Jedro

Materialnopravno pravilna je revidentova interpretacija petega odstavka 15. člena splošnih pogojev, da se omejena gibljivost sklepov prične ocenjevati šele, ko zavrta gibljivost posameznega sklepa odstopa več kot 20 %, pri čemer pa to ne pomeni, da se invalidnost ocenjuje šele od te točke naprej. V drugem stavku petega odstavka 15. člena splošnih pogojev je namreč jasno določeno, da se stopnja tožnikove invalidnosti ocenjuje glede na normalno gibljivost posameznega sklepa. To pomeni, da je treba pri oceni tožnikove stopnje invalidnosti upoštevati celotno zavrtost gibljivosti posameznega sklepa (ne pa zgolj zavrtost nad 20%).

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožnika ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „Tožena stranka mora tožniku plačati 17.710,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2003, v 15 dneh.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku njegove stroške postopka na prvi stopnji v znesku 3.130,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.“ Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku njegove stroške pritožbenega in revizijskega postopka v skupnem znesku 748,62 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 12.880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2003 do plačila ter mu povrniti odmerjene pravdne stroške. V presežku je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sporna le še ocenitev višine invalidnosti zaradi omejene gibljivosti gležnja. Zavzema se, da se mu ob pravilni uporabi (toženkine) tabele invalidnosti prisodi 8% invalidnost in ne zgolj 5%. V primeru, da izvedenec pravilno ugotovi gibljivost poškodovanega gležnja, je določitev pravične višine invalidnosti materialnopravno vprašanje, ki ga reši sodišče. Revizijo vlaga, da se razčisti, ali lahko sodišče samo korigira ugotovljeni odstotek invalidnosti po izvedencu medicinske stroke ali je potrebno vedno slediti odstotku, ki ga je ugotovil izvedenec. Izvedenec je ugotovil, da znaša deficit gibljivosti poškodovanega gležnja proti paralelnemu 40%. Ker tabela invalidnosti za omejeno gibljivost gležnja predvideva 20% invalidnosti, znaša 40% od 20 točno 8 in zato mu pripada 8% invalidnosti. Drugostopenjsko sodišče je napačno interpretiralo peti odstavek 15. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-2001 (v nadaljevanju splošni pogoji). Ta določa le, kdaj se invalidnost začne ocenjevati, ne pomeni pa to, da se invalidnost ocenjuje samo od tiste točke naprej. Ne strinja se, da mu pripada invalidnost le za razliko od 20% (do 40%), temveč se invalidnost ocenjuje glede na celotno zavrto gibljivost. Poudarja, da je treba določila interpretirati v korist šibkejše stranke. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu dodatno prisodi še 3% invalidnosti, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Tožnik v tej pravdi uveljavlja plačilo zavarovalnine na podlagi pogodbe o življenjskem zavarovanju z dodatnim nezgodnim zavarovanjem. Revizijsko sporna je ocena stopnje tožnikove invalidnosti zaradi omejene gibljivosti gležnja. Tožnik se zavzema za 8 % invalidnost (ne pa 5%), ker znaša deficit gibljivosti njegovega desnega gležnja napram levemu 40%.

7. V petem odstavku 15. člena splošnih pogojev (ki predstavljajo materialno (pogodbeno) pravo v obravnavani zadevi) je določeno, da se omejena gibljivost sklepov prične ocenjevati v sklopu določanja trajnih posledic šele, ko celotna zavrtost v posameznem sklepu odstopa več kot 20% od normalnega giba tega sklepa (nulta metoda). Procent invalidnosti se izračuna glede na procentualno odstopanje od normalne vrednosti gibljivosti posameznega sklepa.

8. Materialnopravno pravilna je revidentova interpretacija petega odstavka 15. člena splošnih pogojev, da se omejena gibljivost sklepov prične ocenjevati šele, ko zavrta gibljivost posameznega sklepa odstopa več kot 20 %, pri čemer pa to ne pomeni, da se invalidnost ocenjuje šele od te točke naprej. V drugem stavku petega odstavka 15. člena splošnih pogojev je namreč jasno določeno, da se stopnja tožnikove invalidnosti ocenjuje glede na normalno gibljivost posameznega sklepa. To pomeni, da je treba pri oceni tožnikove stopnje invalidnosti upoštevati celotno zavrtost gibljivosti posameznega sklepa (ne pa zgolj zavrtost nad 20%).

9. Ob dejanski ugotovitvi, da primerjalni gibi tožnikovih gležnjev desno, levo prikažejo razliko v obsegu gibov za 40% in da je v tabeli invalidnosti zaradi omejene gibljivosti gležnja določena invalidnost največ do 20%, je revizijsko sodišče, upoštevaje (zgoraj navedeno) materialnopravno pravilno interpretacijo splošnih pogojev in tabele invalidnosti, presodilo, da znaša tožnikova invalidnost 8%. Omejena gibljivost gležnja za 40 % v primerjavi z 20 % invalidnostjo je 8 % ali drugače povedano: če znaša 100 % omejena gibljivost gležnja 20 % invalidnost, potem znaša 40 % omejena gibljivost gležnja 8 % invalidnost. 10. Tožniku je bila za omejeno gibljivost gležnja že pravnomočno prisojena zavarovalnina za 5% invalidnosti, zato je po polici št. 167-9043943 upravičen še do dodatnih 3% invalidnosti (upoštevaje, da vrednost 1% invalidnosti po tej polici znaša 360,00 EUR), to je do zneska 1.080,00 EUR, po polici št. 6000276 pa še do dodatnih 3% invalidnosti (upoštevaje, da vrednost 1% invalidnosti po tej polici znaša 1.250,00 EUR), to je do zneska 3.750,00 EUR. Toženka je tako dolžna tožniku plačati še 4.830,00 EUR zavarovalnine. V izreku navedeni znesek 17.710,00 EUR pa predstavlja celotno zavarovalnino, prisojeno v obravnavani zadevi.

11. Ker je sodišče druge stopnje zmotno interpretiralo pogodbo, ko je štelo, da se tožnikovo upoštevno zmanjšanje gibljivosti sklepa prične šele nad 20%, sodišče prve stopnje pa je zmotno štelo, da sama ocena stopnje invalidnosti (na podlagi ugotovitev izvedencev) ni tudi pravno vprašanje, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in pravnomočno sodbo ustrezno spremenilo (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) ter odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe.

12. Ker je bila revizija uspešna, je to vplivalo tudi na odločitev o pravdnih stroških, ki so odmerjeni na podlagi prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Pravdni stranki sta v postopku pred sodiščem prve stopnje do spremembe tožbenega zahtevka uspeli v razmerju tožnik 76% in toženka 24%, po spremembi pa je tožnik uspel 100%. Revizijsko sodišče je upoštevalo odmero stroškov pravdnega postopka, priznano s strani sodišča prve stopnje, in sedaj spremenjeni uspeh v postopku. Ob upoštevanju te okoliščine in po medsebojnem pobotanju stroškov v postopku na prvi stopnji mora toženka tožniku povrniti 3.130,99 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te odločbe. V pritožbenem postopku je tožnik uspel 100%. V zvezi s pritožbo so mu priznani stroški za sestavo pritožbe v višini 500 točk in 20% DDV, kar znaša skupaj 275,40 EUR. Tožnik je tudi z revizijo uspel 100%. V zvezi z revizijo so mu priznani stroški za sestavo revizije v višini 600 točk, 20% DDV in sodna taksa (142,74 EUR), kar znaša skupaj 473,22 EUR. V izreku te odločbe navedeni znesek 748,62 EUR, ki ga mora toženka povrniti tožniku, je vsota tožniku priznanih stroškov pritožbenega in revizijskega postopka.