Jedro

Po določbi 4. odstavka 399. člena velja tudi v primeru, če so dogovorjene višje obresti od dovoljenih, največja obrestna mera dovoljenih obresti. Sodišča ne smejo dajati pravnega varstva višjim obrestim.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 1. točki izreka razveljavi glede zneska 2.400,00 DEM (pogodbene obresti) skupaj z zakonitimi obrestmi v višini, kot se obrestujejo devizne hranilne vloge na vpogled pri Novi LB d.d., Ljubljana za čas od 14.4.1993 do plačila in v 2. točki izreka (glede pravdnih stroškov) ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

r a z s o d i l o : V preostalem delu se pritožba zavrne (glede glavnice v znesku 15.000,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, skupaj z zakonitimi obrestmi v višini, kot se obrestujejo devizne hranilne vloge na vpogled pri Novi LB d.d., Ljubljana za čas od 14.4.1993 do plačila) in se izpodbijana sodba v nerazveljavljenem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 17.400,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, skupaj z zakonitimi obrestmi v višini kot se obrestujejo devizne hranilne vloge na vpogled pri Novi LB d.d., Ljubljana za čas od 14.4.1993 do plačila, v roku 15 dni ter povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 82.820,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1998 do plačila, v roku 15 dni.

Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77; Ur.l. SFRJ 4/77 - 27/90 in Ur.l. RS 55/92). V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj je bila dejavnost tožene stranke med drugim posojanje denarja. Sodišče v nobenem primeru ne more dati pravnega varstva posojilnemu razmeju, ko fizična oseba, katere dejavnost ni posojanje denarja, posodi pravni osebi denar po tako visoki obrestni meri, kot je razvidna iz potrdil, ki so navedena v sodbi. Mesečne obresti v višini 10%, 4% ali 2% so v vsakem primeru oderuške. Ker so se takšne obresti upoštevale že pri izračunu tekočega stanja, sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti takšnega obračuna kot pravilnega, temveč bi moralo točno ugotoviti, koliko denarja je tožeča stranka izročila toženi stranki in le od tega zneska priznati zakonsko dovoljene obresti. Iz samih potrdil je tudi razvidno, da na nekaterih piše, da gre za prejem pologa, na nekaterih pa le, da gre za tekoče stanje, iz česar bi se dalo razumeti, da so bili zneski iz določenih potrdil izračunani izključno z upoštevanjem nezakonito visokih obresti in ne s pologi denarja. Tožnici zato ne more pripadati znesek 17.400,00 DEM, ampak le dejansko vplačani znesek. Zaradi navedenega tožena stranka predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določbo 359. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-1977) je bila pritožba vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi predstavljajo določbe 557. do 566. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, Ur.l. SFRJ 29/87 - 57/89) ter določbi 399. in 400. člena ZOR.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje glede glavnice spornega posojila, to je glede zneska 15.000,00 DEM.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi natančno pojasnilo, da je tožeča stranka izročila toženi stranki 14.10.1992 znesek v višini 4.500,00 DEM, kar dokazuje potrdilo z istega dne (priloga A3 v spisu); 16.11.1992 znesek 5.500,00 DEM, kar dokazuje potrdilo z istega dne (priloga A6 v spisu); 15.12.1992 znesek 3.000,00 DEM, kar dokazuje potrdilo z istega dne z oznako "dodano 3.000,00 DEM" (priloga A9 v spisu) ter 1.3.1993 znesek 2.000,00 DEM, kar dokazuje potrdilo z istega dne z zapisom "dodano 130.000,00 SIT = 2.000,00 DEM" (priloga A4 v spisu). Iz omenjenih potrdil, ki so podpisana in žigosana s strani tožene stranke, jasno in nedvomno izhaja, kateri zneski predstavljajo vplačila (izrazi: prejeto, prejem, dodano), kateri zneski predstavljajo ugotovitev tekočega stanja (izraza: tekoče stanje, ostane vloženo), kateri zneski pa predstavljajo obresti (izrazi: + 1000, obresti za izplačilo, obresti). Glede na to se izkaže kot neutemeljeno pritožbeno ugibanje, da bi se dalo razumeti, da so bili zneski iz določenih potrdil izračunani izključno z upoštevanjem nezakonito visokih obresti in ne s pologi denarja.

Sodišče prve stopnje je torej v tem delu dejansko stanje ugotovilo pravilno. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo določbe ZOR o posojilni pogodbi, predvsem določbo 559. člena ZOR, po kateri mora posojilojemalec izročiti stvari, če rok za izročitev ni določen, tedaj, ko posojilodajalec to zahteva. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku v višini 15.000,00 DEM skupaj z zakonitimi obrestmi v višini, kot se obrestujejo devizne hranilne vloge na vpogled pri Novi LB d.d., Ljubljana za čas od 14.4.1993 do plačila, torej od dne ko je po ugotovitvi sodišča prve stopnje (ki je pritožnica ne izpodbija), tožena stranka prišla v zamudo s plačilom svojega dolga.

Utemeljene pa so pritožbene trditve glede zneska 2.400,00 DEM v tolarski protivrednosti, ki po ugotovitvi pritožbenega sodišča predstavlja pogodbene obresti (kar ugotavlja v izpodbijani sodbi že sodišče prve stopnje). V skladu z določbo noveliranega 2. odstavka 399. člena ZOR namreč pogodbena obrestna mera med drugimi osebami (torej ne med posamezniki) ne sme presegati obrestne mere, ki jo banka ali druga bančna organizacija plačuje oziroma s pogodbo določa za tako ali podobno vrsto posla. Po določbi 4. odstavka 399. člena velja tudi v primeru, če so dogovorjene višje obresti od dovoljenih, največja obrestna mera dovoljenih obresti. Sodišča ne smejo dajati pravnega varstva višjim obrestim. Ko sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe noveliranega 2. odstavka 399. člena ZOR, je zmotno uporabilo materialno pravo; zaradi tega pa je tudi dejansko stanje v tem delu ostalo nerazčiščeno. Iz izpodbijane sodbe namreč ni mogoče ugotoviti, ali 10% oz. 4% mesečne obresti presegajo obrestno mero, ki jo banka plačuje oziroma s pogodbo določa za obravnavano ali obravnavani podobno vrsto posla.

Pritožbeno sodišče tudi opozarja, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je obresti prištelo glavnici ter nato dovolilo zamudne obresti od nove glavnice, prisodilo obrestne obresti, kar pa v skladu z določbo 1. odstavka 400. člena ZOR, ni dovoljeno.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče, v skladu z določbo prvega odstavka 369. člena ZPP/77 glede obresti razveljavilo izpodbijano sodbo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo ob pravilni uporabi materialnega prava, predvsem določb ZOR o zamudnih obrestih, ponovno odločilo o tožbenem zahtevku.

Pri tem bo moralo sodišče prve stopnje, ki je obravnavano razmerje sicer pravilno opredelilo kot posojilno pogodbo, v ponovljenem postopku ugotoviti za kakšno vrsto posojila gre ter kakšne obresti plačuje oz. s pogodbo določa banka za takšno ali podobno vrsto posla (določba 2. odstavka 399. člena ZOR) in prisoditi le obresti v takšni višini. Če bo ugotovilo, da 10% oz. 4% mesečne obresti presegajo obrestno mero, ki jo banka plačuje oziroma s pogodbo določa za tako ali podobno vrsto posla, namreč ne sme dati pravnega varstva takšnim (višjim) obrestim.

Zaradi delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovni izrek.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS 26/99) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku.