Jedro

Ker predstavlja taksna oprostitev izjemo glede na splošno obveznost plačila sodnih taks, je dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za taksno oprostitev na predlagatelju. Tako mora stranka, ki želi doseči olajšavo pri svoji obveznosti plačila sodne takse, ponuditi ustrezne trditve in dokaze glede premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja, iz katerih izhaja, da nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti oz. jih ne more zagotoviti takoj, v celotnem znesku, brez ogrožanja svoje dejavnosti.

Prav tako je treba upoštevati, da obveznost plačila sodne takse ni obveznost, ki bi bila podrejena vsem ostalim obveznostim predlagatelja taksne oprostitve, pač pa je obveznost kot vse druge. Obveznosti pa je treba izpolniti v dogovorjenem oz. kot v tem primeru predpisanem roku in na dogovorjen oz. predpisan način. Institut taksne oprostitve zgolj omogoča, da je pod v ZST-1 določenimi pogoji stranka te obveznosti lahko oproščena ali je njena izpolnitev razdeljena na več obrokov oz. je izpolnitev lahko odložena. Če ti pogoji niso izpolnjeni, predlog za taksno oprostitev ne more biti utemeljen.

Izrek

I. Pritožba četrte toženke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Četrta toženka sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom v I. točki izreka zavrnilo predlog četrte toženke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek po plačilnem nalogu opr. št. XI Pg 1018/2019 z dne 18. 2. 2020 v višini 6.525,00 EUR, v II. točki izreka pa ugodilo njenemu predlogu za odlog plačila te takse.

2. Zoper I. točko izreka se iz pritožbenih razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje četrta toženka ter predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in 1. točko izreka izpodbijanega sklepa spremeni tako, da predlogu četrte toženke ugodi in tožeči stranki naloži plačilo stroškov četrte toženke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V postopku odločanja glede plačil sodnih taks se glede na določbo tretjega odstavka 1. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) smiselno uporabljajo določbe ZPP.

5. Četrta toženka sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo, katere dokaze, ki jih je predlagala, je ocenilo za nepotrebne, oz. da teh dokazov ni zavrnilo in svoje odločitve obrazložilo, saj mora biti odločitev sodišča o zavrnitvi dokaza obrazložena, sicer krši strankino pravico do izjave. Kot takšne dokaze izpostavlja zaslišanje zakonitega zastopnika četrte toženke, dopis družbe S. d. o. o. z dne 5. 1. 2018, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Škofji Loki opr. št. I 280/2018 z dne 15. 11. 2018. Četrta toženka pri tem sicer navaja tudi pasivni del poslovnih izidov za leto 2018, vendar pa je sodišče prve stopnje dokaz z vpogledom v izkaz poslovnega izida v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2018 izvedlo, tako da glede tega ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje namreč iz njega le ni ugotovilo tistega, kar je četrta toženka želela, zato pri tem ne gre za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Pritožbeno sodišče je, glede na to, da gre za odločitev o taksni oprostitvi, o kateri se odloča na podlagi predloga stranke praviloma brez obravnave, kot tudi glede na čas trajanja celotnega pravdnega postopka, za katerega je predvidena prednostna obravnava (drugi odstavek 48. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju), upoštevajoč tudi, da je bil v konkretnem primeru predlog za taksno oprostitev vložen že dne 6. 3. 2020, o tem odločilo samo ter tako odpravilo očitano kršitev (drugi odstavek 354. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

7. Po tretjem odstavku v zvezi s prvim in drugim odstavkom 11. člena ZST-1 sodišče stranko, ki je pravna oseba, oprosti plačila sodnih taks, ji odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti oz. jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti, če četrti odstavek istega člena ne določa drugače. Pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks iz tretjega in četrtega odstavka tega člena mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1). Po določbi prvega odstavka 12.b člena ZST-1 se pri ugotavljanju premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja stranke iz tretjega odstavka 11. člena tega zakona upoštevajo podatki o: - premoženju stranke, ki obsegajo podatke o stvareh v njeni lasti, njenih terjatvah in drugih premoženjskih pravicah; - stanju na transakcijskih računih stranke in prilivih nanje v zadnjih treh mesecih.

8. Ker predstavlja taksna oprostitev izjemo glede na splošno obveznost plačila sodnih taks, je dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za taksno oprostitev na predlagatelju. Tako mora stranka, ki želi doseči olajšavo pri svoji obveznosti plačila sodne takse, ponuditi ustrezne trditve in dokaze glede premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja, iz katerih izhaja, da nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti oz. jih ne more zagotoviti takoj, v celotnem znesku, brez ogrožanja svoje dejavnosti.1 Ni torej sodišče tisto, ki mora utemeljiti, da predlagatelj taksne oprostitve sodno takso lahko plača brez škode za svoje poslovanje, pač pa je nasprotno, predlagatelj taksne oprostitve tisti, ki mora zadostiti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da tega ne more storiti, da torej njegova sredstva ne zadostujejo za plačilo sodne takse, in da (poleg tega) zadostnih sredstev, tudi ne more zagotoviti. Slednje pa na strani predlagatelja taksne oprostitve zahteva, da v zagotovitev sredstev vendarle vloži nek razumen trud, saj bi bil v nasprotnem primeru ta pogoj popolnoma nesmiseln.

9. Ker vsebina dokaza pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti,2 četrta toženka ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem, da iz dokazov, ki jih je predložila, jasno izhaja, da sredstev za plačilo sodne takse nima, niti jih ne more zagotoviti brez ogrožanja svoje dejavnosti. Prav tako ne more uspeti z navedbami, da je bila ob upoštevanju podobnih okoliščin enkrat že oproščena plačila sodne takse. Sodišče je pri odločanju vezano le na veljavne predpise in trditveno podlago četrte toženke v predlogu z dne 5. 3. 2020 ter ponujene dokaze.

10. Za presojo zmožnosti plačila sodne takse bodo v prvi vrsti relevatna predvsem sredstva predlagatelja taksne oprostitve. Slovenski računovodski standardi 2016 (v nadaljevanju SRS 2016) namreč opredeljujejo sredstva kot v denarni merski enoti izražene stvari, pravice in denar, s katerimi premoženjskopravno razpolaga podjetje oz. organizacija (prim. SRS 2016 št. 20). Sredstva torej dejansko predstavljajo premoženje (v laičnem pomenu te besede) iz katerega je mogoče plačati sodno takso. Dobiček oz. izguba pa sta računovodska pojma, ki se nanašata na razliko med prihodki in odhodki. (Pri bilančnem dobičku gre za čisti dobiček tekočega leta in preteklih let po pokritju vseh izgub iz preteklih let, oz. gre v primeru, da so izgube večje za bilančno izgubo.) Tako kot v primeru dobička ni nujno, da gospodarski subjekt tudi dejansko razpolaga z likvidnimi sredstvi v višini dobička, tudi zgolj dejstvo izgube ne pomeni, da gospodarski subjekt (zadostnih) sredstev nima. Dejstvo, da je imela četrta toženka v letu 2018 229.803,65 EUR bilančne izgube, tako še ne pomeni, da sredstev za plačilo sodne takse nima niti, da jih ne more zagotoviti.

11. Prav tako je treba upoštevati, da obveznost plačila sodne takse ni obveznost, ki bi bila podrejena vsem ostalim obveznostim predlagatelja taksne oprostitve, pač pa je obveznost kot vse druge. Obveznosti pa je treba izpolniti v dogovorjenem oz. kot v tem primeru predpisanem roku in na dogovorjen oz. predpisan način. Institut taksne oprostitve zgolj omogoča, da je pod v ZST-1 določenimi pogoji stranka te obveznosti lahko oproščena ali je njena izpolnitev razdeljena na več obrokov oz. je izpolnitev lahko odložena. Če ti pogoji niso izpolnjeni, predlog za taksno oprostitev ne more biti utemeljen.

12. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da iz predloga za taksno oprostitev četrte toženke (red. št. 257) spisa, ne izhaja, da bi ta zaslišanje svojega zakonitega zastopnika predlagala v zvezi s trditvami o slabem finančnem stanju in nezmožnostjo plačila sodne takse, pač pa v zvezi s tem, da ji je družba, ki je opravljala računovodske storitve, odpovedala pogodbo zaradi neplačevanja, zaradi česar predstavlja kazalnike iz bilanc stanja in izkaza poslovnega izida za leto 2018 (gl. na list. št. 2433). To pa, kot izhaja iz nadaljevanja v konkretnem primeru ni bilo relevantno.

13. Odločitev sodišča prve stopnje, ki četrte toženke ni oprostilo plačila sodne takse, je sicer pravilna iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

14. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje četrti toženki, da je s trditvami o izvršbi na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Škofji Loki opr. št. I 280/2018 z dne 15. 11. 2018 zaradi izterjave 1,147.729,86 EUR na podlagi zapadlih obveznosti po pogodbi o kratkoročnem kreditu z banko Banka d. d. in trditvami, da ima na transakcijskem računu skupni znesek rezervacij v višini 1,298.902,43 EUR glede na višino teh obveznosti in kratkoročnih sredstev pojasnila, zakaj za plačilo sodne takse ne more nameniti 1,019.266,16 EUR kratkoročnih sredstev (kar vsaj v tem trenutku vključuje tudi denarna sredstva na računu). Iz tega, da je bila dovoljena izvršba na denarna sredstva, namreč sledi, da bo oz. bi vsaj moral biti vsak priliv na transakcijski račun uporabljen najprej za poplačilo te oz. teh obveznosti. Vendar pa to v okoliščinah konkretnega primera (gl. v nadaljevanju) utemeljuje zgolj odlog plačila sodne takse, čemur je sodišče prve stopnje ugodilo in česar četrta toženka pritožbeno ne izpodbija. Iz razlogov, razvidnih iz nadaljevanja, pa to na odločitev o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse ne vpliva, zato so tovrstne navedbe in dokazi zanje nerelevantni.

15. Četrta toženka ni izpodbijala ugotovitve sodišča prve stopnje, da iz bilance stanja na dan 31. 12. 20183 izhaja, da je imela na ta dan 1,514.702,71 EUR (vseh) sredstev, od česar so dolgoročna sredstva, ki so bila sestavljena iz finančnih naložb in opredmetenih osnovnih sredstev znašala 495.436,55 EUR. To je z vpogledom v prilogo B385 lahko preverilo tudi pritožbeno sodišče. Vsa sredstva četrte toženke torej presegajo znesek zgoraj navedenih (kratkoročnih) obveznosti, iz česar izhaja, da bi določen del dolgoročnih sredstev, ki pa so v konkretnem primeru sestavljena tudi iz finančnih naložb,4 kar je načeloma mogoče unovčiti, vendarle moral biti na voljo tudi za poravnavo njenih drugih obveznosti (med drugim tudi za plačilo sodne takse). Četrta toženka je sicer navedla, da so njene nepremičnine in delnice zastavljene, vendar iz njenega predloga za taksno oprostitev izhaja, da naj bi bila z zgoraj navedenim sklepom o izvršbi dovoljena izvršba na eno nepremičnino četrte toženke (konkretiziranih navedb o tem, ali ima morebiti še druge nepremičnine in ali so te tudi zastavljene, četrta toženka sicer ni podala), medtem ko naj bi bile delnice zastavljene za zavarovanje terjatve, ki je predmet zgoraj navedenega sklepa o izvršbi. Ker pa bi glede na zgornje ugotovitve (vsa) sredstva četrte toženke morala zadoščati za poplačilo prej navedenih (očitno že zapadlih) terjatev, zastavna pravica v naslednjem koraku ne bi smela (več) ovirati njihove unovčitve, saj s poplačilom terjatve zastavna pravica, s katero je bila terjatev zavarovana, preneha (gl. prvi odstavek 137. člen Stvarnopravnega zakonika in prvi odstavek 270. člena Obligacijskega zakonika).

16. Glede na navedeno pa upoštevajoč to, da se kratkoročna sredstva preoblikujejo v roku krajšem od enega leta, dolgoročna sredstva četrte toženke pa so, kot izhaja iz priloge B385 tudi sestavljena v pretežni meri iz finančnih naložb (476.620,85 EUR od 495.436,55 EUR), četrta toženka tudi ne more uspeti zgolj z navedbami, da je glede na dinamiko dosedanjih poplačil dolga po izvršbi jasno, da dolg ne bo poplačan do leta 2021 oz., da je stanje na računu praktično nespremenjeno. Prav tako pa so bile premalo konkretizirane tudi njene trditve, da bi bilo zaradi plačila sodne takse ogroženo njeno poslovanje, pri čemer se četrta toženka ukvarja s finančnimi storitvami, zlasti z menjalniškim poslovanjem, tj. kupovanjem in prodajo deviz. Četrta toženka niti v pritožbi niti v predlogu za taksno oprostitev ni konkretizirano navedla kolikšen obseg sredstev za to potrebuje in zakaj. Tudi njene navedbe o vplivu epidemije Covid-19 so bile premalo konkretizirane, saj četrta toženka ni pojasnila v kolikšni meri naj bi bila otežena izterjava poslovnih terjatev in povračilo kratkoročnih posojil, niti v obliki ocene, zato tudi ni mogoče presoditi obsega vpliva tega dejstva na poslovanje četrte toženke oz. na njeno zmožnost plačila sodne takse.

17. Ker obveznost plačila sodne takse ni podrejena vsem ostalim obveznostim, kar ima že zgoraj navedene posledice glede izpolnjevanja obveznosti v roku (gl. zgoraj), pa tudi dejstvo, da ima četrta toženka negativen kapital, kar pomeni, da sicer vse njene obveznosti (tako dolgoročne kot kratkoročne) presegajo vsa njena sredstva (tako dolgoročna kot kratkoročna), v konkretnem primeru še ne zadostuje za ugotovitev, da četrta toženka sodne takse ne zmore plačati oz., da bi bila z njenim plačilom ogrožena njena dejavnost, pač pa bi bile za to, poleg zgoraj opredeljenih, potrebne konkretnejše nadaljnje navedbe (npr. o vrstah njenih obveznosti in dinamiki zapadlosti ter pomenu tega za njeno poslovanje). Četrta toženka bi torej morala podati konkretizirane trditve, zakaj bi to premoženje (oz. preostanek prej navedenega premoženja) potrebovala v prav takšni obliki in v prav takšnem obsegu, kot ga ima sedaj oz. kot bi ji ostalo po poplačilu zgoraj navedenih terjatev. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da je njeno preostalo premoženje v glavnini nelikvidno in težko prodajljivo v takšnih okoliščinah za to namreč še ne zadošča. Sicer pa tudi iz slednjih še ne izhaja nedvoumno, da to vse drži za tolikšen del tega premoženja, da kljub njegovi vrednosti (gl. zgoraj) ne bi omogočalo pridobitve 6.525,00 EUR denarnih sredstev.

18. Četrta toženka torej ni uspela izkazati, da sredstev za plačilo sodne takse ne more zagotoviti, hkrati pa ji je bil (glede na zgoraj navedeno pravilno) dovoljen odlog plačila sodne takse. Glede na to so nerelevatne njene navedbe (in dokazi, s katerimi jih dokazuje), s katerimi utemeljuje, da sredstev za plačilo sodne takse sedaj nima, vključno z navedbami, da sedaj ne more plačevati niti računovodskih storitev.

19. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga četrte toženke za oprostitev sodne takse je torej pravilna. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

20. Povrnitev stroškov v pravdnem postopku, v katerem sta v konkretnem primeru udeleženi obe pravdni stranki, je urejena v 154. do 165. členu ZPP. Postopek v zvezi s predlogom za taksno oprostitev pa se nanaša (le) na razmerje med četrto toženko in Republiko Slovenijo. V glavni zadevi odloča sodišče o pravnem razmerju med tožečo in toženo stranko (od katerih je ena tudi četrta toženka) in Republika Slovenija v tem pravdnem postopku ni bila udeležena kot pravdna stranka. Ker ni pravnega temelja za povrnitev stroškov v zvezi s sodnimi taksami (iz zgoraj navedenih razlogov namreč to niso določbe 154. člena in nasl. ZPP), jih mora v vsakem primeru nositi četrta toženka sama.5 Sicer pa četrta toženka s pritožbo tudi ni uspela. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da mora četrta toženka sama nositi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1 Prim. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cpg 958/2018 z dne 17. 5. 2019. 2 Npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 12/2004 s 26. 11. 2015, sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 66/2010 s 1. 2. 2010 ter sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 800/2016 s 27. 9. 2017. 3 Novejše bilance pritožnica ni predložila, zato je pri odločitvi mogoče uporabiti zgolj te podatke. 4 Finančne naložbe so naložbe v kapital ali finančne dolgove drugih podjetij, države ali drugih izdajateljev. 5 Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 859/2017 z dne 30. 10. 2017.