Jedro

Pridobitev premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije. Za njegov obstoj zadošča že storilčev namen, da si pridobi takšno korist. Pač pa mora zaradi njegovega goljufivega ravnanja tudi osebi nastati škoda. S tem je kaznivo dejanje goljufije tudi dokončano.

Izrek

Pritožbe obtoženega E.J., njegove zagovornice in državnega tožilca se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v ... je z izpodbijano sodbo obtoženega E. J. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ ter mu na podlagi drugega odstavka citirane določbe izreklo kazen štiri leta zapora. V to kazen mu je vštelo pripor od 13.1.1998 dalje. Obtožencu je naložilo v plačilo premoženjsko korist v znesku 31.500 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, odločilo pa je tudi o premoženjskopravnih zahtevkih tako, da mora obtoženec posameznim oškodovancem v celoti ali deloma povrniti povzročeno škodo, nekatere oškodovance pa je z njihovimi zahtevki v celoti napotilo na pravdo. Po 4. odstavku 95. člena ZKP je bil obtoženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi so se pritožili: 1. obtoženec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih; 2. zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; in 3. državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter "podrejeno" zaradi odločbe o kazni. Obtoženec in zagovornica predlagata, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (predlagala sta tudi, da ju višje sodišče obvesti o svoji seji); državni tožilec pa je predlagal, da naj višje sodišče na podlagi določbe 5. odstavka 392. člena ZKP izpodbijano sodbo spremeni in obtoženca spozna za krivega tudi kaznivih dejanj, opisanih pod točkami I/13, 15 in 60 modificirane obtožbe ter mu ob upoštevanju tudi teh kaznivih dejanj izreče višjo zaporno kazen, za njeno zvišanje pa se zavzema, četudi predlogu za spremembo sodbe ne bi bilo ugodeno.

Zagovornica je bila o seji pritožbenega senata pravilno obveščena, zato njena nenavzočnost ni bila ovira, da senat seje ne bi imel (četrti odstavek 378. člena ZKP).

Višje sodišče je presodilo, da pritožbe obtoženca, njegove zagovornice in državnega tožilca niso utemeljene. Obrazložitev te odločitve bo v nadaljevanju podana po točkah, ki obravnavajo posamezne pritožbene razloge.

1. K pritožbenim navedbam o kršitvah določb kazenskega postopka.

Pritožbene navedbe zagovornice o prekoračitvi obtožbe temeljijo na zmotnem prepričanju, da je pridobitev premoženjske koristi zakonski znak kaznivega dejanja goljufije. Za njegov obstoj namreč zadošča že storilčev namen, da si pridobi takšno korist. Pač pa mora zaradi njegovega goljufivega ravnanja nastati škoda. Z nastankom te prepovedane posledice, torej potem, ko druga oseba nekaj stori ali opusti v škodo svojega premoženja, je kaznivo dejanje goljufije dokončano.

Sodišče prve stopnje s tem, ko je v opisu kaznivega dejanja "dodalo zneska protipravne premoženjske koristi na škodo posameznega oškodovanca" (gre zgolj za izvedenčev izračun razlike med vplačanimi in izplačanimi zneski oškodovancev), ni kršilo določb kazenskega postopka (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Z navedbo višine oškodovanja posameznega oškodovanca oziroma obtoženčevega dolga posameznemu oškodovancu je opis kaznivega dejanja, ki sicer obsega skupno povzročeno škodo postal preglednejši. Zato dejstvo, da takšen izračun ni bil naveden tudi pri dejanjih pod točkama 63 in 67, nima nobenega vpliva na objektivno identiteto obtožbe in sodbe.

Obtoženec v pritožbi zatrjuje nasprotje med razlogi sodbe na 23 strani, kjer sodišče prve stopnje, povzemajoč ugotovitve izvedenca finančne stroke, navaja, da znaša skupni znesek vplačil 2.646.744,00 DEM ter razlogi na 27. strani sodbe, kjer ugotavlja, da so oškodovanci obtožencu in njegovim uslužbencem izročili skupno 166.061.201,00 SIT, kar po pritožnikovem izračunu znaša približno 1.700.000,00 DEM. Pritožnikova ugotovitev, da gre za nasprotje, je sicer točna, vendar pa ne predstavlja procesne napake, ker gre v navedenih primerih za številčen prikaz različnih podatkov: v prvem primeru se izračun nanaša na vplačila vseh oseb (103), ki so sklenile kratkoročne posojilne pogodbe z G. d.o.o., v drugem pa le za vplačila oškodovancev (79 oseb), navedenih v opisu kaznivega dejanja. Z enakimi argumenti je treba zavrniti tudi pritožbene navedbe obtoženca o nasprotju v razlogih sodbe glede višine danih posojil: na 23 strani sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je obtoženec od oktobra do konca leta 1994 prejel od 14 oškodovancev več kot 315.000,00 DEM in da je v istem obdobju podjetje G. dalo posojila v skupnem znesku 13.500 DEM; na 25 strani pa sodišče ugotavlja, da je obtoženec L. S. v oktobru 1994 posodil znesek 402.000,00 DEM. Pritožnik očitno tudi v tem primeru ne upošteva, da sodišče v prvem primeru obravnava razpolaganja s sredstvi podjetja G., v drugem primeru pa razpolaganja obtoženca kot fizične osebe.

Obtoženec vidi nasprotje tudi v razlogovanju sodbe, ko ta ugotavlja, da je obtoženec oškodovance zavajal in jih spravljal v zmoto ter njeno ugotovitvijo (sodba, stran 35), da je za nekatere oškodovance posojanje denarja v ugotovljenih okoliščinah pomenilo "neke vrste igro",kar je pri izreku kazni upoštevalo kot olajševalno okoliščino.

Višje sodišče v navedenem ne vidi nasprotja, kajti zavest nekaterih oškodovancev o tveganosti naložb nikakor ne izključuje njihove zmote.

Težko si je namreč zamisliti, da bi oškodovanci vnaprej pristali na oškodovanje, pač pa je očitno tveganje ob pričakovanju velikih dobičkov prevladalo nad preudarnostjo.

Obtoženec med procesnimi kršitvami zatrjuje tudi "bistveno kršitev pravice do obrambe": ker sodišče prve stopnje ni omogočilo vpogled v diskete podjetja G. d.o.o., ki so izredno pomembne za obrambo, saj dokazujejo, da je bil sposoben poplačati terjatve oškodovancev; ker mu po razširitvi in spremembi obtožbe sodišče ni omogočilo ponovnega vpogleda v spis in ker je zavrnilo predlog za zaslišanje priče J. P. o nezakoniti odtujitvi osnovih sredstev G. d.o.o. Po oceni višjega sodišča obtoženčeve pravice do obrambe niso bile kršene. Pritožnikove navedbe glede disket niso točne; iz spisa namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje po prvotni zavrniti predloga obrambe, da naj se diskete pribavijo, to vendarle storilo, diskete stiskalo (list.štev. 1034) ter z vsebino seznanilo tudi obtoženca.

Nadaljnje pritožnikove navedbe, da naj bi bil na disketah le del podatkov in da sodišče z vsebino ni seznanilo izvedenca finančne stroke, zadevajo dejansko stanje, zato bodo obravnavane pod točko 2 te odločbe.

Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje obtožencu in zagovornici vedno vročilo izvod razširjene in modificirane obtožnice (list.štev. 1388 in 1399), da obramba med postopkom zaradi spreminjanja obtožbe nikoli ni zahtevala. da se ji omogoči pregled spisa ali zahtevala prekinitev obravnave za pripravo obrambe in da obtoženec in zagovornica po posvetovanju tudi po zadnji modifikaciji obtožbe "nista zahtevala roka za pripravo končnega govora" (list.štev. 1521). Obtožencu je bil pred začetkom glavne obravnave omogočen pregled celotnega spisa, vključno z dokumentacijo (spis je pregledoval od 9.9.1998 do 15.9.1998). Po navedenem je treba ugotoviti, da so bile obtožencu med postopkom v celoti zagotovljene tako pravice do pregleda spisa, kot tudi pravice v zvezi s pripravo obrambe po modifikaciji obtožnice (členi 128, 344 in 345 ZKP).

Pošten postopek zahteva, da sodišče ne gre mimo dokazov obrambe, vendar pa pravica izvajanja dokazov v korist obrambe ni absolutna in je sodišče samo upravičeno presojati, ali je nek dokaz bistven ali ne. V konkretnem primeru je v zvezi s predlogom obrambe za zaslišanje priče J.P. sodišče ugotovilo, da je izvedba tega dokaza odveč in je takšno svojo odločitev v sodbi tudi utemeljilo (sodba, stran 34).

Ob koncu je treba v okviru te točke zavrniti tudi pritožbene navedbe o kršitvi mednarodno zagotovljene pravice, da nikomur ne sme biti odvzeta prostost samo zato,ker ne more izpolniti pogodbene obveznosti. Obtožencu se namreč očita storitev kaznivega dejanja goljufije, za katero je predpisana zaporna kazen, ne pa zgolj neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti.

2. K pritožbenim navedbam o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju.

Skupni imenovalec pritožbenih navedb obtoženca in zagovornice, kolikor se nanašajo na to točko, je zanikanje obtoženčevega goljufivega namena. To pritožnika pojasnjujeta z navedbami, da je bilo dejansko stanje, ki temelji predvsem na strokovnem mnenju izvedenca finančne stroke, nepravilno ugotovljeno glede stanja obtoženčevih dolgov, glede obtoženčevega celotnega premoženja in s tem v zvezi glede obtoženčevih zmožnosti, da izpolni pogodbene obveznosti do oškodovancev. Temeljni razlog za nepravilno presojo obtoženčevega subjektivnega odnosa do dejanja vidita predvsem v nekritičnem upoštevanju mnenja izvedenca finančne stroke,ki naj bi bilo nepopolno, nejasno, nestrokovno in celo samo s seboj v nasprotju.

Višje sodišče je moralo utemeljenost navedenih pritožbenih razlogov presoditi v kontekstu temeljnega vprašanja te kazenske zadeve, to je: ali je bilo obtoženčevo ravnanje motivirano z zakonitimi, ekonomskimi cilji, to je s pridobitvijo dobička, kot se zagovarja obtoženec, ki trdi, da je nameraval svoje pogodbene obveznosti do oškodovanecev izpolniti, ali pa je bilo že od vsega začetka usmerjeno v pridobitev protipravne premoženjske koristi na škodo vlagateljev, kar obtožencu očita obtožba. Sodišče prve stopnje je v obširni in prepričljivi utemeljitvi sodbe upravičeno pritrdilo stališču obtožbe.

Kritika, ki jo obtoženec in zagovornica naslavljata na delo izvedenca finančne stroke je vse preveč splošna in brez nekih tehtnih razlogov, da bi lahko prepričala. Pritožbene navedbe obtoženca o domnevnih nasprotjih v izvedenskem mnenju, ki naj bi jih povzemala tudi izpodbijana sodba, so že bile zavrnjene kot neutemeljene v obrazložitvi te odločbe pod 1.točko. Neosnovani pa so tudi pritožbeni ugovori vsebinske narave. Ne drži očitek obtoženca, češ da izvedenec na glavni obravnavi ni znal odgovoriti na ključna vprašanja v zvezi s premoženjem podjetja in da ga nikjer tudi ni realno in popolno prikazal. Pri oceni, ali je obstajalo finančno pokritje za realizacijo posojilnih pogodb izvedenec res ni, kot je povedal na glavni obravnavi, upošteval obtoženčevega osebnega premoženja in tudi ne izpovedb prič o osnovnih sredstvih podjetja konec leta 1996; tega mu sodišče prve stopnje niti ni odredilo kot izvedensko nalogo. To pa seveda ne pomeni, da ti podatki pri razsodbi niso bili upoštevani.

Sodišče prve stopnje je namreč ocenjevalo, kolikšno je bilo premoženje obtoženca in premoženje podjetja G. d.o.o. v spornem obdobju in s tem v zvezi ugotovilo, da v začetku inkriminiranega obdobja ni bilo veliko (sodba, stran 20). Opredelilo se je tudi do vrednosti opreme (sodba, stran 22), izhajajoč pri tem iz izpovedb oseb, zaposlenih v obtoženčevem podjetju, ki naj bi bila po obtoženčevih navedbah po njegovem odhodu v tujino odnešena oziroma odtujena. Tudi glede te je ugotovilo, da ni predstavljala posebne vrednosti in da vrednost tega premoženja ne more v ničemer vplivati na oceno, da premoženjsko stanje podjetja G. d.o.o. ter obtoženca kot fizične osebe, ki je nastopal kot porok v posojilnih pogodbah,ni zagotavljalo pokritja obveznosti na podlagi sklenjenih posojilnih pogodb.

Višje sodišče zavrača tudi očitke o neupoštevanju drugih postavk premoženja podjetja pri presoji možnosti poplačila dolga. Med temi obtoženec v pritožbi izpostavlja: dana posojila S.L. leta 1994; dana posojila J.P. in drugim v istem letu; vrednost proizvajalnih sredstv (konto 040); terjatve do kupcev v državi (konto 120); kratkoročno dana posojila (konto 173) in dani predujmi (konto 130), kar vse naj bi realno knjižno vrednost podjetja dvigovalo na približno 90.000.000,00 SIT, do česar pa naj bi se sodišče in izvedenec ne opredelila.

Izvedenec je pri oceni, da bruto bilanca podjetja za leto 1994 in 1995 kaže, da podjetje ni bilo uspešno, upošteval vse navedene postavke, ki jih navaja pritožnik; to izhaja tako iz njegovega pisnega mnenja kot tudi njegovih odgovorov na vprašanja obrambe na glavni obravnavi, kjer je izrecno poudaril, da so bile v izvedenskem mnenju prikazane vse možne terjatve podjetja G. (list.štev. 1517).

Sodišče prve stopnje je njegovim ugotovitvam v celoti sledilo in jih tudi upoštevalo, pri čemer je kritično ovrednotilo tudi kvaliteto in pomen navedenih postavk za realizacijo obtoženčevih pogodbenih obveznosti. Tako je upoštevalo, da bruto bilanca kaže vrsto slabosti in da pogosto ne izkazuje realnega stanja premoženja (na primer konto 040, konto 120 itd.). Posebej pa je izpostavilo, da sredstva, ki jih je obtoženi E. J. posodil L.S., očitno niso bila dana kot sredstva G., pač pa je z njimi razpolagal kot fizična oseba, čeprav je bil tudi ta denar, kot je priznal obtoženec, pridobljen na podlagi vplačanih posojil. Obtoženec tudi s ponovnim problematiziranjem primera F.Ž. (sodba, točka 2), pri katerem naj bi izvedenec izračunal za 3.800 DEM premalo izplačanih obresti, ne more razvrednotiti izvedenčevih ugotovitev v zvezi z upniki in njihovimi vplačili, izplačili in dolgovi po posojilnih pogodbah (tabela štev. I). Sodišče prve stopnje je enak obtoženčev zagovor zavrnilo iz razlogov (sodba, stran 29), ker obtoženec ni pojasnil, v čem naj bi bila napaka izračuna in ker tudi sicer ni našlo razlogov za dvom v pravilnost izvedenčevega izračuna obresti. Obtoženec je sedaj v pritožbi ponudil zelo natančen izračun, s katerim želi prepričati v izvedenčevo napako, vendar pri tem ni mogoče prezreti, da ga je celo sam označil zgolj kot "možnega" oziroma "verjetnega". Ugotoviti je treba, da je bila oškodovančeva izpovedba glede izplačanih obresti nedoslena in protislovna (listni štev. 1171 in 1515), in kot takšna neuporabna za izračun izplačanih obrest. Zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na ugotovitve izvedenca, ki je, kot je pojasnil za podlago izračuna upošteval razpoložljivo dokumentacijo ter oškodovančevo izjavo (v tem pogledu je bila ves čas postopka enaka) glede časa (12.10.1994) in višine prvega vplačila (30.000 DEM).

Višje sodišče po navedenem pritrjuje oceni izpodbijane sodbe (stran 28 in 29), da je strokovno mnenje izvedenca, ki je bilo izdelano na podlagi pregleda zelo obsežne dokumentacije, prepričljivo in izdelano v skladu s pravili njegove stroke in da je izvedenec na glavni obravnavi zadovoljivo odgovoril tudi na vsa zastavljena vprašanja, zlasti tista s strani obrambe. Zaradi navedenega pravilnost ugotovljenih dejstev, ki temeljijo na izvedenčevem strokovnem mnenju in ki jih izpodbijata obtoženec in zagovornica, ne more biti vprašljiva.

Pritožnika pri izpodbijanju obtoženčevega naklepa ne upoštevata tudi nekaterih drugih dejstev in okoliščin, ki so pomembna za presojo obtoženčevega subjektivnega odnosa do dejanja. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe je mogoče povzeti, da je obtoženec v inkriminiranem obdobju, to je od oktobra 1994 do sredine januarja 1996 v časopisnih oglasih kot solastnik družinskega podjetja G.d.o.o. z mahjnim ustanovitvenim kapitalom in premoženjem, (do širitve poslovne dejavnosti z avtopralnico, varovanjem in rent-a-carom je prišlo šele v drugi polovici leta 1995) ponujal plasmaje finančnih sredstev fizičnim in pravnim osebam po nerealno visoki mesečni obrestni meri (4 do 6%, kar je predstavljalo 60 do 100% letne obresti), tako da je bila verjetnost realizacije že od vsega začetka zelo majhna. V osebnih kontaktih je obtoženec oškodovance, da bi jih prepričal v varnost naložb, zavajal z navajanjem lažnih podatkov, da obrača kapital na frankfurtski borzi, da ima poslovne stike s tujino in da ima njegovo podjetje velik obseg poslovanja. Zneske posojilodajalcev (oškodovancev) je prevzemal obtoženec in z njimi tudi sam razpolagal, ta sredstva pa niso bila v dokumentaciji evidentirana kot terjatve oziroma poslovni dogodki podjetja. Omenjeno vplačila oškodovanev so predstavljala najpomembnejšo postavko žiro računa podjetja, ki je v celoti gledano, bilo neuspešno in je poslovalo z izgubo zaradi visokih stroškov poslovanja (reklame, reprezentanca, zavarovanja itd.) in zaradi premajhnega iztržka od dejavnosti, ki jih je opravljalo. Bruto bilanca za leto 1994 in 1995 je pokazala, da prihodki podjetja niso zadoščali niti za pokritje stroškov in da bi podjetje propadlo že v letu 1994, če obtoženčevi kratkoročni krediti (šlo je za denar oškodovancev), ne bi predstavljali cenen vir svežega kapitala. Na težave, povezane z zahtevani upnikov po dvigu denarja proti koncu leta 1995, se je obtoženec odzval deloma s poplačilom upnikov (le v manjšem obsegu), predvsem pa z umikom premoženja (dvigi gotovine, prodaja premoženja, ustanovitev podjetja V.) kot tudi z določanjem novih podpisnikov in spremembo žiga podjetja, s čimer je oškodovancem onemogočil realizacijo terjatev. Konec leta 1995 podjetje G. ni imelo premoženja, ki ne bi bilo obremenjeno. Celoten dolg podjetja samo na podlagi posojilnih pogodb (za 103 osebe) je znašal 3.076.094 DEM (glavnica in obresti), do oškodovancev v izpodbijani sodbi pa najmanj 117.089.784,00 SIT. V celoti premoženje podjetja in obtoženčevo osebno premoženje ni zadoščalo za realizacijo teh pogodb. Obtoženec pa ni umaknil le premoženja, ampak se je pred pritiski upnikov za celi dve leti "umaknil" tudi sam v tujino, po vrnitvi pa je za svoj poslovni neuspeh krivil druge.

Po navedenem tudi višje sodišče ne dvomi, da obtoženčevo ravnanje ni bilo motivirano z zakonitimi cilji, pač pa s pridobitvijo protipravne premoženjske koristi, saj je od oškodovancev pridobival finančna sredstva na podlagi lažnih navedb, njegovo poslovanje je potekalo pretežno s kapitalom oškodovancev, ki v poslovnih knjigah podjetja sploh ni bil evidentiran kot poslovni dogodek, s tako pridobljenimi sredstvi pa je obtoženec tudi razpolagal zunaj namenov, dogovorjenih z oškodovanci. V takšnem poslovanju obtoženca ni bilo, kot je ocenila tudi njegova sodelavka M.P., "nobene finančne logike", kajti podjetje s tako zastavljenim poslovanjem nikakor ni moglo zagotavljati finančnega pokritja za realizacijo posojilnih pogodb.

Neprepričljivo je zagovorničino zanikanje obtoženčevega goljufivega namena s poudarjanjem, da je obtoženec odplačeval obresti, da je širil dejavnost, da je zaposloval nove delavce in da, če bi pri njem res obstajal goljufivi naklep, ne bi več kot tretjino denarja posodil L.S., pač pa bi ga zadržal zase.

Očitek goljufije je v obtožbi zasnovan na okoliščini, da je obtoženec obstoječo poslovno dejavnost izrabil za goljufijo. Kolikor toliko redno plačevanje obresti je služilo prepričevanju oškodovancev v varnost naložbe in pridobivanju novih vlagateljev kasneje pa tudi pomiritvi vedno večjega števila nezadovljnih upnikov. Svojo kaznivo dejavnost je obtoženec prikrival s formalno zakonito podjetniško dejavnostjo, ki jo je sicer tudi širil z vlogami oškodovancev, ki pa je bila v celoti takšna, da ni zagotavljala finančnega pokritja za realizacijo pogodbenih obveznosti. Četudi bi držale pritožbene navedbe o nepravilnostih obtoženčevih sodelavcev po njegovem odhodu v tujino, torej že po dokončanju kaznivega dejanja, te okoliščine, ki so predmet obtoženčevih ovadb zoper sodelavce, ne morejo vplivati na drugačno presojo obtoženčevega naklepa.

Dopolnitev dokaznega postopka z zaslišanjem že v postopku na prvi stopnji predlaganih prič in z odreditvijo drugega izvedenca finančne stroke po oceni višjega sodišča ni potrebno iz razlogov, s katerimi so bili ti dokazni predlogi zavrnjeni že v postopku na prvi stopnji (sodba, stran 34 in 35). Obtoženec v pritožbi tudi ni izkazal verjetnosti, da bi bilo mogoče z nadaljnjim razčiščevanjem vsebine disket ugotoviti pomembna dejstva v njegovo korist. Dokumentacija, četudi nepopolna (predvsem zaradi načina dela G, sodba, str. 29) je povsem zadoščala za zanesljivo ugotovitev odločilnih dejstev.

V okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja je moralo višje sodišče preizkusiti tudi pritožbo državnega tožilca, ki je mnenja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ko je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo primere pod točkami I/13, 15 in 60 modificirane obtožbe, nepravilna, saj naj bi bila obtožencu tudi v teh primerih dokazana goljufija.

Razlogi izpodbijane sodbe (strani 34 do 37) višje sodišče prepričajo, da obstaja dvom, če je obtoženec res tudi v teh primerih oškodovance nameraval ogoljufati. In ker tega ni bilo mogoče ugotoviti s popolno gotovostjo, je izrek oprostilne sodbe v tem delu povsem na mestu.

Primer, opisan pod točko I/13 modificirane obtožbe se glede na okoliščine posojila v marsičem razlikuje od drugih obravnavanih primerov. Posojilna pogodba tokrat ni bila sklenjena na podlagi časopisnih oglasov, pač pa je M.M. kot direktor podjetja M. d.o.o., ki je pred tem vnovčil dva akceptna naloga obtoženčevega podjetja zaradi neizplačanih obveznosti in s tem ogrozil likvidnost obtoženčevega podjetja, na obtoženčevo prošnjo za isti znesek sklenil z obtoženčevim podjetjem posojilno pogodbo o kratkoročnem kreditu za sedem dni. V tem primeru obtoženec ni jamčil kot porok s svojim premoženjem, prav tako pa tudi niso bile dogovorjene obresti. Kljub neizpolnitvi obveznosti na podlagi sklenjene pogodbe in dejstvu, da M.M. obeh akceptnih nalogov, ki jih je prejel v zavarovanje svoje terjatve, ni mogel vnovčiti (enkrat zaradi lastne zamude, drugič pa zaradi spremembe štampiljke), obtožencu tudi po mnenju višjega sodišča v tem primeru ni mogoče zanesljivo dokazati goljufivega namena. Višje sodišče se tudi strinja z ugotovitvami izpodbijane sodbe o formalnih pomanjkljivostih opisa kaznivega dejanja v obtožbi, ki ne zajemajo v celoti specifike tega dejanja.

V primeru oškodovanca K.P. (točka I/15), ki je dne 17.1.1996 kot zadnji vložil 50.000 DEM v obtoženčevo podjetje, sodišče prve stopnje ni moglo s popolno gotovostjo ugotoviti, da je ta denar prejel obtoženec oziroma, da je bilo tudi s tem denarjem razpolagano v skladu z navodili in vednostjo obtoženca, kot zatrjuje državni tožilec v pritožbi. Sodišče prve stopnje ni moglo ovreči obtoženčevega zagovora, da tega denarja on ni prejel, da je do vplačila prišlo že po njegovi odredbi o ustavitvi vplačil in da so s tem denarjem brez njegove vednosti razpolagali drugi. Iz izpovedbe M.P. izhaja, da obtoženec po 12. januarju 1996 ni več prihajal v podjetje. Dejstvo je, da je ta denar prejela A.T. in ga dala v trezor in da je bil kasneje ta denar po odredbi K.in S., kar potrjuje tudi M.P., uporabljen za različne namene (upniki, K., K.in v druge namene, kot jih je označila A.T. (na list.štev. 600). Del tega denarja pa sta zadržali zase (vsaka po 1.000 DEM) tudi T. in P. na račun neizplačanih osebnih dohodkov. S sklicevanjem na pričevanje M. L., ki je v času tega dogajanja ni bilo več v podjetju (zapustila naj bi ga po lastnih navedbah najkasneje v začetku oktobra 1995), pritožnik ne more izpodbiti ugotovljenih dejstev. Ker je torej v tem primeru obtoženčeva vpletenost v kaznivo dejanje vprašljiva, odločitvi sodišča prve stopnje ni mogoče odrekati pravilnosti.

Tudi zagovor obtoženca v zvezi z dejanjem pod točko I/60, da denarja oškodovanke D.N. ni prejel in da se je o tem poslu dogovorjal z oškodovanko L.S., sodišče prve stopnje ni moglo z gotovostjo izpodbiti. Dejstvo je namreč, da je v tem primeru z oškodovanko ves čas kontaktiral le L.S.: ta ji je svetoval, kako naj se loti posla, sklenil z njo pogodbo, jo podpisal in tudi prejel denar, česar tudi sam ne zanika. Ko je sodišče prve stopnje tehtalo nasprotujoči si izjavi obtoženca, ki zanika prejem denarja in L.S., ki trdi, da je del denarja izročil sodelavki U.S., preostanek pa obtožencu, je utemeljeno verjelo obtožencu. Odločilen argument za takšno presojo je bila izpovedba oškodovanke, ki je povedala, da se je L.S. oglasil pri njej doma, navajal, da mu grozijo in ji obljubil, da "se bo pobral in denar vrnil",kar vse prepričuje, da je res nastopal v svojem imenu, čeprav sam to zanika. Dejstvo, da je bil S. zaslišan kot priča in opozorjen na posledice krive izpovedbe nima tolikšne teže, da bi vnašalo dvome v pravilnost izpodbijane sodbe tudi v tem delu.

Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče pritožbo državnega tožilca, ki je predlagal, da naj višje sodišče obtoženca spozna za krivega tudi teh kaznivih dejanj, moralo zavrniti kot neutemeljeno.

3. K pritožbenim navedbam o kršitvah kazenskega zakona.

V okviru kršitev materialnega zakona obtoženec in zagovornica izpodbijata odločbo o odvzemu premoženjske koristi (5. tokča 372.člena ZKP) in odločbo o vštevanju pripora (6. točka 372. člena ZKP). Mnenja sta, da je sodišče prve stopnje prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, ker ni odvzelo premoženjske koristi (tudi) L. S. (vsebinsko enake ugovore obtoženec označuje kot nepravilno odločitev o premoženjskopravnem zahtevku), saj je samo ugotovilo, da je bil v večji meri prav on okoriščen. S tem v zvezi obtoženec graja tudi odločitev o plačilu premoženjske koristi v zvezi z oškodovancem T.K.. Zagovornica pa vidi kršitev kazenskega zakona tudi v dejstvu, da sodišče prve stopnje obtožencu v izrečeno zaporno kazen ni vštelo pripor v G..

Najprej je treba pojasniti, da sme sodišče zavezati k plačilu škode, povzročene zaradi kaznivega dejanja le obtoženca v obsodilni sodbi.

Ker L.S. v tem postopku ni bil obdolženec, ampak priča, so obtoženčevi predlogi, da naj sodišče tudi njemu naloži plačilo škode, neupoštevni. Isto, čeprav iz drugih razlogov, velja tudi za predlog pritožnikov, da naj se tudi L.S. na podlagi določb 96. člena KZ odvzame premoženjska korist. Sodišče prve stopnje premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem ali zaradi njega praviloma odvzame storilcu kaznivega dejanja, drugim prejemnikom te koristi pa le, če je bila nanje prenešena brezplačno ali za plačilo,ki ne ustreza dejanski vrednosti (tretji odstavek 96. člena KZ). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je obtoženec kot posameznik L. S. posodil določen znesek iz vplačanih posojil (sodba, stran 26), to pa pomeni, da niso izpolnjeni formalni pogoji, da se L.S. v tem kazenskem postopku odvzame premoženjska korist. Sodišče prve stopnje je v sodbenem izreku obtožencu naložilo v plačilo premoženjsko korist v znesku 31.530,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. V obrazložitvi sodbe pa je pojasnilo (sodba stran 39), da si je obtoženec to korist pridobil s storitvijo kaznivega dejanja na škodo I.D. in T.K. (točki 19 in 71 sodbenega izreka), ki v kazenskem postopku nista uveljavljala premoženjskopravnega zahtevka. Na ta način je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bili izpolnjeni zakonski pogoji iz 95. in 96. člena KZ za odvzem premoženjske koristi, ki je po zakonu obvezen ukrep. Višje sodišče pritrjuje oceni prvostopenjskega sodišča, da je tudi v primeru oškodovanca T.K. obtožencu dokazan goljufivi namen ne glede na to, da je bila na parceli E.B. vpisana zastavna pravica za pogodbeni znesek.

Ta okoliščina pa tudi ne more vplivati na odločitev o odvzemu premoženjske koristi glede na to, da je bila parcela dana le v zavarovanje oškodovančeve terjatve in da je bila izvršba vse doslej brezuspešna, kar pomeni, da je obtoženec še vedno okoriščen za celotni znesek 28.000 DEM vse to pa seveda ne izključuje morebitnega obtoženčevega upravičenja do parcele, če bo oškodovancu povrnil škodo ali če bo le-ta na zahtevo oškodovanca poplačana iz odvzete premoženjske koristi (člen 97 KZ). V tem kontekstu je bilo ugotavljanje prometne vrednosti parcele v kazenskem postopku brezpredmetno.

Tudi z odločitvijo, da se obtožencu v izrečeno zaporno kazen všteje pripor od 13.1.1998 dalje, ni bil kršen kazenski zakon. Po členu 49 KZ je sodišče v izrečeno kazen zapora res dolžno všteti kakršenkoli odvzem prostori v zvezi s kaznivim dejanjem. Torej bi bilo dolžno všteti tudi obtoženčev pripor v G., vendar le ob predpostavki, če bi se z gotovostjo prepričalo, da je bil obtoženec tam res priprt v zvezi s tem kazenskim postopkom. Doslej zbrani podatki zanesljivo potrjujejo samo to, da je bil obtoženec priveden v ljubljanske zapore z letališča B. dne 13.1.19 ob 18.20 uri. Iz spisa tudi izhaja: da je bil dne 16.9.19 v G. prijet po mednarodni tiralici (list.štev. 479); da se je sam javil g. oblastem; da ga je v priporu obiskal diplomatski predstavnik J.V. (list.štev. 1006) in da je bil,ker ni bilo podlage za pripor, izpuščen (navedba zagovornice v pritožbi zoper sklep o priporu, list.štev. 957).

Ob takšnih nasprotujočih si podatkih čas in okoliščine v zvezi z odvzemom prostosti obtožencu v G.niso bile razčiščene do te mere (tudi v tem pogledu bi moralo sodišče doseči popolno gotovost), da bi sodišče lahko obtožencu v zaporno kazen vštelo tudi čas od 16.9.19 do 13.1.19. Če se bo med izvrševanjem sodbe zanesljivo ugotovilo, da je bil obtožencu pripor res nepravilno vštet, bo s posebnim sklepom na podlagi 133. člena KZ to pomanjkljivost lahko odpravil tudi predsednik senata s posebnim sklepom.

4. K odločbi o kazenski sankciji.

Ker pritožbi obtoženca in zagovornice glede na določbo 386. člena ZKP obsegata tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in ker državni tožilec v svoji pritožbi terja obtoženčevo strožje kaznovanje, je moralo višje sodišče izpodbijano sodbo preizkusiti tudi v odločbi o kazni.

Višji državni tožilec svoj predlog za izrek višje zaporne kazni utemeljuje z obsežnostjo obtoženčeve kriminalne dejavnosti, z izstopajočo višino pridobljene protipravne premoženjske koristi in na drugi strani premoženjske škode, (najmanj 117.089.784,00 SIT), ki za več kot 30 krat presega znesek, ki ga zakon določa kot veliko premoženjsko škodo, opozarja pa tudi na posledice, ki jih je imelo obtoženčevo ravnanje na eksistenco posameznih oškodovancev in da obtoženec še do danes ni nikomur povrnil povzročene škode. Po načinu storitve kaznivega dejanja sodi, da je šlo za dobro načrtovano in organizirano kriminalno dejavnost, katere cilj je bil že od vsega začetka pridobiti si veliko protipravno premoženjsko korist. Navedene okoliščine, ki jih izpostavlja pritožnik, so bile, kot izhaja iz utemeljitve izpodbijane sodbe (listni številki 34 in 35) v celoti upoštevane že na prvi stopnji in po mnenju višjega sodišča tudi pravilno ovrednotene. Poleg teh so bile upoštevane tudi okoliščine, da obtoženec še ni bil kaznovan in da je oče dveh mladoletnik otrok. Sodišče prve stopnje je posebej poudarilo, da so posamezni oškodovanci vložili težko privarčevana sredstva in da so si nekateri denar celo sposodili ter je na ta način ustrezno upoštevalo tudi položaj žrtev tega kaznivega dejanja. Seveda pa ob tem ni mogoče mimo ugotovitve, da so pravzaprav oškodovanci s svojim nepremišljenim ravnanjem v veliki meri tudi sami obtožencu olajšali sicer dobro načrtovano in izpeljano goljufijo. Očitno je, da je njihova velika želja po hitrem, lahkem in visokem zaslužku (visoke obresti) prevladala nad preudarnostjo pri razpolaganju z lastnim premoženjem.

Izrečena zaporna kazen ustreza teži dejanja in stopnji obtoženčeve krivde, zaradi česar višje sodišče ne vidi razlogov za njeno spreminjanje.

Po navedenem je višje sodišče vse tri pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Iz enakih razlogov kot na prvi stopnji je bil obtoženec oproščen tudi plačila stroškov pritožbenega postopka v navedenem obsegu (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).