Jedro

Pešec je udeleženec v prometu (25. točka prvega odstavka 3. člena ZPrCP), zato tudi zanj velja skrb za varen, umirjen in nemoten potek cestnega prometa (prvi in drugi odstavek 4. člena tega zakona). Pešec tudi ne sme hoditi po vozišču, še posebej, pa ne sme nanj nenadoma stopiti (tretji odstavek 83. člena ZPrCP), pri čemer se mora preden stopi na vozišče in prične prečkati, prepričati, če to lahko varno stori (osmi odstavek 83. člena tega zakona). Za vse udeležence v prometu velja tudi načelo zaupanja, saj ima vsak udeleženec cestnega prometa, ki ravna v skladu s cestnoprometnimi pravili, tudi od drugega udeleženca cestnega prometa pravico utemeljeno pričakovati, da bo ravnal v skladu s Predpisi o varnosti cestnega prometa in Predpisi o javnih cestah (tretji odstavek 4. člena ZPrCP). To načelo velja v mejah tveganja, ki se mu ni mogoče izogniti niti ob predpostavki, da bi bili spoštovani predpisi o prometni varnosti. Le tisto česar ni mogoče predvideti, ne nalaga dolžnosti predvidevanja takšnega dogajanja v prometu, katerega potek ni določen s predpisi o varnosti cestnega prometa. Vendar pa načelo zaupanja na drugi strani omejuje načelo defenzivne vožnje, ki nalaga dolžnost izogibati se tudi tistim nevarnim situacijam, ki jih s protipredpisnim vedenjem ustvarjajo drugi udeleženci v prometu. Takoj, ko udeleženec v prometu ugotovi, da se drugi udeleženci ne vedejo po predpisih in s tem ustvarjajo v prometu nevarnost, mora opustiti prednost, ki mu jo daje načelo zaupanja, in s tem lastno spoštovanje predpisov, ter storiti vse, da nevarnost prepreči. V trenutku, ko odpove načelo zaupanja in ko začne zavezovati zahteva po načelu defenzivne vožnje, namreč začne teči kazenskopravno relevanten vzročni tok. V tem trenutku in od tega trenutka naprej pa mora imeti voznik objektivne možnosti, da nastanek neposredne nevarnosti oziroma poškodbene posledice prepreči. V konkretni kazenski zadevi je bilo ugotovljeno, da je obtoženec pred trčenjem vozil s hitrostjo 50 km/h. Vozil je torej s hitrostjo, ki jo je že zakonodajalec predvidel kot primerno, prilagojeno hitrost za vožnjo skozi naselje za razliko od siceršnje hitrosti predvidene za vožnjo po odprti cesti (največ 9o km/h). Sodišče tudi ni ugotovilo nikakršnih okoliščin, zaradi katerih bi moral voznik biti posebej previden. Ugotovilo je namreč, da je bilo cestišče suho, vidljivost dobra, cesta prazna, gostilna zaprta, postajališče za avtobuse prazno in na cestišču ni bilo nikogar. Ni bila podana niti ena okoliščina, zaradi katere bi moral voznik hitrost vožnje še posebej zmanjšati. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni nobenega dvoma, da je pešec s tem, ko je v temnih oblačilih, s kapuco na glavi stopil iz neosvetljenega parkirišča naravnost na neosvetljeno cestišče, ne da bi se prepričal ali je prečkanje ceste varno, s protipravnim ravnanjem povzročil nevarno situacijo, zaradi katere je prišlo do prometne nesreče in v posledici katere je zaradi zadobljenih poškodb umrl. Vožnja obtoženca ni bila takšna, da bi vzročno zvezo med zakrivljeno nevarno situacijo in nastalo posledico (prometno nesrečo) pretrgala.

Izrek

I. Pritožbi obtoženčevega zagovornika se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženi A. A. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti obtožbe, da je kot udeleženec v prometu s kršitvijo prvega odstavka 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo, ki je imela za posledico smrt ene osebe s tem, da je 15. 11. 2017 ob 18.05 uri vozil kombi z reg. št. KP KS-989 po regionalni cesti iz smeri Dobravelj proti Vrtovinu, ter v naselju Potoče v neposredni bližini gostilne ... ni prilagodil hitrosti in načina vožnje preglednosti in vidljivosti, prometnim in vremenskim razmeram in svojim vozniškim sposobnostim tako, da ves čas obvladuje svoje vozilo, da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo, glede na okoliščine, lahko pričakuje, zato je spregledal pešca B. B., oblečenega v temna oblačila s temno kapuco, ki je z njegove leve strani iz smeri parkirišča proti gostilni prečkal cesto, ga čelno zadel in zbil po vozišču, pri čemer je pešec utrpel hude poškodbe, predvsem možganov, zaradi katerih je kljub oživljanju ob 19.27 uri v šempetrski bolnišnici umrl, pri čemer je bil pešec glede na zgornji večerni čas, naselje s hišami na obeh straneh, gostišče, parkirišče z edino javno lučjo, na katerem zaustavlja avtobus in garažo na nasprotni strani, pričakovana ovira, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena Kazenskega zakonika.

II. Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika proračun.

Obrazložitev

A. 1. Obtoženi A. A. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici oproščen obtožbe zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Pritožbi okrožne državne tožilke je ugodilo Višje sodišče v Kopru in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženca spoznalo za krivega. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. 2. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je vložil pritožbo na Vrhovno sodišče obtoženčev zagovornik, kot navaja uvodoma zaradi kršitve Ustave RS, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe.

B.

3. Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, ugotovilo naslednja materialnopravno relevantna dejstva: – do obravnavne prometne nesreče je prišlo 15. 11. 2017 ob 18.05 uri v naselju Potoče v neposredni bližini gostilne ...; – gostilna je bila tedaj zaprta, vse luči v gostilni so bile ugasnjene; – na nasprotni strani gostilne se nahaja neosvetljeno parkirišče; – obtoženec je tedaj vozil po regionalni cesti iz smeri Dobravelj proti Vrtovinu s hitrostjo najmanj 50 km/h in torej ni kršil splošne omejitve hitrosti vožnje skozi naselje; – tedaj je bilo že temno, vreme jasno, cestišče suho, promet redek, pihala pa je relativno močna burja, cesta je na tem odseku ravna in pregledna; – na parkirišču, nasproti gostilne se sicer občasno ustavlja avtobus (avtobusnega postajališča v smeri Ajdovščine v naselju ni), vendar avtobusa v kritičnem času tam ni bilo; – obtoženec je imel prižgane kratke luči; – na voznem pasu v smeri obtoženčeve vožnje je prišlo do zadetja pešca, zaradi zadobljenih poškodb je pešec kasneje v bolnišnici umrl – pešec je, ne da bi preveril ali je cestišče prosto, prečkal cestišče z obtoženčeve leve smeri, bil je oblečen v temna oblačila s temno kapuco, sledi zaviranja ni bilo, pešec se je gibal s hitrostjo 4 km/h oziroma 1,1 metra na sekundo; – obtoženec ob hitrosti najmanj 50 km/h in z vožnjo s kratkimi lučmi ni imel niti teoretične možnosti, da bi po zaznavi pešca vozilo še pravočasno ustavil in se izognil trčenju. Povprečen voznik bi pri takšni hitrosti vozilo lahko ustavil na razdalji najmanj 32,8m, prav tako pa bi povprečen voznik ob običajni pozornosti lahko zaznal pešca v temnih oblačilih na razdalji 30m ali manj.

4. Na podlagi navedenih dejstev in okoliščin je sodišče prve stopnje presodilo, da prepovedana posledica (povoženje pešca) v danih okoliščinah za obtoženca ni objektivno predvidljiva, prav tako pa ni imel objektivnih možnosti, da bi preprečil njen nastanek (točka 15 sodbe).

5. Pritožbeno sodišče je pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in kot je bilo že pojasnjeno uvodoma obtoženca spoznalo za krivega. Navedlo je, da je kljub temi in kljub letnemu času še povsem običajno, da se ljudje gibljejo po cestišču znotraj naselja, tudi najmlajši in najmanj predvidljivi. Takratna relativno močna burja ne pomeni, da nihče od domačinov, ki so burje vajeni, ne bi prečkal ceste, zato je tudi pešec na vozišču okoliščina, ki bi jo obtoženec moral in mogel pričakovati. Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje okrožni državni tožilki tudi glede očitka, da je v takratnih razmerah (zmanjšana vidljivost) obtoženec vozil prehitro in ni pokazal niti običajne pozornosti, saj pešca sploh ni opazil in je po lastni izjavi začel zavirati šele po trčenju, čeprav bi ob vožnji s kratkimi lučmi na povsem preglednem delu cestišča in ob jasnem vremenu pešca, ki je prihajal z njegove leve strani in je do trenutka trčenja že opravil 3,2 metra poti in se je že nahajal na obtoženčevem smernem vozišču, kljub temu, da je bil oblečen v temna oblačila lahko zaznal na razdalji 30 metrov. Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča podana vzročna zveza med obtoženčevo kršitvijo določil prvega odstavka 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP).

6. Zoper navedeno sodbo pritožbenega sodišča je obtoženčev zagovornik vložil pritožbo na Vrhovno sodišče. V pritožbi poudarja, da je že obtoženec v zagovoru v preiskavi povedal, da zaradi močne burje v tistem času ni bilo na cesti nikogar,1 čemur je pritrdil tudi njegov sopotnik, ki je dodal še, da od Dobravelj do Potoč (gre za par kilometrov poti) nista srečala nobenega pešca ob cestišču, ker je močno pihalo, bil pa je tudi zelo mrzel dan. Smiselno enako je vremenske razmere tistega večera opisal tudi kot priča zaslišan J. B., ki je vozil avto za obtožencem. Da je močno pihalo in da je bil mraz dokazujejo tudi oblačila pokojnika – čez glavo je imel poveznjeno in privezano kapuco, in to tako močno, da se po nesreči ni snela z glave. To pomeni, da je bila trdno privezana verjetno ravno zato, da je burja ne bi snela z glave. Predvsem pa je po presoji zagovornika bistvo te kazenske zadeve v protipredpisnem ravnanju pešca, ki ga obtoženec v konkretnih razmerah ni mogel pričakovati. Ugotovljeno ravnanje pešca zanj ni predstavljajo ovire, ki bi jo kot voznik lahko predvidel, pa tudi ne ovire, kateri bi moral prilagoditi način svoje vožnje. Prečkanje neosvetljene ceste v nočnem času s strani pešca, oblečenega v temna oblačila, objektivno ni predstavljalo rednega toka dogodkov med vožnjo obtoženca. Pred morebitnim nasprotnim stališčem obtoženca varuje načelo zaupanja v prometu. Nevarnost nastanka nesreče ni bila predvidljiva, saj ni bilo niti ene okoliščine, ki bi nanjo opozarjala, zato ni mogoče pričakovati, da bi obtoženec, kot povprečen voznik, predvidel realno možnost njenega nastanka. Skratka, nenadno protipredpisno prečkanje ceste s strani pešca na način, kot se je zgodilo v obravnavanem primeru, ni mogoče obravnavati kot predvidljiv in zato odklonljiv dogodek.2 Posledično pa postane nedokazljiv tudi očitek o protipravnosti obtoženčevega ravnanja. Če namreč trdimo, da je pešec v obravnavanih razmerah predstavljal pričakovano oviro, potem pristajamo na brezmejno idealizacijo človekovih možnosti glede zagotavljanja varnosti cestnega prometa. V takih razmerah pa postane prometna delikvenca loterijski delikt, to je delikt z atributi aleatornosti.

7. V obravnavanem primeru je treba upoštevati, da je tudi pešec udeleženec cestnega prometa (25. člen in 43. točka prvega odstavka 3. člena ZPrCP). Načelo zaupanja bi zato od pešca zahtevalo zavedanje oziroma pričakovanje, da bodo po cesti vozila vozila in to s prižganimi lučmi in da bodo vozila v okviru dovoljene hitrosti. To pričakovanje pa je obtoženec v odnosu do potencialnih pešcev v celoti izpolnil. Pešec bi namreč zlahka zaznal približujoče se vozilo, še več v konkretnem primeru, kot ugotavlja izvedenec je bila zanj preglednost najmanj 150 metrov, poleg tega pa sta eno za drugim vozili najmanj dve vozili. Povsem logično pa je, da pešec ponoči prej in zlahka opazi avto s prižganimi lučmi kot podnevi.

8. V nadaljevanju se zagovornik sprašuje kaj je načelo zaupanja v prometu pomenilo za obtoženca kot voznika kombija in odgovarja, da je pomenilo to, kar je bila obveznost pešca. Najprej pešec ni izpolnil osnovnega dolžnostnega ravnanja – da ne sme nenadoma stopiti in hoditi po vozišču, saj je vozišče namenjeno vožnji motornih vozil (tretji odstavek 83. člena ZPrCP). Preden je stopil na vozišče bi se moral prepričati, če to lahko varno stori (osmi odstavek 83. člena ZPrCP). Ni se. In v krajevnih in vremenskih okoliščinah na vidnem mestu na strani, ki je obrnjena proti vozišču, ni nosil svetilke, ki oddaja belo svetlobo, ki je vidna s sprednje strani in z zadnje strani ali odsevnega telovnika živo rumene ali oranžne barve. Nasprotno, oblečen je bil v oblačila črne barve, ki se v temi stopijo z barvo asfalta in teme, s poveznjeno kapuco čez glavo.3

9. Nadalje je sodišče po mnenju zagovornika tudi premalo upoštevalo izvedensko mnenje in sicer tudi tisti del, ko izvedenec jasno pove, da obtoženec pri hitrosti 50 km/h in pri vožnji s kratkimi lučmi trčenja ne bi mogel preprečiti z zaviranjem, saj bi za zaustavitev vozila potreboval 32,8 metra. Bistvena pa je tudi okoliščina, da je bil pešec tedaj, ko je bil kombi od njega oddaljen 30 metrov, od mesta trčenja oddaljen le 2,4 metra, torej je bil še na levem voznem pasu. Kljub temu se pešec ni ustavil, in je s prečkanjem nadaljeval. Tedaj se je dokončno in nepovratno izgubila možnost, da do zadetja pešca ne bi prišlo. Izvedenec je še zapisal, da obtoženec pri vožnji s kratkimi lučmi, pešca ob pričetku prečkanja cestišča ni mogel zaznati. Kombi je bil tedaj od tega oddaljen 62,5 metra, imel je prižgane luči, za njim je vozilo najmanj še eno vozilo, a je pešec začel s prečkanjem neosvetljen, neoznačen ter v črnih oblačilih. Vse opisano jemlje podlago za utemeljenost očitka o nezavestni malomarnosti. Subjektivni vzrok za to, da se obdolženec ni zavedal možnosti nastanka v objektivnem pogledu sicer predvidljive posledice, je bil v tem, da neosvetljenega pešca ni mogel pravočasno zaznati. Tudi pri nezavestni malomarnosti se namreč mora obdolženec nečesa zavedati in sicer, možnosti nastanka prepovedane posledice tega mu pa ni mogoče očitati.

C.

10. Pritožba je utemeljena.

11. Utemeljeno obramba v pritožbi poudarja, da je tudi pešec udeleženec v prometu (25. točka prvega odstavka 3. člena ZPrCP) in zato tudi zanj velja skrb za varen, umirjen in nemoten potek cestnega prometa (prvi in drugi odstavek 4. člena tega zakona). Pešec tudi ne sme hoditi po vozišču, še posebej, pa ne sme nanj nenadoma stopiti (tretji odstavek 83. člena ZPrCP), pri čemer se mora preden stopi na vozišče in prične prečkati, prepričati, če to lahko varno stori (osmi odstavek 83. člena tega zakona).

12. Prav tako je treba pritrditi nadaljnji trditvi zagovornika, da velja za vse udeležence v prometu tudi načelo zaupanja, saj ima vsak udeleženec cestnega prometa, ki ravna v skladu s cestnoprometnimi pravili, tudi od drugega udeleženca cestnega prometa pravico utemeljeno pričakovati, da bo ravnal v skladu s Predpisi o varnosti cestnega prometa in Predpisi o javnih cestah (tretji odstavek 4. člena ZPrCP). To načelo velja v mejah tveganja, ki se mu ni mogoče izogniti niti ob predpostavki, da bi bili spoštovani predpisi o prometni varnosti. Le tisto česar ni mogoče predvideti, ne nalaga dolžnosti predvidevanja takšnega dogajanja v prometu, katerega potek ni določen s predpisi o varnosti cestnega prometa. Vendar pa načelo zaupanja na drugi strani omejuje načelo defenzivne vožnje, ki nalaga dolžnost izogibati se tudi tistim nevarnim situacijam, ki jih s protipredpisnim vedenjem ustvarjajo drugi udeleženci v prometu. Takoj, ko udeleženec v prometu ugotovi, da se drugi udeleženci ne vedejo po predpisih in s tem ustvarjajo v prometu nevarnost, mora namreč opustiti prednost, ki mu jo daje načelo zaupanja, in s tem lastno spoštovanje predpisov, ter storiti vse, da nevarnost prepreči. V trenutku, ko odpove načelo zaupanja in ko začne zavezovati zahteva po načelu defenzivne vožnje, namreč začne teči kazenskopravno relevanten vzročni tok. V tem trenutku in od tega trenutka naprej pa mora imeti voznik objektivne možnosti, da nastanek neposredne nevarnosti oziroma poškodbene posledice prepreči.4

13. Najvišja dovoljena hitrost vožnje skozi naselje je po določbi 1. točke prvega odstavka 46. člena ZPrCP 50 km/h. Po določbi 45. člena ZPrCP pa mora voznik hitrost in način vožnje prilagoditi poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, prometnim in vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora ter svojim vozniškim sposobnostim tako, da ves čas vožnje obvladuje vozilo oziroma, da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo, glede na okoliščine, lahko pričakuje.

14. V konkretni kazenski zadevi je bilo ugotovljeno, da je obtoženec pred trčenjem vozil s hitrostjo 50 km/h. Vozil je torej s hitrostjo, ki jo je že zakonodajalec predvidel kot primerno, prilagojeno hitrost za vožnjo skozi naselje za razliko od siceršnje hitrosti predvidene za vožnjo po odprti cesti (največ 9o km/h). Sodišče tudi ni ugotovilo nikakršnih okoliščin, zaradi katerih bi moral voznik biti posebej previden. Ugotovilo je namreč, da je bilo cestišče suho, vidljivost dobra, cesta prazna, gostilna zaprta, postajališče za avtobuse prazno in na cestišču ni bilo nikogar. Ni bila podana niti ena okoliščina, zaradi katere bi moral voznik hitrost vožnje še posebej zmanjšati. Višje sodišče je sicer zapisalo, da bi moral obtoženec glede na to, da je vozil s kratkimi lučmi hitrost vožnje zmanjšati, vendar bi to moral storiti le v primeru, če bi bile podane kakršnekoli okoliščine, ki bi zahtevale posebno pazljivost in zmanjšanje hitrosti pod sicer dovoljeno.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni nobenega dvoma, da je pešec s tem, ko je v temnih oblačilih, s kapuco na glavi stopil iz neosvetljenega parkirišča naravnost na neosvetljeno cestišče, ne da bi se prepričal ali je prečkanje ceste varno, s protipravnim ravnanjem povzročil nevarno situacijo, zaradi katere je prišlo do prometne nesreče in v posledici katere je zaradi zadobljenih poškodb umrl. Nadalje po presoji Vrhovnega sodišča vožnja obtoženca ni bila takšna, da bi vzročno zvezo med zakrivljeno nevarno situacijo in nastalo posledico (prometno nesrečo) pretrgala. Kot je bilo že pojasnjeno je obtoženec vozil v okviru dovoljene hitrosti in v snopu kratkih luči, trčenja v pešca, ki bi ga lahko zaznal na razdalji 30 metrov ali manj, ne bi mogel preprečiti. Prav tako pa tudi takšnega ravnanja pešca, ko je v temnih oblačilih iz popolne teme stopil na temno cestišče, ne da bi se prepričal, ali je cestišče prosto, pri čemer je imel možnost zaznati avtomobil na razdalji večji kot 150 metrov, ni mogoče šteti za oviro, ki bi jo voznik lahko pričakoval. Obtoženec je vozil torej v skladu z načelom zaupanja v prometu, niso pa nastopile okoliščine, ki bi od njega zahtevale ravnanje po načelu defenzivne vožnje, oziroma, ko so te okoliščine nastopile, ko bi imel obtoženec možnost zaznati protipredpisno hojo pešca, pa je bilo že prepozno, da bi poškodbeno posledico preprečil. 16. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženca obtožbe oprostilo.

D.

17. Stroški kazenskega postopka v skladu s določilom prvega odstavka 96. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

1 Po določilih členov 232. in 329. ZKP je tudi zagovor obdolženca dokaz s tem, da ZKP ne določa hierarhije moči posameznih dokazov. 2 O tem sodna praksa pravi: „Ravnanje pešca, ki ga ni mogoče pričakovati, običajno ne predstavlja ovire, ki jo voznik lahko predvideva, zato pa tudi ne ovire, zaradi katere bi moral voznik že prej prilagoditi hitrost oziroma način svoje vožnje“. 3 Poročilo Javne agencije RS za varnost prometa za leto 2017 pravi, da je tega leta na cestah umrlo deset pešcev, od tega je bilo sedem prometnih nesreč s smrtjo pešca v temnem dnevu dneva (največ starejših od 64 let) in nobeden od njih ni bil ustrezno osvetljen oziroma označen, da bi bil viden za voznike. Govori o črni statistiki zaradi lastne nepazljivosti. Glavni vzrok pa je bil nepravilno prečkanje ceste. Javna agencija zato opozarja na nujno uporabo odsevnih teles in svetlejših oblačil. 4 Glej D. Korošec in soavtorji, Cestnoprometno kazensko pravo, GV Založba str. 175.