Jedro

Besede "s posredovanjem centra za socialno delo" v 410. členu ZPP omogočajo razlago, da razgovora ni dolžan opraviti neposredno sodnik, temveč lahko zaupa nalogo centru za socialno delo ali šolskemu svetovalcu, ki ima posebno strokovno znanje za tako delo. Taka razlaga je v skladu s 6. členom MEKOUP in sicer točko b, ki v drugi alinei izrecno omogoča, da se sodišče samo ali preko drugih oseb ali organov posvetuje z otrokom. Tudi razlaga predlagatelja sprememb in dopolnitev Zakona o pravdnem postopku kaže na to, da je želel zakonodajalec predvsem prenesti pristojnost za odločanje o varstvu in vzgoji otrok v vseh primerih na sodišča, da je želel poudariti koristi otrok in da je hotel pravico otroka, da se izjavi, razširiti na vse tiste otroke, ki so sposobni razumeti pomen postopka in posledice, četudi še niso stari deset let. Tudi v predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZZDR je navedeno, da se koristi otroka "ne zagotavlja samo preko drugih oseb, ampak tudi z neposredno možnostjo, da otrok sam ali po drugi osebi, ki ji zaupa, izrazi svoje mnenje. Otrok mora pri tem razumeti pomen in posledice svojega izraženega mnenja in dobiti ob tem vse potrebne informacije. Sodišče mora v postopkih v zvezi z otrokom to mnenje upoštevati". Ne nazadnje je Vrhovno sodišče Republike Slovenije tako že uporabljalo in razlagalo 409. in 410. člen ZPP v zadevah pod opr. št. II Ips 448/2002 in izrecno pod opr. št. II Ips 124/2003.

Izrek

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi tožb obeh pravdnih strank razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo zakonca sklenila 8.2.1986 v B., mladoletna otroka R. K., roj. 7.5.1994 in A. K., roj. 23.2.2000, je dodelilo v vzgojo in varstvo materi, očetu pa naložilo plačevanje preživnine za vsakega od otrok po 30.000 tolarjev mesečno, skupaj torej 60.000 tolarjev, do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, odtlej pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin centra za socialno skrbstvo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega obroka do plačila. Določilo je tudi stike med mladoletnim R. in A. ter njunim očetom, in sicer stike med tednom, ob koncu tedna, ob praznikih in med šolskimi počitnicami. Poleg tega je določilo pet dodatnih stikov očeta z otrokoma v prisotnosti Centra za socialno skrbstvo L. B. Kar sta pravdni stranki zahtevali več ali drugače, je zavrnilo.

Proti tej sodbi se je pritožil toženi oče in sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo, tako da je razveljavilo odločitev o preživnini, ki jo mora plačevati; odločitev o razporedu ur pri stikih z otrokoma ob torkih in četrtkih med tednom; ter odločitev o petih kontrolnih stikih v prisotnosti strokovnega delavca Centra za socialno delo L. B. V preostalem delu je zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti delu sodbe pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna odločitev o dodelitvi mladoletnih otrok pravdnih strank materi, je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku pred sodiščema prve in druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodb sodišč prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po njegovem sta sodišči kršili 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 8. točke vidi v tem, da sodišče mladoletnega R. K. ni na primeren način obvestilo o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje, saj ga ni povabilo na neformalen razgovor na sodišču ali zunaj sodišča. R. je bil tedaj že star 10 let in sodišče bi mu moralo po 409. členu Zakona o pravdnem postopku omogočiti, da bi ga zastopal poseben zastopnik, saj tako nalagajo otrokove koristi. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, ker je menilo, da je mogoče upoštevati otrokovo voljo le v okviru njegovih koristi, drugostopenjsko sodišče pa je razložilo, naj bi iz razgovora pri Centru za socialno delo L. B. na listovni številki 42 spisa izhajalo, da mladoletni R. ni želel povedati, pri katerem od staršev želi po razvezi ostati v vzgoji in varstvu. Pri tem ni pojasnilo, ali gre za zapis na listovni številki 42 C ali G. Zapis je tudi v nasprotju z vsebino razgovora, ki ga je 22.10.2003 z R. opravila B. G. in je zato kršena tudi določba 14. točke drugega odstavka 339. člena procesnega zakona. Imenovana otroka ni obvestila o uvedbi sodnega postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje in ga sploh ni vprašala, pri katerem od staršev bi želel živeti. Po toženčevem mnenju pa bi glede na določilo 410. člena ZPP to moralo storiti sodišče in bi moral o tem sestaviti zapisnik sodnik, saj zakon ne daje pooblastila, da to nalogo prenese na koga drugega.

Sodnik mora ugotoviti, ali otrok razume pomen postopka in neposredno izvedeti otrokovo mnenje. Pravico otroka, da je v razveznem postopku obravnavan kot subjekt in ne kot objekt, nalaga tudi 12. člen Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah, pa tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Sklicuje se na 1. člen EKČP, pri čemer povzema vsebino 1., 3., 4. in 6. člena Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic. Sklicuje se tudi na obrazložitev predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-B), objavljenega v Poročevalcu Državnega zbora RS, št. 84/2003. Ker sodišči prve in druge stopnje tega nista upoštevali, sta otroku odrekli pravico, da bi se izjavil osebno ali prek drugih oseb ali organov ali prek posebnega zastopnika in sta bistveno kršili določbe Zakona o pravdnem postopku. Toženec še očita sodiščema, da nista ustrezno zavarovali pravic in interesov otrok, ker sta s kršitvami postopka in napačno uporabo materialnega prava otroka dodelili v varstvo in vzgojo materi, zaradi česar lahko nastane nepopravljiva škoda na njuni psihi.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. RS, št. 36/04-uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki je nanjo odgovorila. Uvodoma ugotavlja, da tožencu ne gre za pravice in koristi otrok, pač pa želi pridobiti skrbništvo nad starejšim sinom zato, da mu ne bi bilo treba plačevati preživnine, ker bi se terjatvi pobotali. To izhaja že iz dejstva, da doslej ni plačal ničesar za preživljanje otrok in da se je pritožil celo proti sodbi o plačilu minimalne preživnine 30.000 tolarjev za vsakega od otrok. Dodaja, da toženec zlorablja starejšega otroka, ki ga je najprej s prikritimi oblikami nasilja hotel odtegniti od matere in sestre, ker se je žaljivo izražal o njima in ponavljal, da fantje spadajo skupaj.

Toženčevo prikrito nasilje se je pokazalo na stopnji nezavednega izražanja strahu pred izgubo varnosti pri materi in sestri, ki ga je ugotovil doc. dr. T. P. Tožencu še očita, da je sina vodil na številna zasliševanja k različnim psihologom in po podaji ovadbe celo k specialistki za spolne zlorabe pri PU Ljubljana. Meni, da je sodišče ob sodelovanju psihologov in celo sodnega izvedenca pravilno odločilo in utemeljilo odločitev. Koristi R. nalagajo, da se ga ne obremenjuje z dodatnimi zasliševanji, češ da gre za varovanje njegovih koristi, ki so v resnici "očetove" koristi. Tožnica še poudarja, da se zaveda potrebe otrok do stikov z očetom, ki ga imata rada, zato jih omogoča v maksimalnem obsegu in marsikdaj potrpi.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma sodišče navaja predpise, ki jih je treba uporabiti za odločitev o tej zadevi. Tako je v 54. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Uradni list RS, št. 33/91-1 z ustavnimi zakoni št. 42/97-69/04) zagotovljena pravica in dolžnost staršev, da skrbijo za vzdrževanje, izobraževanje in vzgojo svojih otrok. Poleg tega varujejo družino ter pravice otrok tudi mednarodne pogodbe, ki jih je Republika Slovenija ratificirala in objavila in ki so s tem postale del notranjega prava. To so zlasti Konvencija združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90 - Mednarodne pogodbe), Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 7/94 - Mednarodne pogodbe) in Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic (MEKOUP, Uradni list RS, št. 26/99 - Mednarodne pogodbe). Vsi navedeni pravni akti izhajajo iz načela, da je za otrokov poln in skladen razvoj osebnosti najbolje, da živi v družini in da zanj skrbijo starši. Od tod izvira dolžnost države, da svojim državljanom omogoča vzpostavitev družinskega življenja in da ne posega vanj. Toda če družina ne opravlja svojih nalog v redu ali če razpade, mora država poseči v medsebojna razmerja. V Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS, št. 69/04 - uradno prečiščeno besedilo) je določeno, da mora sodišče tedaj, ko razveže zakonsko zvezo, odločiti o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok. S tem pa ne preneha roditeljska pravica in z njo pravica do osebnih stikov z otroki, saj po prvem odstavku 113. člena ZZZDR tisti od staršev, ki ne živi z otrokom, soodloča o vprašanjih, ki vplivajo na otrokov bodoči razvoj, po 78. členu in po 106. členu ZZZDR pa ob posredovanju centra za socialno delo sodišče ugotovi otrokove želje in koristi ter določi osebne stike med otrokom in staršema.

Oče mladoletnih otrok si zmotno razlaga, da mora sodišče pred odločitvijo o dodelitvi otrok enemu od staršev, po 410. členu ZPP otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, neposredno povabiti na neformalen razgovor na sodišče ali zunaj sodišča s posredovanjem centra za socialno delo ali šolskega svetovalca. Vsebina tega člena namreč določa, da mora sodišče: najprej ugotoviti, ali je otrok sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve; kolikor je odgovor pritrdilen, mora na primeren način obvestiti otroka o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje; omogočiti, da to mnenje izrazi v okoliščinah in na način, ki najbolj ustreza njegovi starosti in drugim okoliščinam.

Pri tem besede "s posredovanjem centra za socialno delo" omogočajo razlago, da razgovora ni dolžan opraviti neposredno sodnik, temveč lahko zaupa nalogo centru za socialno delo ali šolskemu svetovalcu, ki ima posebno strokovno znanje za tako delo. Taka razlaga je v skladu s 6. členom MEKOUP in sicer točko b, ki v drugi alinei izrecno omogoča, da se sodišče samo ali preko drugih oseb ali organov posvetuje z otrokom. Tudi razlaga predlagatelja sprememb in dopolnitev Zakona o pravdnem postopku kaže na to, da je želel zakonodajalec predvsem prenesti pristojnost za odločanje o varstvu in vzgoji otrok v vseh primerih na sodišča, da je želel poudariti koristi otrok in da je hotel pravico otroka, da se izjavi, razširiti na vse tiste otroke, ki so sposobni razumeti pomen postopka in posledice, četudi še niso stari deset let.(op. 1) Tudi v predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZZDR je navedeno, da se koristi otroka "ne zagotavlja samo preko drugih oseb, ampak tudi z neposredno možnostjo, da otrok sam ali po drugi osebi, ki ji zaupa, izrazi svoje mnenje. Otrok mora pri tem razumeti pomen in posledice svojega izraženega mnenja in dobiti ob tem vse potrebne informacije. Sodišče mora v postopkih v zvezi z otrokom to mnenje upoštevati".(op. 2) Ne nazadnje je Vrhovno sodišče Republike Slovenije tako že uporabljalo in razlagalo 409. in 410. člen ZPP v zadevah pod opr. št. II Ips 448/2002 in izrecno pod opr. št. II Ips 124/2003. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v obsežnem postopku na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je oče v enaki meri kot mati osebnostno primeren, da bi mu bilo mogoče dodeliti otroka v varstvo. Tudi materialni pogoji so pri obeh starših ustrezni. Ker pa se je na podlagi mnenja izvedenca dr. A. P. prepričalo, da zaradi konfliktnosti med staršema ne pride v poštev delitev otrok, je izbralo mater zato, da bi otroka lahko čim dlje ostala skupaj in v njunem dosedanjem okolju, ki jima daje občutek varnosti.

Doslej je bilo že razloženo, da toženčevo vztrajanje, češ da bi moralo sodišče neposredno zaslišati sina R. K., ne pomeni bistvene kršitve procesnega zakona iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči sta tudi primerno utemeljili sodbi, tako da ni kršitve iz 14. točke drugega odstavka tega člena. Center za socialno delo L. B. je v poročilu, ki je na straneh 42A - 42D spisa, izdelal obširno poročilo o zadevi in na strani 42G priložil še zapis razgovora B. G. z mladoletnim R. K. dne 22.10.2003, ki sta ga starša že seznanila z vsebino razgovora. V njem je otrok povedal, da je malo bolje, odkar sta skupaj s sestro A. en dan z enim staršem, drugi dan pa z drugim, ker oče in mati ne vpijeta več drug na drugega in se ne tepeta. Povedal je, da bi bil rad z obema staršema, da bo v prihodnje A. verjetno pri materi, sam pa bi bil z obema, da se oče več igra z njim in je bolj miren, mama pa mu kaj kupi. V poročilu centra je nato v četrtem odstavku na 42C strani povzeto, da bi bil R. K. vesel, če bi oče in mati tudi v prihodnje skrbela zanj in za sestro, da se glede bodočega lastnega življenja ni opredelil, da pa je izrazil, da mu je prijetneje in bolje z očetom, ker se z njim več igra. Na 42D strani sledi predlog, naj mnenje o tem, komu od staršev naj se otroka zaupata v varstvo in vzgojo, izdela izvedenec-klinični psiholog. Ker si zapis o pogovoru z R. K. in poročilo z mnenjem ne nasprotujeta, je sodbi sodišč prve in druge stopnje mogoče preizkusiti.

Tudi materialnopravno je pravilna odločitev, naj se sina R. K. po vseh obravnavah ne utruja več. Otrok je bil večkrat seznanjen s postopkom razveze in dodelitve otrok in mu je bilo omogočeno, da se je izjasnil, pri katerem od staršev bi želel živeti. Ker je bil doslej na očetovo željo že velikokrat obravnavan (ne nazadnje tudi na policiji zaradi očetove obdolžitve matere, češ da spolno zlorablja in ogroža otroka, kar se je tam in v mnenju izvedenca dr. A. P. izkazalo za neutemeljeno)(op. 3), je dovolj pritiskov na otroka. Njegove koristi so izkazane in odločitev sodišč o dodelitvi obeh otrok materi je materialnopravno pravilna.

Ker sta oba od staršev enako primerna za varstvo in vzgojo otrok, je sodišče očetu omogočilo veliko stikov z otrokoma in na njemu je, da jih bo ohranjal in razumel, da imata otroka rada mamo in očeta in da v njunih očeh ne sme blatiti matere.

Tako se izkaže, da revizija ni utemeljena, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti. Zato jo je sodišče po 378. členu ZPP revizijo zavrnilo.

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je odločilo tudi o pravdnih stroških. Po prostem preudarku, ki ga dovoljuje 413. člen ZPP, je odločilo, naj vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka. Toženec namreč ni uspel z revizijo, v tožničinem odgovoru na revizijo pa ni nič takega, da bi vplivalo na odločitev o reviziji.

Op.1: Poročevalec državnega zbora, št. 84/2003 z dne 15.10.2003, str. 34 in 3. člen MEKOUP Op.2: Poročevalec državnega zbora, št. 76/2003 z dne 30.9.2003, str. 76 Op.3: kar je obširno pojasnjeno v sodbi prvega sodišča in na 4. strani sodbe druge stopnje