Jedro

Povzročitelj škode in zavarovalnica nista enotna temveč navadna sospornika, saj ne gre za isto dejansko in pravno podlago spora in je zoper vsakega od njiju mogoče izdati različno sodbo oziroma sodbo različne vsebine. To pomeni tudi, da odločitev o pritožbi enega sospornika, ne koristi in ne škoduje drugemu sosporniku. Zato uspeh s pritožbo druge tožene stranke, ne more koristiti prvi toženi stranki, ki pritožbe ni vložila.

Izrek

Revizijama se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Tožnik se je 13.12.1988 poškodoval na delu pri prvotoženi stranki. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku presodilo, da je do nesreče prišlo pri opravljanju dejavnosti v zvezi z nevarno stvarjo in je zato za škodo prvotoženka objektivno odgovorna. Za negmotno škodo je odmerilo odškodnino v skupnem znesku 8,000.000,00 SIT (za telesne bolečine 2,500.000,00 SIT, za strah 5000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 5,000.000,00 SIT). Upoštevaje že plačani znesek v višini 4,000.000,00 SIT, ki ga je 21.11.2000, na podlagi kasneje razveljavljene prve sodbe, plačala drugotožena stranka na račun glavnice, je naložila toženima strankama nerazdelno plačilo zneska 4,000.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi drugotožene stranke (prvotožena stranka se ni pritožila) in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženima strankama naložilo nerazdelno plačilo zneska 1,696.748,00 SIT. Znižalo je odškodnino za prestane telesne bolečine (za 500.000,00 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (za 1,000.000,00 SIT) tako, da znaša odškodnina za negmotno škodo 6,500.000,00 SIT. Od tega zneska je odštelo znesek 4,803.252,00 SIT, ki ga je drugotožena stranka 21.11.2000 plačala iz naslova odškodnine, stroškov postopka in zamudnih obresti od prve sodbe do plačila. Toženima strankama je naložilo nerazdelno plačilo zneska 1,696.748,00 SIT s stroški postopka in zamudnimi obrestmi.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, sta vložili revizijo tožeča in drugotožena stranka.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz druge točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP), in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (tretja točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi tožnik v tem, da sodišče druge stopnje ni navedlo vsebinskih razlogov za svojo odločitev o znižanju odškodnine, čeprav bi po določbah četrtega odstavka 324. in prvega odstavka 360. člena ZPP to moralo storiti. Izpodbijana sodba naj bi bila nezakonita tudi zato, ker se prvotožena stranka zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožila, zato je sodba do nje postala pravnomočna. Toženi stranki nista enotna sospornika, sodišče druge stopnje pa je na podlagi pritožbe le drugotožene stranke, spremenilo sodbo tudi glede prvotožene stranke. Izpodbijana sodba tudi nepravilno upošteva kot že plačano odškodnino celotni znesek, ki ga je tožena stranka plačala 21.11.2000. V tem znesku se je le znesek 4,000.000,00 SIT nanašal na glavnico, ostalo pa na račun do tedaj zapadlih obresti in ustreznega dela pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da se je drugotožena stranka proti prvotni sodbi z dne 23.6.2000 pritožila le v tistem delu, kolikor je bila tožniku priznana višja odškodnina od 4,000.000,00 SIT.

Drugotožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in le kolikor se nanaša na znesek 1,696.748,00 SIT. Navaja, da so (na drugi stopnji sicer znižani) zneski odškodnine zaradi prestanih telesnih bolečin in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti, še vedno previsoki. Meni, da bi bila iz teh naslovov primerna odškodnina v višini največ 4,300.000,00 SIT (ali skupaj z neprerekano odškodnino za strah 4,800.000,00 SIT).

Reviziji sta bili v skladu s 375. členom ZPP vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo nista odgovorili. Na revizijo tudi ni odgovorila prvotožena stranka.

Reviziji sta utemeljeni.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Predmet revizije je pravnomočna sodba sodišča druge stopnje, po kateri sta toženi stranki (delodajalec in zavarovalnica) dolžni nerazdelno plačati tožniku znesek 1,696.748,00 SIT kot odškodnino za nesrečo pri delu. Tožniku je bila sicer kot primerna odmerjena odškodnina v znesku 6,500.000,00 SIT (za telesne bolečine 2,000.000,00 SIT, za strah 5000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenske aktivnosti 4,000.000,00 SIT). Od tako odmerjene odškodnine je sodišče druge stopnje odštelo 21.11.2000 plačani znesek 4,803.252,00 SIT, kot že plačani znesek iz naslova odškodnine, preostanek pa je naložilo v plačilo obema toženima strankama. V reviziji je sporna odmera odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenske aktivnosti: po mnenju tožeče stranke je bila ustrezna odškodnina, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje (ki je v tem delu v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku), po mnenju drugotožene stranke (zavarovalnice) pa je tudi znižana odškodnina še vedno previsoka. Sporna je tudi odločitev o vračunavanju že plačanih zneskov in odločitev o spremembi sodbe sodišča prve stopnje tudi glede prvotožene stranke.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana.

Tožnik navaja, da sodba sodišča druge stopnje nima formalnih sestavin, kot jih za obrazložitev predpisuje četrti odstavek 324. člena ZPP, in da v obrazložitvi ni presodilo navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Določba 324. člena se nanaša na sestavine, ki jih mora vsebovati sodba sodišča prve stopnje. Zoper prvostopno sodbo se tožnik ni pritožil (saj je z zahtevkom v celoti uspel), zato ne gre za to, da v izpodbijani sodbi niso presojene njegove pritožbene navedbe. Pritožbene navedbe drugotožene stranke je sodišče druge stopnje sicer presojalo (ali jih je presodilo prav, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava), ni pa navedlo razlogov, zakaj je ob enakem in nespremnejenem dejanskem stanju znižalo odškodnino za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede telesnih bolečin sodba sodišča druge stopnje le povzame prav tako neobrazloženo trditev drugotožene stranke o pretiranosti odškodnine iz tega naslova. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa izpodbijana sodba ne odgovori na izrecne pritožbene ugovore o tem, da že sodišče prve stopnje ni povedalo, katerih opravil (delovnih in življenjskih aktivnosti) tožnik več ne zmore in zaradi tega trpi duševne bolečine. Brez odgovora na ta vprašanja pa ni mogoča ocena stopnje in trajanja tožnikovih duševnih bolečin in seveda tudi ne sprememba te ocene, ki mora biti obrazložena. Ne zadošča le trditev, da je po presoji pritožbenega sodišča ta ocena drugačna, ampak mora sodišče v sodbi utemeljiti, v čem in zakaj je drugačna. Utemeljiti mora, zakaj je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in kakšna bi bila po presoji sodišča druge stopnje pravilna uporaba materialnega prava - glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Z vložitvijo tožbe zoper dve toženi stranki in s postavitvijo tožbenega zahtevka, da sta mu dolžni nerazdelno povrniti škodo, je na strani toženih strank nastalo pasivno sosporništvo. Povzročitelj škode in zavarovalnica nista enotna temveč navadna sospornika, saj ne gre za isto dejansko in pravno podlago spora in je zoper vsakega od njiju mogoče izdati različno sodbo oziroma sodbo različne vsebine. Pri sosporništvu gre za več pravd oziroma za več procesno pravnih razmerij - toliko, kolikor je oseb na eni pravdni strani. Vsak sospornik vodi svojo pravdo samostojno: njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP). To pomeni tudi, da odločitev o pritožbi enega sospornika, ne koristi in ne škoduje drugemu sosporniku. Zato uspeh s pritožbo druge tožene stranke, ne more koristiti prvi toženi stranki, ki pritožbe ni vložila. Ker tožnik in prvotožena stranka višine odškodnine s pritožbo nista izpodbijala, je zanju glede višine odškodnine, postala pravnomočna že prvostopna sodba.

Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo se odmerja na dan zadnje obravnave. Zato je treba pred odmero izplačane zneske upoštevati kot akontacije in jih valorizirati na vrednost v času odločanja. Sodišči prve in druge stopnje bi torej pravilno uporabili materialno pravo, če bi od dosojenega zneska odškodnine odšteli valorizirani znesek že izplačane zavarovalnine. Ker pa sta odšteli ta znesek le v nominalni vrednosti, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Zaradi tega je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe.

Sodišče bi moralo ugotoviti valorizirani znesek odškodnine, ki jo je tožniku izplačala zavarovalnica in tako ugotovljeni znesek odšteti od dosojene odškodnine. Glede zneska, ki ga je treba upoštevati, pa se revizijsko sodišče strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da je treba celoten znesek 4,803.252,00 SIT upoštevati kot akontacijo odškodnine. Tudi če je bila odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča o prvi sodbi napačna (sklep št. Pdp 1924/2000-2 z dne 19.4.2001), je bila tista sodba razveljavljena v celoti in ni mogla postati pravnomočna za drugotoženo stranko. Z razveljavitvijo je odpadla pravna podlaga za obveznost drugotožene stranke za plačilo odškodnine, zamudnih obresti in dotedanjih stroškov postopka. Zato je celotni znesek treba upoštevati kot akontacijo odškodnine.

Ker je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in ker je bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena in drugi odstavek 380. člena ZPP).