Jedro

Pravnomočnost zajema stanje ob zaključku glavne obravnave, zato zadene stranke prekluzija glede vseh dejstev, ki so do takrat že obstajala. Teh dejstev, razen v okviru obnove postopka in pod pogoji, določenimi za ta postopek, stranke po pravnomočnosti ne morejo več uveljavljati. Proti pravilnosti ugotovitev, ki izhajajo iz pravnomočnih sodnih odločb, nasprotni dokaz ni dopusten. Morebitne ugovore bi tožena stranka morala uveljavljati v predhodni pravdi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega odgovora v znesku 3.511,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka v obravnavanem sporu od tožene stranke zahteva plačilo 286.839,41 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova neupravičene obogatitve, do katere je prišlo v izvršilnem postopku na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Celju II Pg 421/2005 z dne 7. 9. 2006, ki pa je bila na podlagi vložene revizije pred Vrhovnim sodiščem spremenjena (s sodbo III Ips 69/2008 z dne 21. 12. 2010).

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo 286.839,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2013 ugodilo (I. točka izreka sodbe), medtem ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od istega zneska od 21. 2. 2008 do 2. 10. 2013 (II. točka izreka sodbe). Ugotovilo je, da ne obstaja v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 212.076,03 EUR (III. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke (IV. točka izreka sodbe).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano I., III. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da stranki spora sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka sodbe).

4. Tožena stranka zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne. Zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške revizijskega postopka.

Ugotovljeno dejansko stanje

6. Tožena stranka je za družbo P., d. d., izvajala strojne in prevozne storitve pri izgradnji pomurskega kraka avtoceste na odseku ... P., d. d., je bila izvajalka del, tožeča stranka pa njihova naročnica (investitorka).

7. Tožena stranka je pred Okrožnim sodiščem v Celju zoper tožečo stranko vložila tožbo zaradi plačila 212.076,04 EUR, s katero je od tožeče stranke zahtevala neposredno plačilo za opravljena dela (631. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Okrožno sodišče v Celju je s sodbo II Pg 421/2005 z dne 7. 9. 2006 v celoti ugodilo zahtevku tožene stranke, Višje sodišče v Celju pa je s sodbo Cpg 64/2007 z dne 10. 10. 2007 sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Tako je tožena stranka pridobila izvršilni naslov za izterjavo 212.076,04 EUR s pripadki. Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo in z njo uspela, saj je Vrhovno sodišče s sodbo III Ips 69/2008 z dne 21. 12. 2010 njeni reviziji ugodilo ter sodbo sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke.

8. Tožena stranka je na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča 13. 12. 2007 zoper tožečo stranko vložila predlog za izvršbo. Okrajno sodišče v Celju je s sklepom Ig 1572/2007 z dne 28. 1. 2008 dovolilo izvršbo zoper tožečo stranko. Tožeča stranka jo zoper navedeni sklep vložila ugovor in hkrati predlagala odlog izvršbe, vendar pa je bil njen ugovor zavrnjen, predlog za odlog izvršbe pa zavržen. Do prisilne izterjave v višini 286.839,41 EUR je na podlagi sklepa o izvršbi prišlo 21. 2. 2008. Revizijski razlogi

9. Revidentka sodišču druge stopnje očita napačno razlago časovnih mej pravnomočnosti. Sodba Vrhovnega sodišča III Ips 69/2008 z dne 21. 12. 2010 po njenem mnenju ni pravilno dokazno ocenjena, saj kljub temu, da tožena stranka tam ni uspela (op. njen zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen), iz obrazložitve navedene sodbe izhaja, da je tožena stranka imela terjatev do tožeče stranke, le da ta še ni dospela. Stališče višjega sodišča, da zapadlost terjatve sega v čas sojenja v zadevi Pg 421/2005 oziroma v čas, ki ga zajemajo časovne meje pravnomočnosti, pa naj bi bilo napačno. S predložitvijo potrjene 10. začasne situacije za oktober 2005 tožena stranka v obravnavani zadevi dokazuje, da s prejemom vtoževanega zneska ni bila neupravičeno obogatena, tožeča stranka pa ne neupravičeno prikrajšana. Le v primeru identičnosti dejanskih tožbenih navedb in dejanske podlage bi šlo za identičen predmet spora. S sodbo III Ips 69/2008 z dne 21. 12. 2010 je odpadla le ena od več podlag, na podlagi katerih je tožeča stranka toženi dolgovala sporni znesek. Tožena stranka je tudi druge podlage konkretno utemeljila in dokazala, tožeča stranka pa jih je v drugih sodnih postopkih priznavala. Sodišče druge stopnje bi moralo oceniti, ali niso tiste vrednote, v katere nezakonito posega pravnomočna odločba, večje od teh, ki naj jih pravnomočna odločba varuje. Prav tako naj bi bila po mnenju revidentke napačna presoja materialnopravnega pobotanja, s tem, da sodišče niti ni presojalo navedb in dokazov tožene stranke o materialnem pobotu. Poleg tega je sodišče druge stopnje napačno presodilo trditve tožene stranke o procesnem pobotu, saj ni razumelo, da je tožena stranka ugovor procesnega pobota podala za primer, če bi bilo tožbenemu zahtevku ugodeno. Sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo ustvarja neupravičeno obogatitev, saj je tožeča stranka obogatena za vrednost del, ki jih je opravila tožena stranka, medtem ko je tožena stranka prikrajšana. Končno revidentka sodišču druge stopnje očita, da strankam kot način obrambe v postopkih omogoča in dovoljuje, da zatrjujejo neresnice, kar je v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sodno prakso in Ustavo RS.

Presoja utemeljenosti revizije

10. Revizija ni utemeljena.

11. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ). Za neutemeljeno plačilo se šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena. V obravnavanem sporu je bistveno to, da je tožena stranka v izvršbi dosegla prisilno plačilo dolga na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki jo je kasneje Vrhovno sodišče s sodbo III Ips 69/2008 z dne 21. 12. 2010 spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožene stranke (v tistem sporu tožeče stranke) zavrnilo v celoti. Ker tožena stranka neutemeljeno prejetega plačila prostovoljno (kljub pozivu tožeče stranke) ni vrnila, je vrnitveni tožbeni zahtevek na podlagi tretjega odstavka 190. člena OZ utemeljen.

12. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že pojasnilo, da obstajajo tudi situacije, v katerih odločba, na podlagi katere stranka izvrši plačilo, predstavlja le procesnopravno podlago za plačilo,(1) medtem ko materialnopravno podlago za izdajo takšnega sklepa predstavlja pogodbeno razmerje med strankama spora, ki, v kolikor ni izpodbito, utemeljuje zavrnitev restitucijskega zahtevka. V takšnih situacijah namreč sklep, na podlagi katerega je bilo izvršeno plačilo, ne predstavlja samostojne, niti edine podlage za izterjavo vtoževanega denarnega zneska, saj materialnopravna upravičenost do vračila izhaja iz sklenjenega pravnoposlovnega razmerja med strankami spora.(2) Vendar pa v konkretni zadevi ne gre za tak primer, saj je bilo o zahtevku, s katerim vračilu prejetih sredstev nasprotuje tožena stranka (da je za P., d. d., kot podizvajalka opravila dela, s katerimi je bila obogatena tožeča stranka kot naročnica), pravnomočno že odločeno tako, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

13. Tožena stranka, kot tudi sama priznava, s tožečo stranko ni v nobenem pogodbenem razmerju. Tako ji zakon, kot podizvajalki, nudi pravno varstvo v razmerju do naročnice le pod pogoji, ki jih določata 631. člen OZ in Odredba o finančnem poslovanju proračunskih uporabnikov.(3) To pravno varstvo je tožena stranka že izkoristila v gospodarskem sporu II Pg 421/2005, v katerem pa z zahtevkom ni uspela. Drži sicer stališče revidentke, da iz sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 69/2008 z dne 21. 12. 2010 jasno izhaja, da tožena (tam tožeča) stranka z zahtevkom ni uspela iz razloga, ker je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka (tam tožena stranka - naročnica) vtoževanega zneska (še) ni dolgovala prevzemnici naročila, zaradi česar ga tudi podizvajalki – toženi stranki – še ni bila dolžna plačati. Vendar pa iz ugotovljenega dejanskega stanja v tej zadevi izhaja tudi, da je tožena stranka po končanju gospodarskega spora, v katerem je sodišče odločalo o njenem zahtevku na podlagi 631. člena OZ, pridobila („nov“) dokaz – potrjeno 10. začasno situacijo, iz katere izhaja, da je terjatev prevzemnice naročila zapadla že 2. 12. 2005, torej v času, ki ga zajemajo časovne meje pravnomočnosti sodbe II Pg 421/2005 z dne 7. 9. 2006. Ker se torej trenutek zapadlosti terjatve, ki je umanjkala v postopku II Pg 421/2005, nanaša na čas pred zaključkom glavne obravnave v tisti zadevi, tožena stranka s sklicevanjem na to dejstvo ne more uspeti.

14. Pravnomočnost namreč zajema stanje ob zaključku glavne obravnave, zato zadene stranke prekluzija glede vseh dejstev, ki so do takrat že obstajala. Teh dejstev, razen v okviru obnove postopka(4) in pod pogoji, določenimi za ta postopek, stranke po pravnomočnosti ne morejo več uveljavljati.(5) Proti pravilnosti ugotovitev, ki izhajajo iz pravnomočnih sodnih odločb, nasprotni dokaz ni dopusten. Morebitne ugovore bi tožena stranka zato morala uveljavljati v predhodni pravdi. Če jih ni uveljavljala oziroma z njimi ni uspela, pa jih ne more uspešno uveljavljati v tem postopku.(6) Tako ne drži stališče revidentke, da izid spora II Pg 421/2005 ne vpliva na obravnavano zadevo, saj je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka v obravnavani zadevi zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve nasprotuje na isti podlagi, kot je utemeljevala svoj tožbeni zahtevek v razmerju do tožeče stranke v sporu II Pg 421/2005, to je z zatrjevanjem, da so izpolnjeni pogoji za neposredno plačilo naročnice podizvajalki.

15. Revidentka nadalje sodišču druge stopnje nekonkretizirano očita, da je spregledalo, da sodba Vrhovnega sodišča III Ips 69/2008 z dne 21. 12. 2010 predstavlja zgolj eno od več pravnih podlag, na podlagi katerih je tožeča stranka toženi stranki dolgovala plačilo nesporno opravljenih del. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz pritožbe ni mogoče razbrati, katere so te pravne podlage, ki naj bi jih sodišče prve stopnje pri svojem odločanju spregledalo; pa tudi v reviziji se revidentka do pravnih podlag, ki jih ima v mislih, ne opredeli konkretizirano. Zato se revizijsko sodišče do tega očitka ne more opredeliti. Posledično ni mogoče ugotoviti zatrjevanih kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli (311. člen OZ). Sodna praksa poleg vzajemnosti, istovrstnosti in zapadlosti kot pogoja za pobot dodaja še iztožljivost in likvidnost. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil zahtevek tožene (tam tožeče) stranke za plačilo del na podlagi 631. člena OZ, ki je bil predmet pobotne izjave, pravnomočno zavrnjen, zaradi česar o materialnem pobotu zaradi učinkov res iudicata ni mogoče govoriti. Pri tem pa v konkretni zadevi ni bistveno, da iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen (zgolj) iz razloga, ker je bil preuranjen, saj pravnomočen postane le izrek odločbe.(7) Ključno v tej zadevi je namreč, da iz (kasneje) ugotovljenih dejstev izhaja, da je terjatev zapadla že v času, ki ga zajamejo časovne meje pravnomočnosti odločbe v zadevi II Pg 421/2005. Zato ne drži stališče revidentke, da je odpadla še zadnja ovira za utemeljenost njenega zahtevka na podlagi 631. člena OZ. Tožena stranka bi namreč lahko vložila novo tožbo na podlagi 631. člena OZ oziroma bi se lahko v tem postopku uspešno sklicevala na kasnejšo zapadlost terjatve, če bi terjatev zapadla po zaključku glavne obravnave, torej po času, ki ga zajemajo časovne meje pravnomočnosti.(8) Ker torej terjatev tožene stranke, ki je predmet izjave o pobotu, pravnomočno ne obstaja, niso izpolnjeni pogoji za materialni pobot po 311. členu OZ. Posledično nista podani zatrjevani kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Iz enakih razlogov, kot so navedeni v prejšnji točki obrazložitve, revidentka ne more uspeti niti z očitki zmotne presoje ugovora procesnega pobotanja. Zdi se, da se revidentka nikakor ne more sprijazniti z učinki pravnomočnosti sodbe v zadevi II Pg 421/2005. V civilnem pravdnem postopku je institut pravnomočnosti namenjen izključevanju nadaljnjega pravdanja in pomeni vezanost sodišča in strank na vsebino sodne odločbe. Čeprav je mogoče, da institut pravnomočnosti včasih pride v nasprotje z načelom materialne resnice, pa je vendar z njim uveljavljeno načelo pravne varnosti. Vrhovno sodišče je toženi stranki že v postopku obnove v sklepu III Ips 9/2014 z dne 23. 5. 2014 pojasnilo, da bi morala tožena (tam tožeča) stranka, v kolikor je bila prepričana, da je terjatev že zapadla, imeti podporo v razpoložljivih dokazih, saj bi sicer njeno pravdanje pomeni zgolj „poskus na srečo“. Takšno pravdanje ima lahko zaradi učinkov pravnomočnosti zanjo daljnosežne posledice, kar se kaže tudi v konkretnem primeru, v katerem s svojim pobotnim ugovorom ni uspela. V razmerju do tožeče stranke ji pravo nudi zgolj varstvo na podlagi 631. člena OZ, katerega pa je v predhodnem postopku v gospodarskih sporih neuspešno že izčrpala.

18. Trditev, da je tožeča stranka obogatena, ker razpolaga z opravljenimi deli, za katera ni plačala še nikomur, sodišči nižjih stopenj nista spregledali. V obravnavani zadevi se v zvezi s tem zastavi vprašanje, ali tožena stranka lahko uveljavlja obogatitvene ugovore, če je bil njen zahtevek za plačilo že pravnomočno zavrnjen. Vendar Vrhovno sodišče ocenjuje, da takšen ugovor v konkretnem primeru ni dopusten, saj gre za ugovor, ki se opira na dejansko stanje, ki je identično tistemu, ki je zajeto s pravnomočno sodbo v sporu II Pg 421/2005. 19. Revidentka sodišču druge stopnje tudi očita, da ni preprečilo zlorabe pravic in dolžnosti strank, da pred sodiščem govorijo resnico in pošteno uporabljajo svoje pravice, s tem ko je toleriralo, da je tožeča stranka v zvezi z isto terjatvijo v različnih postopkih podala popolnoma nasprotne navedbe. Vrhovno sodišče ocenjuje, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s temi očitki pravilni in zadostni, zaradi česar jih na tem mestu ne ponavlja.

20. Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo toženke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških

21. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizijskega postopka (II. točka izreka), medtem ko je tožeči dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka (III. točka izreka). Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 3.511,16 EUR (2.858,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300, 20,00 EUR za materialne stroške po tar. št. 6002 ter 633,16 EUR za 22 % DDV).

(1) Tako VS RS v 13. točki sklepa III Ips 16/2014 z dne 7. 4. 2015. (2) Tako tudi sodba VS RS III Ips 132/2015 z dne 25. 10. 2016. (3) Pravilo, določeno v 631. členu OZ, predstavlja izjemo od splošnega pravila, določenega v 125. členu OZ, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki. Na podlagi tega pravila sme namreč podizvajalec neposredno od naročnika (ki ni njegov sopogodbenik) zahtevati, da mu plača za posel, ki ga je opravil po pogodbi z prevzemnikom naročila.

(4) Tožena stranka je v zvezi s pridobitvijo novega dokaza – 10. začasne situacije – predlagala obnovo postopka, vendar pa s predlogom ni uspela. Glej odločbo VS RS III Ips 9/2014 z dne 23. 5. 2014. (5) Ude, L. (2002) Civilno procesno pravo, str. 317-318. (6) Tako tudi sodba VS RS II Ips 155/2014 z dne 17. 12. 2015. (7) Tako VS RS v sklepu II Ips 72/2000 z dne 18. 10. 2000 in Ude, L. (2002) Civilno procesno pravo, str. 315. (8) Glej Galič, A. (2009) Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 168-173.