Jedro

Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da tožnica ni bila stranka oziroma stranska udeleženka postopkov izdaje izpodbijanih upravnih aktov, kar med strankama niti ni sporno. To izhaja tudi iz vsebine izpodbijanih odločb. Da ji ni bil priznan položaj stranske udeleženke v postopkih, zatrjuje tudi sama tožnica, saj je to eden temeljnih razlogov, zaradi katerih vlaga tožbo zoper izpodbijane odločbe. Da je predhodno priznan status stranke oziroma stranskega udeleženca v upravnem postopku pogoj za priznanje položaja stranke v upravnem sporu oziroma pogoj za vsebinsko obravnavo tožbe, je stališče že ustaljene upravne sodne prakse. Ker je sodišče ugotovilo, da tožnica ni imela položaja stranke oziroma stranske udeleženke v postopkih izdaje izpodbijanih odločb, tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje položaja tožnice v upravnem sporu zoper te odločbe. Sodišče je zato tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je dne 7. 9. 2015 vložila tožbo, s katero je sodišču predlagala, da ugotovi, da je Občina Piran (v nadaljevanju toženka) z izdajo nezakonitih odločb ter opustitvijo predpisanega nadzora v gostinskem obratu „A.A., s.p., na naslovu ..., v obdobju med 1. 1. 2014 in 1. 7. 2015 nezakonito posegla v njene ustavne pravice do zasebne lastnine. Sodišče je s sklepom, št. III U 221/2015-9 z dne 10. 11. 2015, tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin (4. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo, ker je bila ta vložena prepozno. Zoper navedeni sklep je tožnica vložila pritožbo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS) je v sklepu, št. I Up 300/2015 z dne 24. 2. 2016 pritožbi delno ugodilo. Navedlo je, da je nepravilna ugotovitev sodišča, da je bila v obravnavani zadevi vložena tožba (le) po 4. členu ZUS-1, saj je tožnica v tožbi izrecno navedla, da jo vlaga zaradi ugotovitve nezakonitosti odločb toženke in zaradi plačila odškodnine. To pa pomeni, da je tožnica tožbo vložila na podlagi prvega odstavka 2. člena ZUS-1, po katerem sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj. V tem delu je VSRS tožbo vrnilo temu sodišču v ponovni postopek z napotilom, da mora ponovno preizkusiti, ali so za tožbo zoper odločbe izpolnjene procesne predpostavke iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 2. Po prejemu zgoraj navedenega sklepa VSRS, je tožnica dne 15. 3. 2016 sodišču poslala vlogo, v kateri je navedla, da je toženka v obdobju med 4. 2. 2015 in 25. 1. 2016 isti stranki, to je A.A., s.p., izdala nova dovoljenja za začasno ali občasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom, ki so prav tako nezakonite. Sodišču je predlagala, da ugotovi, je bila odločba toženke, št. 321-140/2013-2 z dne 6. 1. 2014, s katero je stranki A.A., s.p., dovolila obratovanje v podaljšanem obratovalnem času v gostinskem obratu „B.“, na naslovu ... za leto 2014 in več odločb, s katerimi je navedeni stranki izdala dovoljenja za začasno ali občasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom v obdobju od 5. 9. 2014 do 25. 1. 2016, nezakonite. Predlagala je tudi, da sodišče naloži toženki v plačilo odškodnino v višini 39.600,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji naloži v plačilo tudi vse stroške tega postopka.

3. Po prejemu navedene vloge je sodišče tožnici poslalo dopis, št. III U 70/2016-22 z dne 6. 5. 2016, v katerem jo je poučilo, da se v upravnem sporu praviloma z eno tožbo izpodbija en dokončni upravni akt (2. člen in prvi odstavek 31. člena ZUS-1). Kumulacija tožbenih zahtevkov je po 35. členu ZUS-1 sicer dopustna, vendar le ob izpolnitvi predpostavk, določenih v tem členu. Ker je sodišče v zadevi presodilo, da te niso izpolnjene, saj izpodbijane odločbe temeljijo na različnih dejanskih stanjih in pravnih podlagah, je tožnico pozvalo k odpravi pomanjkljivosti njene tožbe (prim. VSRS v sklepu, št. I Up 206/2011 z dne 21. 1. 2012, tudi v sklepu, št. I Up 237/2013 z dne 29. 8. 2013, itd.) tako, da naj zoper vsak izpodbijani dokončni upravni akt vloži samostojno tožbo.

4. Tožnica se je na poziv sodišča pravočasno odzvala. Zoper izpodbijano odločbo o podaljšanem obratovalnem času za leto 2014 in več odločb o začasni ali občasni čezmerni obremenitvi okolja s hrupom je vložila dve samostojni tožbi.

5. V tožbi z dne 7. 9. 2015, dopolnjeni dne 16. 5. 2016, ki je predmet tega upravnega spora, tožnica sodišču predlaga, da ugotovi, da so bile odločbe toženke o prekomernem obremenjevanju okolja s hrupom - dovoljenja za javne prireditve na naslovu ..., navedene v uvodu tega sklepa, nezakonite. Toženki naj se naloži v plačilo odškodnina v višini 32.400,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo stroškov tega postopka. V tožbi navaja, da je toženka imetnici gostinskega lokala A.A., s.p., izdala dovoljenja za prekomerno obremenjevanje okolja s hrupom, na podlagi, katerih je ta v letih 2014, 2015 in 2016 organizirala koncerte z živo in mehansko glasbo. Vse odločbe izpodbija zaradi nepravilne uporabe materialnega predpisa, in sicer Uredbe o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih ali prireditvah povzročajo hrup (v nadaljevanju Uredba), nadalje zaradi tega, ker se v postopku pred izdajo akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločbe, zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter iz razloga, ker je bilo z izpodbijanimi odločbami poseženo v ustavno zajamčeno pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Navaja, da je toženka njeno udeležbo v postopku odločanja o obnovi upravnega postopka zavrnila iz razloga, ker ni izkazala pogojev za stranskega udeleženca. Ker njena nepremičnina parc. št. 3076 k.o. ... neposredno meji na zemljišče, kjer je A.A. s.p., organizirala prireditve, bi ji morala toženka priznati status stranske udeleženke v postopku izdaje izpodbijanih odločb. Kot lastnica nepremičnine je namreč upravičena do varstva pred hrupom v takšnem obsegu, da lahko nepremičnino uporablja in v njej stanuje. Zaradi prekomernega obremenjevanja s hrupom, dovoljenega z izpodbijanimi odločbami, ji je bila onemogočena uporabe njene nepremičnine in s tem kršena ustavna pravica do zasebne lastnine. Vsa izpodbijana dovoljenja so bila izdana v nasprotju z Uredbo in določbo 32. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje prostorskih celot Strunjan, Seča, Karbonar-Lucan, Sečovlje in Liminjan-Vinjole-Krog v Občini Piran (v nadaljevanju Odlok), ki določa, da so v stanovanjskih območjih dopustne le take spremljajoče dejavnosti, ki ne povzročajo prekomernega hrupa. Prav tako so bila vsa dovoljenja izdana prepozno, saj niso bila izdana vsaj 30 dni pred začetkom prireditve, kot do določa Uredba. Nadalje navaja, da so vse izpodbijane odločbe že prenehale veljati, odprava že izvršenih odločb pa ne more pripeljati do izboljšanja njenega pravnega položaja. Ministrstvo za prostor in okolje je, kot drugostopenjski organ, sicer več izpodbijanih odločb že razveljavilo po nadzorstveni pravici. Tudi s tem pa se njen pravni položaj ni izboljšal, saj ji škoda ni bila izplačana. Navaja, da zahteva ugotovitev, da je bila v svojih pravicah in pravnih koristi prizadeta z nezakoniti upravni akti ter da ji sodišče prisodi odškodnino zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine parc. št. 3076 k.o. ... za obdobje od 6. 9. 2014 do 27. 2. 2016. Nato še obširno utemelji zahtevano višino odškodnine.

K točki I. izreka:

6. Tožnica s tožbo v tem upravnem sporu zahteva ugotovitev nezakonitosti odločb toženke, št. 3502-0303/2014 z dne 5. 9. 2014, št. 3502-0340/2014 z dne 2. 10. 2014, št. 3502-0361/2014 z dne 13. 11. 2014, št. 3502-0373/2014 z dne 26. 11. 2014, št. 3502-0003/2015 z dne 9. 1. 2015, št. 3502-0021/2015 z dne 4. 2. 2015, št. 3502-0045/2015 z dne 25. 2. 2015, št. 3502-0078/2015 z dne 31. 3. 2015, št. 3502-0120/2015 z dne 28. 4. 2015, št. 3502-0153/2015 z dne 26. 5. 2015,, št. 3502-0209/2015 z dne 15. 7. 2015, št. 3502-0251/2015 z dne 6. 8. 2015, št. 3502-0292/2015 z dne 17. 9. 2015, št. 3502-0318/2015 z dne 5. 10. 2015, št. 3502-0333/2015 z dne 30. 11. 2015, št. 3502-0357/2015 z dne 31. 12. 2015, št. 3502-0006/2016 z dne 25. 1. 2016, s katerimi so bila stranki A.A., s.p., ..., izdana dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom za razne javne prireditve v obdobju od 5. 9. 2014 do 27. 2. 2016 ter ugotovitev nezakonitosti odločbe toženke, št. 3502-0167/2015 z dne 11. 6. 2015, s katero je bilo stranki Turistično društvo B., izdano dovoljenje za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom za javno prireditev dne 26. 6. in 27. 6. 2015 ( v nadaljevanju izpodbijane odločbe).

7. Tožnica zoper navedene izpodbijane odločbe vlaga ugotovitveno tožbo (druga alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1), ki je ena od možnih oblik uveljavljanja sodnega varstva zoper dokončne upravne akte v upravnem sporu. Za meritorno obravnavo vsake tožbe, tudi ugotovitvene, morajo biti ves čas postopka izpolnjene procesne predpostavke iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1, sicer sodišče tožbo s sklepom zavrže. Med njimi je tudi procesna legitimacija tožnika, ki pomeni upravičenje tožnika za sprožitev konkretnega spora (3. točka prvega odstavka 36. člena v zvezi s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1).

8. Po določbi prvega odstavka 17. člena ZUS-1, je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Možnost nastopati v upravnem sporu kot tožnik je, glede na navedeno zakonsko določbo, priznana samo osebi, ki je bila v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta formalno in dejansko stranka oziroma stranski udeleženec. To pa posledično pomeni, da so primeri, ko bo lahko oseba, ki sicer v postopku izdaje izpodbijanega akta ni sodelovala, sprožila upravni spor, omejeni. Tako bo lahko oseba, ki meni, da ji materialnopravni predpis daje pravni interes za sodelovanje v „tujem“ postopku, s tožbo v upravnem sporu izpodbijala sklepe, s katerimi ji je bila pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta dokončno(1) zavrnjena že pred njegovo izdajo (prvi odstavek 142. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) ali v postopku z rednimi pravnimi sredstvi (drugi odstavek 229. člena ZUP). Če pa takšna oseba, v postopku izdaje upravnega akta z izrednimi pravnimi sredstvi (9. točka 260. člena ZUP) doseže, da se ji prizna status stranke oziroma stranskega udeleženca, bo lahko s tožbo v upravnem sporu izpodbijala upravni akt, izdan v takšnem obnovljenem postopku.(2)

9. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da tožnica ni bila stranka oziroma stranska udeleženka postopkov izdaje izpodbijanih upravnih aktov, kar med strankama niti ni sporno. To izhaja tudi iz vsebine izpodbijanih odločb. Da ji ni bil priznan položaj stranske udeleženke v postopkih, zatrjuje tudi sama tožnica, saj je to eden temeljnih razlogov, zaradi katerih vlaga tožbo zoper izpodbijane odločbe. Dejstvo, da tožnica v postopkih izdaje izpodbijanih odločb ni sodelovala, potrjujejo tudi njene pritožbe oziroma predlogi za obnovo že končani upravnih postopkov. Vročilnice v upravnih spisih dokazujejo, da so bile izpodbijane odločbe vročene samo stranki postopka, to je A.A., s.p., ter v primeru odločbe z dne 11. 6. 2015 stranki Turistično društvo B., v nobenem primeru pa ne tožnici.

10. Da je predhodno priznan status stranke oziroma stranskega udeleženca v upravnem postopku pogoj za priznanje položaja stranke v upravnem sporu oziroma pogoj za vsebinsko obravnavo tožbe, je stališče že ustaljene upravne sodne prakse (prim. VSRS v sklepu, št. I Up 91/2014 z dne 30. 3. 2016, sklepu, št. I Up 234/2014 z dne 4. 11. 2015, sklepu, št. I Up 125/2015 z dne 27. 8. 2015, sklepu, št. I Up 512/2012 z dne 14. 2. 2013, itd.). Ker je sodišče ugotovilo, da tožnica ni imela položaja stranke oziroma stranske udeleženke v postopkih izdaje izpodbijanih odločb, tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje položaja tožnice v upravnem sporu zoper te odločbe (prvi odstavek 17. člena ZUS-1). Sodišče je zato tožbo, na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo. Ker pogoji za meritorno obravnavo tožbe niso izpolnjeni, tudi ni pogojev za odločanje sodišča o akcesornem zahtevku za povrnitev odškodnine, ki ga tožnica uveljavlja v tožbi.

11. Tožbene navedbe tožnice, s katerimi obširno utemeljuje svoj pravni interes za sodelovanje v postopkih izdaje izpodbijanih odločb, na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Na podlagi določb ZUP, ki urejajo pravico osebe, ki izkaže pravni interes (stranki udeleženec) za udeležbo v upravnem postopku ter relevantnih materialnopravnih predpisov, v okviru katerih se ta pravni interes presoja, namreč ni mogoče doseči položaj tožnika v upravnem sporu (prim. VSRS v sklepu I Up 125/2015 z dne 27. 8. 2015).

12. Ker je sodišče, kot že navedeno, že zaradi pomanjkanja procesnega upravičenja tožnice za sprožitev upravnega spora zoper izpodbijane odločbe (pomanjkanja procesne legitimacije), ugotovilo, da tožba ni sposobna za vsebinsko obravnavo, se do drugih razlogov, ki bi prav tako vodili v zavrženje tožbe, ni posebej opredeljevalo.

K točki II. izreka:

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže. opomba (1) : Akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek 2. člena ZUS-1).

opomba (2) : smiselno tako V. Androja, E. Kerševan v : Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana, str. 682-683.