5. 5. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 18. aprila 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 295/2004 z dne 5. 4. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 849/2004 z dne 18. 6. 2004 in s sodbo Delovnega sodišča v Kopru št. Pd 37/04 z dne 7. 4. 2004 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožniku je delodajalec izrekel disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. V disciplinskem postopku je bilo ugotovljeno, da si je pritožnik prisvojil čekovne blankete, ki so bili namenjeni fizičnemu uničenju, te čeke izpolnil in jih uporabil za plačilo svojih obveznosti. Delovno sodišče prve stopnje je zahtevek pritožnika, naj ugotovi, da mu delovno razmerje ni prenehalo in da še traja, zavrnilo. Zoper to odločitev se je pritožnik pritožil. Višje delovno in socialno sodišče je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo, delno jo je spremenilo le glede priznanja zamudnih obresti od neizplačanih plač od 11. 3. 2001 dalje. Strinjalo se je z ugotovitvijo nižjega sodišča, da so bili izpolnjeni zakoniti pogoji za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, kot tudi z odločitvijo sodišča, da je pritožniku delovno razmerje prenehalo z dejansko seznanitvijo z dokončno odločitvijo delodajalca. Vrhovno sodišče je revizijo pritožnika zavrnilo.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 22. člena Ustave. Meni, da je izpodbijana odločitev samovoljna in da odstopa od uveljavljene sodne prakse. Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču očita, da je spregledalo, da je delovno sodišče prve stopnje ugotavljalo kvalifikatorne okoliščine namesto disciplinske komisije. Vrhovnemu sodišču pa očita, da ni odgovorilo na njegove navedbe o nedopustnosti ugotavljanja teh okoliščin. Pritožnik tudi izraža nestrinjanje s stališčem sodišč, da je bil seznanjen z dokončno odločitvijo delodajalca na obravnavi dne 10. 9. 1993, ko je delodajalec vložil odgovor na tožbo z disciplinskim spisom. Sam namreč meni, da takšna vročitev ne more nadomestiti vročitve po določbah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. – v nadaljevanju ZPP/77). Prepričan je, da vročitev ni bila nikoli opravljena in da mu zato tudi delovno razmerje ni prenehalo. Zaradi dolgotrajnosti sodnega postopka, ki je tekel od leta 1992 zatrjuje kršitev 23. člena Ustave (pritožnik pomotoma navaja 22. člen Ustave).

B.

3.Pritožnik izpodbijanim sodbam očita, da so arbitrarne. Oceno arbitrarnosti odločitve lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, je to sodišče v obravnavani zadevi odločalo že petič. Pojasnilo je pritožniku, da se je predmet novega sojenja nanašal le na vprašanje, kdaj je bil pritožniku dejansko vročen dokončni disciplinski sklep delodajalca. Ponovilo je, da je disciplinska komisija delodajalca ugotavljala kvalifikatorne okoliščine in da je bila tudi po oceni Vrhovnega sodišča odločitev nižjih sodišč o tem, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni zakoniti pogoji za ukrep prenehanja delovnega razmerja, pravilna. Glede na navedeno se kot neutemeljen izkaže tudi pritožnikov očitek Vrhovnemu sodišču, da mu ni odgovorilo na te navedbe. Zgolj pritožnikovo ponavljanje navedb, s katerimi ni uspel v rednem sodnem postopku, pa ne more zadostovati za sklep, da je izpodbijana odločitev arbitrarna in zato neskladna z 22. členom Ustave.

4.Pritožnikov očitek, da je Vrhovno sodišče odstopilo od lastne sodne prakse, bi sicer lahko izkazoval kršitev 22. člena Ustave, vendar je tudi ta neutemeljen. Pritožnik se namreč sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 71/2002 z dne 29. 1. 2002, iz katere izhaja ugotovitev Vrhovnega sodišča, da je delodajalec dolžan ugotavljati kvalifikatorne okoliščine, sodišče pa jih le preizkusi v dokaznem postopku. Glede na to, da je bilo to stališče upoštevano v izpodbijanih sodbah, je drugačno pritožnikovo zatrjevanje neupoštevno.

5.Tudi pritožnikov nadaljnji očitek, da so sodišča napačno uporabila določbe ZPP/77 o vročanju, je očitno neutemeljen. Ustavno sodišče namreč ne presoja pravilnosti uporabe prava, pač pa preizkusi le, ali je sodišče določbam ZPP/77 o vročitvi dalo takšno vsebino, ki bi bila v neskladju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino, česar pa pritožnik ne izkaže. Stališču sodišč, da se dokončni sklep lahko pritožniku izroči tudi na kak drug način, torej tudi z vročitvijo te odločbe med sodnim postopkom, pa takšne neskladnosti ni mogoče očitati.

6.Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem sodnem postopku. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05) ugotovilo, da je Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) v neskladju z Ustavo, ker ne vsebuje posebnih, naravi obravnavane pravice prilagojenih določb, ki bi omogočale uveljavljanje pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala. Odprava ugotovljene neskladnosti z Ustavo zahteva kompleksnejše zakonodavno urejanje, zato Ustavno sodišče ni določilo načina izvršitve odločbe. To pomeni, da imajo posamezniki kljub ugotovljeni neskladnosti z Ustavo do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo le možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot že izkoristil. Glede na to ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan