Jedro

Ker toženka zapadlih terjatev ni poplačala v okviru določb ZIZ, temveč na podlagi pogodbenih določil, ni mogoče pritrditi tožniku, da je kršila določbe 101. in 102. člena ZIZ, kot tudi ne določbe ZSVarPre, saj določbe ZIZ, ki jih pritožba izpostavlja za konkretni primer niso uporabljive.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) od tožene stranke (v nadaljevanju toženka) zahtevala plačilo zneska v višini 76.532,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje ter zahtevala povrnitev pravdnih stroškov.

2. Pritožbo vlaga tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotno in nepopolno ugotovitve dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava ter kršitev 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije. V nadaljevanju se povzema bistvo pritožbe: tožnik očita, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal, izpostavlja zlasti njegovo zaslišanje in graja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev enakega varstva pravic - 22. člen Ustave RS. Nadalje graja obrazložitev v 8. točki, češ, da ni bistveno ali pridejo v poštev določbe 101. in 102. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), temveč je bistveno, da je toženka posegla na sredstva tožnika na katera ne bi smela, ker predstavljajo denarno socialno pomoč. Zato je postopala nezakonito. Sklicuje se na 2. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), povzema določbo 4. člena tega zakona. Poudarja, da je s postopanjem toženke bilo poseženo na sredstva tožnika, namenjena zadovoljevanju minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Sodišče se do teh navedb ni opredeljevalo, s čimer je tožniku kršilo pravico do sodnega varstva. Sklicuje se na določbo 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in navaja, da morajo biti določbe kreditne pogodbe skladne z veljavnimi predpisi, sicer so nične. Na ničnost sodišče pazi po uradni dolžnosti. Nadalje navaja, da je pričakovati, da posameznik z določbo pogodbe, v času podpisa pogodbe, ni bil seznanjen. V kolikor bi bil z določbo 11. člena pogodbe seznanjen, pogodbe ne bi podpisal in ne bi dal soglasja, da se ji lahko odvzame denarna socialna pomoč.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo odgovarja na vse pritožbene navedbe ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno: da je tožnik s toženko sklenil Kreditno pogodbo za obročno plačevanje s plačilno kartico Mastercard ter Okvirno pogodbo o odprtju in vodenju transakcijskega računa potrošnika za KOMPLET paket priloga A7 - v nadaljevanju pogodba), da je nepogojno in nepreklicno pooblastil banko da si lahko iz sredstev na njegovem transakcijskem računu poplača zapadle terjatve do tožnika, da je tožnik prejel na svoj transakcijski račun tri prilive iz naslova denarne socialne pomoči v skupni višini 1.004,36 EUR, da je imel do toženke neporavnano obveznost iz naslova porabe po plačilni kartici Mastercard in iz naslova nedovoljenega negativnega stanja na transakcijskem računu, da tožnik po kreditni pogodbi za obročno plačevanje s plačilno kartico Mastercard (priloga A7 in B5) svojih obveznosti ni redno izpolnjeval, da je prejel od toženke več opominov, da poravna obveznosti pri poslovanju s plačilno kartico (priloge B8, B9, B10, B11 in B12) ter, da je toženka iz sredstev na transakcijskem računu tožnika delno poplačala svoje zapadle terjatve do tožnika (dne 21. 11. 2011 terjatev v skupni višini 602,18 EUR in dne 19. 2. 2019 terjatev v skupni višini 399,68 EUR). Sodišče prve stopnje je na podlagi povzetega dejanskega stanu materialno pravno presodilo, da toženka ni ravnala protipravno, ko je na podlagi tožnikovega pooblastila iz 11. člena pogodbe, delno poplačala svoje zapadle terjatve do tožnika iz sredstev na njegovem transakcijskem računu.

6. Sodišče druge stopnje ob obravnavi pritožbenih navedb ter v okviru uradnega preizkusa (določba 350. člena ZPP) kršitev ni ugotovilo. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, v njej so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so dovolj jasni in v celoti omogočajo njen preizkus. Kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni predmet uradnega pritožbenega preizkusa, tožnik pa ne obrazloži navedbe te kršitve.

7. Pritožba navaja, da sodišče v dokaznem postopku ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zlasti zaslišanja tožnika, zato očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni dolžno slediti vsem dokaznim predlogom pravdnih strank, pri čemer mora za svojo odločitev navesti ustrezne razloge. V točki 5 obrazložitve je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi dejstev, ki med pravdnima strankama niso sporna. Takšnih dejstev na podlagi določbe 214. člena ZPP ni potrebno dokazovati, ker se štejejo za dokazana.

8. Tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče s tem, ko je zavrnilo zaslišanje tožnika kršilo njegovo pravico do izjave v postopku. Dokaz z zaslišanjem pravdnih strank je le eden izmed dokazov, ki jih predvideva procesni zakon in sodišče o predlogu za zaslišanje stranke odloči v okviru proste dokazne presoje kot o ostalih predlaganih dokazih. Kot izhaja iz podatkov spisa, je bila tožniku pravica do izjave v postopku ustrezno zagotovljena, saj se je lahko izjavil o vseh navedbah toženke, podal svoje navedbe v treh pripravljalnih vlogah, na zadnjem naroku za glavno obravnavo ter zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil ustrezno obrazloženo pritožbo. Sodišče prve stopnje zato, s tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika, ni kršilo ustavne pravice enakega varstva pravic niti drugih ustavnih pravic tožnika.

9. Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni del uradnega pritožbenega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno, konkretno in jasno zapisanih trditev v pritožbi. Tožnik v pritožbi ugotovljeno dejansko stanje le pavšalno graja v uvodu. Iz navedb v pritožbi pa izhaja, da v postopku pred sodiščem druge stopnje niso sporna dejstva, ki so bila podlaga za materialno pravno presojo tožbenega zahtevka. Bistvo pritožbe je očitek sodišču prve stopnje, da ni kot protipravnega ocenilo ravnanja toženke, ki je posegla na prejeta denarna sredstva, ki jih je tožnik na svoj transakcijski račun prejel z naslova prejete denarne socialne pomoči. Ali je sodišče ugotovljena odločilna dejstva materialnopravno pravilno presodilo, ni dejansko, temveč pravno vprašanje.

10. Sodišče druge stopnje pritrjuje materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, da toženka s tem, ko si je poplačala svoje zapadle terjatve do tožnika, ni ravnala protipravno, ker je imela pravno podlago v sklenjeni pogodbi. Tožnik v pritožbi v okviru zmotne uporabe materialnega prava navaja, da je odločitev sodišča zmotna, ker ni upoštevalo določb ZIZ (101. in 102. člen ZIZ), ki določata prejemke, ki so izvzeti iz izvršbe. Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da toženka na denarna sredstva na tožnikovem transakcijskem računu ni posegla na podlagi odločbe izdane v izvršilnem postopku. Sodišče druge stopnje zato pritrjuje, da določbe ZIZ v konkretnem primeru niso uporabljive ter zato tudi ne judikati na katere se v pritožbi sklicuje tožnik.

11. Tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da je toženka ravnala v nasprotju z določbami ZSVarPre. Pritožba konkretno ne navede katere določbe citiranega zakona je toženka kršila. Drži, da ta zakon opredeljuje pogoje pridobitve denarne socialne pomoči ter na splošno opredeljuje denarno socialno pomoč. A tudi določbe 2. in 4. člena tega zakona, ki jih tožnik navaja, ne omogočajo presoje protipravnosti toženkinega ravnanja, za katero se zavzema pritožba. Te določbe opredeljujejo namen denarne socialne pomoči. V ničemer pa ne omejujejo prejemnika te pomoči, da z njo prosto razpolaga, kot tudi ne tretjih oseb, da s temi sredstvi poplačajo svoje zapadle terjatve na podlagi izrecnega dogovora z dolžnikom.

12. Ker toženka zapadlih terjatev ni poplačala v okviru določb ZIZ, temveč na podlagi pogodbenih določil, ni mogoče pritrditi tožniku, da je kršila določbe 101. in 102. člena ZIZ, kot tudi ne določbe ZSVarPre, saj določbe ZIZ, ki jih pritožba izpostavlja za konkretni primer niso uporabljive. Takšno materialnopravno kvalifikacijo ugotovljenega in nespornega dejanskega stanu, je ustrezno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje.

13. Glede pritožbenih navedb v smeri ničnosti določbe 11. člena kreditne pogodbe sodišče druge stopnje odgovarja, da drži, da sodišče na ničnost v skladu z 92. členom OZ pazi po uradni dolžnosti. Vendar sodišče lahko po uradni dolžnosti pazi na ničnost pogodbe oziroma njenih posameznih določil, le v okviru pravočasno in dovolj konkretizirano navedenih dejstev. Tožnik je pred sodiščem prve stopnje1 navedel: "Banka ne more v pogodbi določiti, da lahko sama enostransko odtegne sredstva na računu tožnika, saj jo v nasprotno dejanje predpisujejo prisilni predpisi, ki določajo omejitve. Banka bi lahko šla v primeru kršitve v izvršbo, kjer bi morala upoštevati določbo 102. in 103. člena ZIZ. Dejstvo je, da je socialna pomoč namenjena ogroženim osebam, in sicer za preživetje le-teh ter da niti banka kljub neizpolnjevanju pogodbenih obveznosti oziroma minusu na računu, ne more posegati na sredstva socialne pomoči v nasprotju s kogentnimi veljavnimi predpisi." Povzete navedbe ne zadoščajo, da bi lahko sodišče po uradni dolžnosti ugotavljalo ničnost pogodbe oziroma pogodbenega določila, na podlagi katerega je toženka poplačala zapadle terjatve.

14. Nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je hkrati presplošna, pa predstavljajo navedbe, da "je pričakovati, da posameznik z določbami sklenjenih pogodb v času podpisa ni bil seznanjen. Tožnik, v kolikor bi bil s takšno določbo seznanjen pred podpisom, pogodbe ne bi podpisal in ne dal soglasja, da se ji lahko odvzame celo denarno socialno pomoč". Sodišče druge stopnje zato na te navedbe ne odgovarja.

15. Glede na obrazloženo je bilo potrebno pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora nositi sam svoje pritožbene stroške (določbi 154. in 165. člena ZPP). Odgovor na tožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi pritožbe, zato nosi toženka svoje pritožbene stroške sama (določbi 155. in 165. člena ZPP).

1 Prepis zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo - list št. 47.