kakšna škoda mu je nastala. Ni dvoma, da je tožnik kot pravni laik zaupal odvetniku, da bo v skladu z naročilom vložil tudi tožbo za plačilo odškodnine za škodo na vozilu. Vendar pa ga je odvetnik seznanil, da zaradi poteka zastaralnega roka tožbe ni smiselno uveljavljati. Najkasneje takrat je bilo jasno, da tožnik zaradi ravnanja odvetnika ne bo dobil odškodnine iz naslova škode na vozilu. Dejstvo, da je odvetnik tožniku v oktobru 2007 izdal račun, poslal sodbo višjega sodišča in končno poročilo za zastopanje v pravdi II P 924/2000, na začetek zastaranja nima nobenega vpliva, saj ta opravila zadevajo le nepremoženjsko škodo, ne pa škodo na vozilu, ki v pravdi II P 924/200 ni bila uveljavljana. Tožnik je namreč za nepravilnost odvetnikovega ravnanja in vtoževano škodo (ki je enaka škodi na vozilu) izvedel že veliko časa pred tem.

7. Zastaralni rok je začel teči proti koncu leta 2002, tožba pa je bila vložena v letu 2010, kar je po poteku petletnega zastaralnega roka, s čimer je vtoževana terjatev za izgubljeno premoženjsko škodo na vozilu prenehala. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je tako materialnopravno pravilna.

Glede izgubljenih zamudnih obresti od nepremoženjske škode:

8. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da bi lahko tožnik ob skrbnem ravnanju svojega odvetnika v pravdi II P 924/2000 iztožil tudi zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo 1.500.000,00 SIT za čas od 1. 1. 2002 do 28. 11. 2005, in sicer v skladu z načelnim pravnim mnenjem, sprejetim na občni seji VS RS z dne 26. 6. 2002 za čas od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšane za temeljno obrestno mero; za čas od 28. 6. 2003 do 28. 11. 2005 pa zakonske zamudne obresti. Glede na pritožbena navajanja pa je sporen obseg te škode.

9. Iz načelnega pravnega mnenja izhaja, da od priznane nepremoženjske škode, odmerjene na dan sodbe, tečejo od 1. 1. 2002 do 28. 6. 2003 (t. j. od dneva uveljavitve Zakona o obrestni meri zamudnih obresti - ZPOMZO-1) zamudne obresti po 13,5 % obrestni meri, nato pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je pri obračunu obresti za prvo obdobje (1. 1. 2002 do 28. 6. 2003) pravilno upoštevalo 13,5 % obrestno mero, saj je razlika med predpisano obrestno mero in temeljno obrestno mero v skladu z 2. členom Zakon o obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri - ZPOMZO (Ur. l. RS, št. 109/2001) znašala 13,5 % (1). Drugačno pritožbeno stališče je zmotno. Višina obrestnih mer iz obračuna obresti, ki ga je za to obdobje predložil tožnik (priloga A23), ne kaže, da bi bila v izračunu uporabljena prava obrestna mera (13,5 %). Zato takšen obračun ni upošteven. Tudi izračun po uradnem programu sodišča (priloga C1), ki temeljne obrestne mere ne odšteva in tako ne upošteva načelnega pravnega mnenja, ni uporabljiv.

10. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče za to prvo obdobje glavnico obrestovalo na linearni način, čeprav se v skladu z enotno sodno prakso zamudne obresti do 28. 6. 2003 obračunavajo po konformni metodi (obresti se sproti pripisujejo glavnici), ob upoštevanju 13,5 % obrestne mere. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da matematična formula, na podlagi katere je sodišče prve stopnje izračunalo obresti za čas od 1. 1. 2002 do 28. 6. 2003 ne vključuje konformnega načina obračunavanja obresti, pač pa linearno metodo, ki se za izračun zamudnih obresti na podlagi ZPOMZO-1 uporablja izključno od 28. 6. 2003 dalje, upoštevajoč 13,5 % obrestno mero. Da izračun sodišča prve stopnje v višini 301.253,42 SIT vključuje linearno metodo obrestovanja, potrjuje izračun, ki ga je sodišče druge stopnje samo izvedlo z računalniškem programom za izračun zakonskih zamudnih obresti IUS – INFO (ki je priloga tej sodbi), iz katerega ob upoštevanju linearne metode in predpisane zamudne obrestne mere, zmanjšane za TOM (13,5 %), izhaja, da zamudne obresti znašajo 301.253,42, kar je enak znesek, kot ga je izračunalo sodišče prve stopnje. To pa pomeni, da je obračun sodišča prve stopnje napačen.

11. Obrestno obrestovanje omogoča (drugačna) matematična formula: (glavnica x (1+obrestna mera) na potenco število dni/365) – glavnica) (2), torej 1.500.000,00 SIT x 1,135 na potenco 1,48767 - 1.500,000,00 SIT, kar znaša 310.952,00 SIT, to pa se ujema z izračunom, narejenim po računalniškem programu za izračun zakonskih zamudnih obresti (IUS INFO), ki je priloga te sodbe. Predmetni izračun upošteva pravo obrestno mero in konformni način obrestovanja.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje kot osnovo za linearno obrestovanje po 28. 6. 2003 do 28. 11. 2005 vzeti glavnico skupaj z nateklimi obrestmi. Razlogi sodišča, da za revalorizacijo prvotne glavnice na dan 28. 6. 2003 ni pravne podlage, so pravilni. Ne le v skladu z načelom monetarnega nominalizma, po katerem je treba kot osnovo za obračun teh obresti vzeti le nominalno glavnico (to je osnovni del dolga oziroma terjatve iz pravnega razmerja), pač pa je to tudi skladno s pravnim mnenjem VS RS z dne 26. 6. 2002. Iz njega ne izhaja, da bi bil oškodovanec upravičen od 28. 6. 2003 dalje do obresti od obrestovane glavnice. Iz mnenja je jasno razvidno, da gredo zamudne obresti tako od 1. 1. 2002 kot tudi od 28. 6. 2003 dalje od denarne terjatve nepremoženjske škode, ne pa morebiti od revalorizirane glavnice (osnovne glavnice z nateklimi obrestmi). Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na odločbo VS RS II 139/2007, saj iz nje ne izhaja, da bi bilo treba pri linearnem obračunavanju obresti kot osnovo vzeti znesek z nateklimi obrestmi in glavnico, za kar se zavzema pritožba. Med pravdnima strankama pa uporaba konformne metode obračuna zamudnih obresti, ki je imela podlago v 3. členu ZPOMZO, za čas od 1. 1. 2002 do uveljavitve ZPOMZO-1, niti ni bila sporna. Sicer pa, če bi se za osnovo upoštevala kapitalizirana glavnica, bi za obdobje od 28. 6. 2003 dalje bile tožniku prisojene tudi obresti na obresti, za kar pa ni pravne podlage oziroma je to po 1. odst. 375. členu OZ izrecno prepovedano. V tem postopku pa tudi ne gre za izjemo od tega splošnega pravila. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo zamudne obresti za čas od 28. 6. 2003 od nominalne glavnice 1.500.000,00 SIT, ki po izračunu sodišča prve stopnje na dan 28. 11. 2005 znašajo 573.924,66 SIT.

13. Pravilno obračunane obresti od prisojenega zneska 1.500.000,00 SIT za čas od 1. 1. 2002 do 28. 11. 2005 tako znašajo 884.876,66 SIT (310.952,00 SIT + 573.924,66 SIT) oziroma 3.692,52 EUR. Odškodninska obveznost toženke bi po odbitni franšizi 1.000,00 EUR znašala 2.692,52 EUR. Ker pa je toženka s plačilom 2.760,56 EUR v celoti izpolnila svojo obveznost, je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

14. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).

(1) Glej tudi: Vladimir Balažic, Oblikovanje obrestnega dela odškodninskega tožbenega zahtevka, Odvetnik, št. 21/2003. (2) Primerjaj: Boštjan Rejc, Prepoved anatocizma, Pravna praksa 9/2005, str. 20.