Jedro

Pritožbeno sodišče z izpodbijanim sklepom ni podaljšalo pripora, kot to zmotno navaja pritožnik, saj je bil pripor s sklepom prvostopenjskega sodišča z dne 2. 2. 2015 podaljšan do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni, vendar najdlje do izteka izrečene enotne zaporne kazni, temveč je glede na dejstvo, da je bil obtoženec v priporu preizkusilo, ali je priporni razlog ponovitvene nevarnosti na strani obtoženca še vedno podan.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

A. 1. Z izpodbijanim sklepom III Kp 52016/2014 z dne 16. 4. 2015 je Višje sodišče v Ljubljani na podlagi tretjega odstavka 394. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotovilo, da je zoper obtoženega N. K. priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP še vedno podan.

2. Zoper navedeni sklep je obtoženčev zagovornik vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi med drugim navaja, da je bil obtoženec doslej obsojen za kazniva dejanja z elementi nasilja le enkrat, in ne trikrat, kot napačno navaja višje sodišče; pripor zoper obtoženega ni bil odrejen ob storitvi dejanja (dne 2. 12. 2014), ampak pozneje (dne 10. 12. 2014); burno obtoženčevo reakcijo ob izvajanju hišne preiskave pa naj bi bilo potrebno ocenjevati s potrebno distanco. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti glede na navedeno ni podan, vsekakor pa bi bil zadosten ukrep že hišni pripor.

B.

3. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu je Okrajno sodišče v Ljubljani obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Po preklicu pogojne obsodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 104/2009 z dne 7. 9. 2009, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 1304/2009 z dne 23. 2. 2010, mu je bila izrečena enotna kazen dve leti in enajst mesecev zapora, v katero mu je bil vštet čas odvzema prostosti od 8:32 ure dne 12. 12. 2014 dalje. Po določbi četrtega odstavka 443. člena ZKP mu je sodišče prve stopnje ob izreku kazni s sklepom I K 52016/2014 z dne 2. 2. 2015 podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni, vendar najdlje do izteka izrečene enotne zaporne kazni. Pritožbeno sodišče je na seji 16. 4. 2015 pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Glede na to, da se je obtoženec nahajal v priporu je na podlagi tretjega odstavka 394. člena ZKP preizkusilo, ali so še podani razlogi za pripor in z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP pri obtožencu še vedno podan.

4. Pritožbeno sodišče z izpodbijanim sklepom ni podaljšalo pripora, kot to zmotno navaja pritožnik, saj je bil pripor s sklepom prvostopenjskega sodišča z dne 2. 2. 2015 podaljšan do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni, vendar najdlje do izteka izrečene enotne zaporne kazni, temveč je glede na dejstvo, da je bil obtoženec v priporu preizkusilo, ali je priporni razlog ponovitvene nevarnosti na strani obtoženca še vedno podan. Ugotovilo je, da se okoliščine, ki so bile ugotovljene s sklepom prvostopenjskega sodišča v zvezi z obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, niso v ničemer spremenile, ter zaključilo, da je pripor neogibno potreben omejevalni ukrep, ki ga glede na okoliščine konkretnega primera ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

5. Vrhovno sodišče soglaša s presojo pritožbenega sodišča v izpodbijanem sklepu, da teža storjenega dejanja, ki je bilo izredno nasilno do oškodovanca, obtoženčeva predkaznovanost zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, storitev obravnavanega kaznivega dejanja v preizkusni dobi po prejšnji pogojni obsodbi, tudi zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, ter obtoženčevih groženj ob opravljanju hišne preiskave „da bo mulca zatolkel, ubil mulce, ki so bili poleg in celo njegovo familijo“ in da bo „storil umor, ko pride iz zapora“, kot je bilo obširno obrazloženo v sklepu o odreditvi pripora ter sklepih o podaljšanju pripora ter v izpodbijanem sklepu, izkazuje obtoženčevo ponovitveno nevarnost, ki se z odločitvijo pritožbenega sodišča na seji 16. 4. 2015, ko je odločalo o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, ni zmanjšala, utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja pa je z izrekom obsodilne sodbe prerasla v prepričanje sodišča o obtoženčevi krivdi. Navedene okoliščine in teža obravnavanega kaznivega dejanja pa so ključne tudi pri presoji sorazmernosti tega omejevalnega ukrepa.

6. Zagovornik ne navaja nobenih okoliščin, ki bi lahko zaključke sodišča v izpodbijanem sklepu o še vedno podanem pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti omajale. Obtoženec je bil po podatkih spisa že trikrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj, tudi zaradi istovrstnih, to je nasilništva in nasilja v družini, zato pritožbeni očitek, da ni bil trikrat pravnomočno obsojen zaradi nasilnih kaznivih dejanj, kot napačno navaja pritožbeno sodišče, pravilnosti zaključka sodišča v izpodbijanem sklepu o še vedno podanem pripornem razlogu ne more omajati.

C.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo.