Jedro

Če je bila ob času nacionalizacije nepremičnina v solasti več solastnikov, se podržavljena nepremičnina vrača v skladu s podržavljenimi deleži solastnikov te stavbe. Pri tem se ne sme solastniški delež izračunavati na podlagi površin iz nacionalizacije izvzetih stanovanj. Stanovanja, ki so bila ob nacionalizaciji izvzeta iz nacionalizacije, se ne vračajo, saj niso bila niti nacionalizirana in tudi ne morejo biti predmet kakršnekoli obravnave v denacionalizacijskem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožbi tožnice, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 14.2.2005, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da na zgradbi P. v L., podržavljeni na podlagi določb Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ) vzpostavi lastninsko pravico v korist upravičencev: I.A. do idealne 1/3, A.V. do idealne 1/6 in D.V. do idealne 1/6 solastnine, pri tem upoštevajoč izvzetje posameznih stanovanj kot fizičnih delov te stavbe iz nacionalizacije v korist bivših lastnikov. V istem obsegu je vzpostavila tudi lastninsko pravico v korist navedenih upravičencev na pripadajočem zemljišču s parcelno št. 23/79 vl. št. 20 k.o. .... Kot zavezanka za vrnitev nepremičnine je bila določena M.O. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da tožbi ni ugodilo iz razloga, ki ga je uveljavljala tožnica, namreč, da ni bilo odločeno o 1/3 nacionaliziranega objekta, ker V.Š. za sebe in za svojega pok. moža Š. ni uveljavljala denacionalizacije nepremičnine do skupaj 1/3 (ker ta 1/3 idealne solastnine ostane v solasti Občine M), pač pa iz drugih razlogov. Po nacionalizaciji stavbe so bila v stavbi izvzeta iz nacionalizacije tri stanovanja in dana v last in posest nekdanjim solastnikom stavbe. Ta stanovanja niso bila enakovredna, saj so Š. dobili največje stanovanje, ki skoraj v celoti ustreza 1/3 delu stanovanjske površine, medtem ko sta bila V. po izvzetju dveh stanovanj prikrajšana za cca 30 m2, A. pa za cca 60 m2. Po presoji sodišča prve stopnje takšen formalno pravno sicer pravilen rezultat izpodbijane odločbe nasprotuje načelu pravne države, saj v spornem primeru pripelje do prikrajšanja denacionalizacijskih upravičencev, ki v določbah ZDen ni utemeljeno. Po izvzetju je namreč obstajalo še eno stanovanje, ki je bilo v družbeni lastnini. Za to stanovanje po mnenju sodišča prve stopnje ni mogoče odločati na podlagi solastniških deležev, kakršni so obstajali pred podržavljenjem, temveč na podlagi dejanskega oškodovanja solastnikov, kakršno obstaja ob upoštevanju izločenih stanovanj. To nadalje po mnenju sodišča pomeni, da bi bilo treba podržavljeni del sporne nepremičnine vrniti upravičencem D. in A.V. ter I.A. v deležih, ki bi bili čimbolj sorazmerni razliki med 1/3 podržavljene stanovanjske površine in stanovanjskima površinami stanovanj, ki so bila v korist posameznega upravičenca izvzeta iz nacionalizacije.

Stranka z interesom (prizadeta stranka A.V. v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbo tožeče stranke zavrne. Pritožnica meni, da je denacionalizacijski organ dolžan ob vračanju podržavljenega premoženja upoštevati solastniške deleže, kot so obstajali ob podržavljenju nepremičnine. Opozarja, da je takšno stališče zavzelo prvostopno sodišče v svoji prvi sodbi v tem postopku, ko je izrecno zapisalo, da so bili upravičenci pred nacionalizacijo solastniki celotne stavbe in da solastninskemu deležu na celoti ustreza enak solastninski delež tudi na posameznih delih celote. Zato meni, da je odločba tožene stranke bila pravilna in zakonita. Ugotavljati prikrajšanost zgolj s primerjanjem površine stanovanjskih prostorov, ki so bili v korist posameznega upravičenca izvzeti iz podržavljenja, je po njenem mnenju povsem zgrešen kriterij. Če bi se uresničilo stališče prvostopnega sodišča o določanju solastniških deležev na podlagi dejanskega oškodovanja, bi dejansko denacionalizacijski organ vrnil upravičencu nadomestno premoženje. Tega pa ZDen ne predvideva, pač pa določa vrnitev v naravi ali pa v primeru ovir odškodnino. Sprememba solastniških deležev brez soglasja vseh solastnikov pa bi nedvomno posegla v odnose in interese lastnikov posameznega deleža in je zato denacionalizacijski organ ne bi smel dopustiti.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Po njenem mnenju se je izpodbijana sodba pravilno oprla na spisovno gradivo in na dejansko oškodovanje solastnikov. Odgovoru na pritožbo je priložila tudi izvedeniško poročilo o izračunu udeležbe družin V. in A. k delitvi denacionaliziranega pritličnega stanovanja, iz katerega je izvedenec ugotovil nesorazmerje, kar se približuje ugotovitvi izpodbijane sodbe.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba prizadete stranke izpolnjuje pogoje, da je obravnavana kot pritožba po ZUS-1, saj je pravnomočnost odločbe pogoj za njeno izvršitev.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 29. člena ZDen se stanovanjske hiše oziroma stanovanja, glede katerih ne obstaja najemna pogodba ali podobno razmerje (kot v obravnavanem primeru), vrnejo upravičencu v last in posest. Če je bilo ob času nacionalizacije nepremičnina v solasti več solastnikov, se podržavljena nepremičnina vrača v skladu s podržavljenimi deleži solastnikov te stavbe. Upravičencem do denacionalizacije je treba vrniti le tisto, kar jim je bilo ob nacionalizaciji odvzeto. Zato se v primeru vračanja solastne nepremičnine solastninska razmerja na vrnjeni nepremičnini ne smejo spremeniti. Pri tem se ne sme solastniški delež izračunavati na podlagi površin iz nacionalizacije izvzetih stanovanj. Stanovanja, ki so bila ob nacionalizaciji izvzeta iz nacionalizacije, se ne vračajo, saj niso bila niti nacionalizirana in tudi ne morejo biti predmet kakršnekoli obravnave v denacionalizacijskem postopku. Vprašanje, kako si bodo upravičenci po dokončanju denacionalizacije v naravi razdelili solastno hišo, pa po presoji pritožbenega sodišča nikakor ni vprašanje denacionalizacijskega postopka, pač pa vprašanje urejanja civilnopravnih razmerij solastnikov, ki jih bodo ti uredili bodisi sporazumno s pogodbo, v nasprotnem primeru pa pred pristojnim sodiščem splošne pristojnosti. Po presoji vrhovnega sodišča je zato pravilno stališče prizadete stranke v njeni pritožbi, da bi sprememba solastniških deležev brez soglasja vseh solastnikov nedvomno posegla v odnose in interese lastnikov posameznega deleža in je zato denacionalizacijski organ ne bi smel dopustiti. Napotek sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi po presoji pritožbenega sodišča tako nima podlage v določbah ZDen.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je pri tem zmotno uporabilo določbo 1. odstavka 29. člena ZDen, torej materialno pravo. Zato je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo na podlagi določbe 3. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 pa spremenilo tako, da je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe tožene stranke pravilen, da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.