Jedro

Kljub ugotovljeni zlorabi je pri presoji utemeljenosti reparacijskega zahtevka treba upoštevati ugovor zastaranja drugo toženke tako glede glavnice kot zakonskih zamudnih obresti. Tožnik se glede tega neutemeljeno sklicuje na sedmi odstavek 5. člena ZPDZC-1, saj v obravnavani zadevi niso podane okoliščine za uporabo te določbe, ki tudi sicer zastaranja ne ureja drugače kot splošni predpisi obligacijskega (oziroma delovnega) prava. Prav tako je neutemeljen ugovor, da zastaranje zaradi ničnosti pogodb ni teklo dokler ni bila ugotovljena ničnost oziroma do seznanitve tožnika z ničnostjo, saj pogodbe niso bile nične.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi: - delno v točki I izreka glede odločitve o zavrnitvi primarnega zahtevka: - za ugotovitev, da med tožnikom in drugo toženko od vključno 30. 4. 2020 dalje obstoji pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, za polni delovni čas, za delovno mesto "voznik luške mehanizacije", za osnovno urno postavko 11 EUR/h povečano za vse dodatke po podjetniški kolektivni pogodbi drugo toženke, da ga je za ta čas drugo toženka dolžna prijaviti v vsa socialna zavarovanja in dodatna zavarovanja ter mu vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ; - za ugotovitev, da je prišlo dne 30. 4. 2020 med tožnikom in drugo toženko do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi na drug način in se nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi razveljavi; - da je dolžna drugo toženka tožnika pozvati nazaj na delo; - da je dolžna drugo toženka za čas od 7. 5. 2015 dalje tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja oziroma po pogodbi o zaposlitvi, vključno z obračunom in izplačilom vsakokratnih mesečnih plač v višini 2.200,00 EUR, mu plačati davke in prispevke ter izplačati neto plače, vključno z izplačilom potnih stroškov, prehrane med delom, vsakoletnih regresov in trinajstih plač, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila; - glede ničnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 4. 2020, ki jo je tožniku vročila prvo toženka; - v celoti v II. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdita nerazveljavljeni del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti vseh pogodb o zaposlitvi (s pripadajočimi aneksi), ki so bile sklenjene med tožnikom in peto toženko (za obdobje od 18. 1. 2018 do 30. 9. 2019) ter med tožnikom in prvo toženko (za obdobje 1. 10. 2019 dalje) – točka I/1 izreka; za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in drugo toženko od 1. 6. 2000 dalje za nedoločen čas, za polni delovni čas, za delovno mesto "voznik luške mehanizacije" za osnovno urno postavko 11 EUR/h, povečano za vse dodatke po podjetniški kolektivni pogodbi drugo toženke - točka I/2 izreka; za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja oziroma vseh pravic po pogodbi o zaposlitvi od 1. 6. 2000 dalje, vključno z obračunom in izplačilom vsakomesečnih plač (v višini 2.200,00 EUR bruto), plačilo davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, potnih stroškov, malice, vsakoletnih regresov in trinajstih plač, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, prijavo v vsa socialna zavarovanja ter dodatna zavarovanja, vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ - točka I/3 izreka; za ugotovitev, da je med tožnikom in drugo toženko dne 10. 4. 2020 prišlo do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi na drug način in se nezakonito prenehanje razveljavi - točki I/4 izreka; za poziv tožnika na delo k drugi toženki po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas, za polni delovni čas za delovno mesto "voznik luške mehanizacije" in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja tudi od 10. 4. 2020 dalje, vključno z obračunom in izplačilom vsakomesečnih plač (v višini 2.200,00 EUR bruto), plačilo davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, vključno z regresom in vsakoletne trinajste plače, prijavo v vsa socialna zavarovanja tudi od 10. 4. 2020 dalje, vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ - točka I/5 izreka; da je nična odpoved z dne 7. 4. 2020, ki jo je tožniku vročila prvo toženka - točka I/6 izreka, za povračilo stroškov postopka - točka I/7 izreka. V II. točki izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo podredni zahtevek na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 4. 2020, ki jo je tožniku podala prva toženka in zahtevek, da ga prvo toženka pozove nazaj na delo in mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo v višini 2.200,00 EUR bruto, regresi in vsakoletno trinajsto plačo od 29. 4. 2020 dalje. S sklepom je ustavilo postopek za ugotovitev ničnosti pogodbe o opravljanju storitev med peto in drugo toženko (III. točka izreka). Zavrglo je tožbo glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja na delovnem mestu KV LTD Viličarist od 1. 10. 1996 do 31. 12. 1999 s priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja in prijavo v zavarovanja ter v delu, ki se nanaša na izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, za polni delovni čas za delovno mesto voznik luške mehanizacije (IV. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse (Pdp 1088/2018, III U 10/2017). Ugotovitev, da med drugo in tretjo toženko (pritožba uveljavlja enake razloge za vse toženke) ni bilo elementov podjema, je pravilna, zmotno pa je stališče, da tožniku ni mogoče priznati delovnega razmerja pri drugi toženki za čas, ko je bil zaposlen pri tretji toženki. Delo je opravljal na enak način kot delavci drugo toženke. Dejstvo, da mu druga toženka ni izplačevala plače ni bistveno, saj je šlo za obid določb ZDR-1. Dela ni organizirala tretja toženka, njena vloga je bila enaka agenciji za posredovanje delavcev drugemu uporabniku. Delovno razmerje pri tretji toženki je bilo le navidezno, dejansko ni bila registrirana za dejavnost posredovanja delavcev, zato je takšna pogodba nična. Tožnik je bil dejansko zaposlen pri drugi toženki. Slednja je tožnika zaposlovala na črno, zato bi mu morala priznati vse pravice za vtoževano obdobje. Zaradi zavrnitve zahtevka so mu bile kršene ustavne pravice. Sklepanje navideznih podjemnih pogodb, ki prikrivajo pogodbe o zagotavljanju dela delavcev uporabniku, je prepoznano tudi v strokovni literaturi in se štejejo za nične zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom in morali. Njihov namen je bil v izigravanju tožnika. Šlo je za nezakonit poslovni model. Pogodbe o zaposlitvi, ki jih je sklenila tretja toženka, so nične, ker nasprotujejo kogentnim predpisom. Imajo nedopustno podlago, poslovni model ni bil začasen, tretja toženka takšne pogodbe sploh ne bi smela skleniti. Pogodbe so nične tudi zato, ker so oderuške ter zaradi kršitve načela vestnosti in poštenja. Kršena je tožnikova ustavna pravica do svobode dela, kot tudi druge ustavne pravice. Treba je izhajati iz primarnega načela, da je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, kot bi bilo, če ne bi bilo nezakonitosti. Tožnikov položaj mora biti enak, kot če bi bil zaposlen pri drugi toženki. Podana je bila trajna potreba po njegovem delu. Dejansko je bil delavec druge toženke, zaradi česar mu je ta dolžna plačati vse prejemke in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Iz sedmega odstavka 5. člena ZPDZC-1 v zvezi s 169. členom OZ izhaja, da njegove terjatve niso zastarale. Zastaranje pa tudi sicer ni moglo začeti teči, dokler se tožnik ni seznanil z razlogi za ničnost pogodbe. Tožnik je tudi po 1. 10. 2019 opravljal delo pri drugi toženki na enak način, čeprav je bil zaposlen pri prvo toženki, ki je bila registrirana kot agencija. Tudi ta pogodba je nična, saj tožnik dela pri drugi toženki ni opravljal začasno, temveč je tam delal že več kot dve leti, šlo je za trajno potrebo po njegovem delu, zato gre tudi v tem primeru za zlorabo, saj je pri agencijskem delu ključno, da gre za začasno delo. Druga toženka je ves čas izkazovala trajno potrebo po tožnikovem delu in je bila torej v vsem vtoževanem obdobju tožnikov dejanski delodajalec. Tožnik si želi še naprej delati pri drugi toženki.

3. Prva toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4. Druga toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik od 1. 10. 1996 do 31. 12. 1999 v delovnem razmerju pri družbi A. d. o. o. (po tožbi tretja toženka, izbrisana dne 10. 12. 2007; tožba zoper njo pravnomočno zavržena s sklepom z dne 14. 5. 2020), nato je bil brezposeln. Med 1. 6. 2000 in 17. 1. 2018 je bil zaposlen pri družbi B. d. o. o. - v stečaju kot luškotransportni delavec (po tožbi četrta toženka, izbrisana dne 24. 8. 2021, tožba zoper njo pravnomočno zavržena s sklepom z dne 28. 1. 2022), od 18. 1. 2018 do 30. 9. 2019 pa je bil zaposlen kot LTD, viličarist in VTM pri C. d. o. o. - v stečaju (peta toženka). Z dnem 1. 10. 2019 se je zaposlil pri prvi toženki in je bil napoten na delo k drugo toženki za dela luškotransportnega delavca. Dne 29. 4. 2020 mu je prenehalo delovno razmerje pri prvi toženki na podlagi odpovedi, ki mu jo je vročila dne 14. 4. 2020. Od 30. 4. 2020 do 17. 11. 2021 je bil tožnik brezposeln, z 18. 11. 2021 pa se je zaposlil pri družbi D. d. o. o. kot varnostnik.

8. Pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnikom in prvo (E. d. o. o.) ter peto toženko (C. d. o. o. - v stečaju), so se v vtoževanem obdobju dejansko izvajale. Tožnik je bil v spornem obdobju pri njima vključen v vsa obvezna zavarovanja iz naslova delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodb o zaposlitvi z aneksi, sklenjenih med tožnikom in prvo ter peto toženko. Ker je bil tožnik od 1. 6. 2000 do 29. 4. 2020 zaposlen pri četrti, peti in prvi toženki in je bil vključen v obvezna zavarovanja pri njih, ne more biti istočasno zaposlen tudi pri drugo toženki za isto obdobje. Delavec namreč ne more imeti istočasno delovnega razmerja za polni delovni čas pri dveh delodajalcih, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da med tožnikom in drugo toženko obstoji pogodba o zaposlitvi (delovno razmerje), za prijavo v vsa zavarovanja ter vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ za čas od 1. 6. 2000 do 29. 4. 2020. 9. Pravilna je tudi odločitev o zavrženju tožbe v delu, kjer je tožnik zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja na delovnem mestu KV LTD Viličarist za čas od 1. 10. 1996 do 31. 12. 1999 ter za priznanje pravic iz delovnega razmerja, vključno s prijavo v zavarovanja (prva alineja VI. točke izreka). Tretji odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) namreč določa, da lahko delavec pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi oziroma drugega načina prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Tožniku je delovno razmerje pri tretji toženki prenehalo dne 31. 12. 1999, posledično je s tem datumom tudi prenehal z delom pri drugi toženki, nato pa je bil pet mesecev brezposeln in ni delal pri drugo toženki, zato mu je takrat pričel teči rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 za uveljavljanje obstoja delovnega razmerja pri drugo toženki za obdobje od 1. 10. 1996 do 31. 12. 1999. Tožnik je tožbo vložil dne 8. 5. 2020, kar je po poteku 30-dnevnega roka, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v tem delu kot prepozne, pravilna.

10. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zavrglo tudi zahtevek na izročitev pogodbe o zaposlitvi s strani druge toženke (druga alineja IV. točke izreka), saj lahko delavec zahteva izstavitev pogodbe o zaposlitvi po 17. členu ZDR-1 le, če opravlja delo brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi, vendar tožnikov primer ni tak.

11. Tožnik je v času zaposlitve pri peto toženki delo opravljal na območju druge toženke, s katero je imela peta toženka sklenjeno pogodbo o opravljanju storitev, pri čemer pa ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (167. člen Zakona o urejanju trga dela – ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadaljnji) niti ni bila vpisani v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje te dejavnosti (drugi odstavek 166. in drugi odstavek 163. člena ZUTD). Z drugo toženko je sklenila pogodbo o opravljanju storitev (619. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), čeprav dejansko za drugo toženko ni opravljala storitev, ampak je po ugotovitvi sodišča prve stopnje delavce (tožnika) napotila na delo k drugo toženki. Peto toženka, ki je bila formalni delodajalec tožnika, je tako po vsebini opravljala dejavnost zagotavljanja dela drugemu delodajalcu, in sicer drugi toženki.

12. Vrhovno sodišče RS je v istovrstnih sporih (odločbe VIII Ips 9/2022, VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022, VIII Ips 17/2023) izhajalo iz avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja (9. člen ZDR-1) in vezanosti na temeljna načela civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic itd. V poslovanju in opravljanju dela delavcev, kot je bil tožnik, v katerega je bilo vključenih več družb, je prepoznalo specifični poslovni model formalnih delodajalcev, drugo toženke in nekaterih drugih družb, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč delovno razmerje. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi v tožnikovem primeru ugotovilo, da je navodila za delo prejemal od drugo toženke, ki ga je tudi nadzirala, delo je opravljal na območju, ki je bilo v njenem upravljanju, delovni proces je organizirala druga toženka, ki je naročala potrebno delovno silo tudi pri peto toženki.

13. Pogodbeno razmerje tožnika s peto toženko je bilo tako preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegov dejanski delodajalec je bila drugo toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 glede na sodno prakso ne gre razumeti le v formalnem smislu. Vendar to, kot že navedeno, ne vpliva na tožnikov položaj delavca za čas, ko je bil vključen v obvezna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja pri peto toženki, saj ne more imeti istočasno priznanega delovnega razmerja tudi pri drugo toženki. Je pa drugo toženka zaradi kršitve pravic tožnika odgovorna za njegovo prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja, pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja, saj se le na takšen način lahko sanira položaj tožnika, ki je posledica navedene zlorabe. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja, ki ga je tožnik tudi postavil. Kljub ugotovljeni zlorabi, pa je pri presoji utemeljenosti reparacijskega zahtevka potrebno upoštevati ugovor zastaranja drugo toženke tako glede glavnice kot zakonskih zamudnih obresti. Tožnik se glede tega neutemeljeno sklicuje na sedmi odstavek 5. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Ur. l. RS, št. 32/2014 in nadaljnji), saj v obravnavani zadevi niso podane okoliščine za uporabo te določbe, ki tudi sicer zastaranja ne ureja drugače kot splošni predpisi obligacijskega (oziroma delovnega) prava. Prav tako je neutemeljen ugovor, da zastaranje zaradi ničnosti pogodb ni teklo dokler ni bila ugotovljena ničnost oziroma do seznanitve tožnika z ničnostjo, saj, kot že pojasnjeno, pogodbe niso bile nične. Na podlagi 202. člen ZDR-1 zastarajo vse terjatve iz delovnega razmerja v roku 5 let, za zastaranje zakonskih zamudnih obresti pa velja tri letni zastaralni rok iz prvega odstavka 347. člena OZ, kar velja tudi v tem primeru. Tožnik je vložil tožbo 8. 5. 2020, kar pomeni, da so zastarale terjatve, ki so zapadle do 7. 5. 2015. Sodišče prve stopnje je zato napačno zavrnilo tožnikov reparacijski zahtevek v celoti in bo moralo v novem postopku ugotoviti višino prikrajšanja tožnika iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja, upoštevajoč zastaralni ugovor glede glavnice in zakonskih zamudnih obresti ter druge ugovore glede višine zahtevane reparacije.

14. Glede prve toženke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je registrirana za opravljanje dejavnosti za zagotavljanje dela delavcev uporabniku. Ugotovilo je, da je imela z drugo toženko sklenjen okvirni sporazum z dne 23. 8. 2019 o zagotavljanju 30 delavcev za delovno mesto voznik tovornih vozil in 30 delavcev za delovno mesto LTD. Na podlagi tega sporazuma je prvo toženka tožnika od 1. 10. 2019 dalje napotila na delo k drugo toženki. Čeprav ima prvo toženka status delodajalca za zagotavljanje dela in je tožnika napotila na delo k drugo toženki v okviru sklenjene pogodbe o posredovanju delavcev, pa je zaključek, da je bila takšna napotitev zakonita oziroma da pogodbena razmerja med tožnikom, prvo toženko in drugo toženko niso bila zlorabljena preko omenjenega nezakonitega poslovnega modela, preuranjena.

15. Obstoj pravilno registrirane in vpisane dejavnosti zagotavljanja delavcev uporabniku v okoliščinah obravnavanega spora ne more biti ovira za ugotovitev zlorabe zgoraj omenjenega poslovnega modela na škodo tožnika. Sodišče EU je namreč v zadevi C-681/18 med drugim poudarilo,1 da je namen Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 11. 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela tudi ta, da delo prek agencij ne postane stalen položaj delavca, zaposlenega pri agenciji. Za indic za zlorabo zaporednih napotitev lahko gre, če zaporedne napotitve istega delavca, zaposlenega pri agenciji, v isto podjetje uporabnika, privedejo do obdobja zaposlitve v tem podjetju, ki je daljše od tistega, ki ga je mogoče razumno šteti za "začasno".2 Sodišče prve stopnje naj zato v ponovljenem sojenju presodi, ali je delo tožnika v času, ko je bil formalno zaposlen pri prvi toženki, predstavljalo stalen položaj tožnika (v smislu zgornjih stališč) in s tem zlorabo tožnikovega dela preko agencije s strani druge toženke. V okviru te presoje naj upošteva skupno obdobje tožnikovih napotitev k drugi toženki s strani prve toženke (in neposredne predhodne zaposlitve, ki so, kot že obrazloženo, predstavljale zlorabo njegovih pravic) ter istovrstnost dela, ki ga je tožnik v celotnem vtoževanem obdobju opravljal za drugo toženko. V primeru zaključka, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika s prvo toženko preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno, za tožnika in drugo toženko nastopijo enake pravne posledice, kot jih je pritožbeno sodišče obrazložilo v zvezi s peto toženko, pri čemer je za ta spor ključna odgovornost druge toženke kot dejanske delodajalke za prejemke iz delovnega razmerja, obveznost poziva tožnika na delo ter priznanje obstoja delovnega razmerja ter s tem povezanih pravic za čas po 30. 4. 2020, vendar le v času, ko ni (bil) zaposlen pri drugem delodajalcu.

16. Če bo ugotovljena zloraba opisanega poslovnega modela, tožniku delovno razmerje pri drugo toženki s 30. 4. 2020 ni zakonito prenehalo s podano odpovedjo s strani prvo toženke, kot formalne delodajalke. Tožnik sicer uveljavlja, da mu je delovno razmerje pri drugo toženki nezakonito prenehalo 10. 4. 2020, vendar v kolikor bo ugotovljena zloraba poslovnega modela tudi v relaciji s prvo toženko, mu je delovno razmerje dejansko prenehalo 30. 4. 2020 (odločitev o zavrnitvi zahtevka za čas od 10. 4. do 29. 4. 2020 je tako pravilna). Iz enakih razlogov je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka glede ničnosti odpovedi in podrednega zahtevka glede razveljavitve odpovedi, ki jo je tožniku podala prvo toženka. Ker je tožnik za primer, če bi sodišče zavrnilo njegov zahtevek za reintegracijo k drugo toženki postavil podredni zahtevek za reintegracijo k prvo toženki, odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi primarnega zahtevka (reintegracija k drugo toženki) pa je razveljavljena, je bilo potrebno razveljaviti tudi podredni zahtevek glede reintegracije k prvo toženki, saj se o podrednem zahtevku odloča le, če se zavrne primarnega.

17. Tožnik se je pritožil tudi zoper III. točko izreka, to je sklep o ustaviti postopka glede ničnosti pogodbe o opravljanju storitev med peto in drugo toženko, ki je posledica umika tožbe v tem delu. V zvezi s tem delom pritožbe ne navaja razlogov, zato je sodišče preizkusilo sklep o ustaviti postopka v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožba neutemeljena.

18. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, vendar le teh ni priglasil. Priglasil je le morebitne stroške sodnih taks, ki jih ni, zato pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

19. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo dejstev in izvajalo dokazov, ki so bistvena za odločitev o prikrajšanju tožnika za čas opravljanja dela pri drugi toženki od 7. 5. 2015 dalje, prav tako ni ugotavljalo dejstev, ki so pomembna za presojo morebitne zlorabe poslovnega modela med prvo in drugo toženko, zakonitost prenehanja delovnega razmerja pri prvi in drugi toženki, kot tudi ne dejstev, pomembnih za odločitev glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja tožnika od vključno 30. 4. 2020 dalje in reintegracijo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo v tem delu, kot je razvidno iz izreka, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje naj pri ponovnem odločanju upošteva že vse navedeno kot tudi, da se je tožnik z dnem 18. 11. 2021 zaposlil drugje in ne opravlja dela za drugo toženko, kar vpliva na njegov zahtevek za priznanje pravic pri drugi toženki za to obdobje. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj gre za obsežnejše sklope dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka, ki jih sodišče prve stopnje še ni ugotavljalo. Namen instančnega odločanja ni prenos ugotavljanja obsežnejših sklopov dejstev in odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve, pri čemer z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

20. Ker v preostalem delu niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

1 Prim. 60., 69. in 71. točko obrazložitve. 2 Prim. prvi odstavek 61. člena ZDR-1.