Jedro

Namestitev sončnega zbiralnika ali sončnih celic na streho objekta ne spada med investicijsko vzdrževalna dela, če v taki meri presega običajno namestitev, da predstavlja poseg v konstrukcijo objekta oziroma se z njim spreminja njegova zmogljivost, velikost, namembnost in zunanji videz v večji meri, kot je mogoče šteti, da je to zajeto že v Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Celje, št. 06122-3259/2009/11 z dne 25. 8. 2010 in I. točka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-310/2010-2 z dne 1. 6. 2011 se odpravita in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR, povečanih za 20 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da mora tožnik ustaviti gradnjo male fotonapetostne elektrarne (MFE): 36 kosov fotonapetnostnih modulov, nosilno kovinsko konstrukcijo in pripadajoče inštalacije, na J strešini dvokapne strehe stanovanjskega objekta ..., na zemljišču s parc. št. ... k.o. ... (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je odločila, da mora tožnik navedeni objekt odstraniti v roku 3 mesecev po vročitvi odločbe in vzpostaviti stanje pred gradnjo, v 3. točki izreka ga je opozorila, da če ne bo izvršil naloženega dejanja, se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah, s 4. točko izreka pa je za predmetni objekt izrekla prepovedi po 158. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Odločila je še, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka) in da stroškov postopka ni (6. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik na J strešini dvokapne strehe stanovanjskega objekta ... gradi malo fotonapetnostno elektrarno (MFE). Ugotovljeno je bilo, da gre za gradnjo nove nosilne kovinske konstrukcije nad obstoječo strešno kritino, na katero so montirane panelne plošče – nameščeni so fotonapetnostni moduli v štirih vzporednih linijah (4 vrste x 9 kosov) in pripadajoče inštalacije (elektro omarica – razdelilec je na V fasadi stanovanjskega objekta). Po presoji toženke se gradnja obravnavane MFE ne more šteti kot izvajanje vzdrževalnih del, ampak kot rekonstrukcija objekta, saj ni namenjena ohranitvi stanja obstoječega objekta, ampak proizvodnji električne energije. MFE je v celoti nameščena na strehi obstoječega objekta in s svojo težo dodatno obremenjuje konstrukcijo, izvedene pa so tudi nove inštalacije. S posegom se je spremenila zmogljivost in namembnost objekta, ki ni več le stanovanjska hiša, ampak tudi elektrarna, spremenil pa se je tudi zunanji videz objekta. Ker tožnik za gradnjo obravnavane elektrarne ni pridobil gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo. Izrek odločbe je utemeljen na 152. členu ZGO-1. Drugostopenjski upravni organ je nadomestil 4. točko izreka izpodbijane odločbe z novo 4. točko, s katero je določil, da se za sporni objekt prepoveduje izvedba komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture, njegova uporaba, promet z njim ter sklepanje drugih pravnih poslov, kot sklenitev kreditnih, zavarovanih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi. V ostalem je pritožbo zavrnil. Pritrjuje stališču prvostopenjskega organa, da gre v zadevi za rekonstrukcijo objekta in ne za investicijsko vzdrževalna dela. Poudarja, da vsa potrebna soglasja in tudi že izvedena priključitev na javno distribucijsko omrežje ne morejo nadomestiti gradbenega dovoljenja, ki bi ga tožnik moral pridobiti. Glede ugovora tožnika, da je gradbena inšpektorica nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj bi morala pred izdajo odločbe zaslišati tožnika in mu dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih, pomembnih za odločitev ter da je s tem, ko tega ni storila, kršila 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), navaja, da ZGO, ki je glede na ZUP specialen predpis, v 1. odstavku 146. člena določa, da se vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb štejejo za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP. Odločba se zato lahko izda v skrajšanem postopku, brez zaslišanja strank.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka kršila določbe ZUP, ko je izdala odločbo brez predhodnega zaslišanja tožnika. Ne strinja se s stališčem, da gre v obravnavanem primeru za nujni ukrep v javnem interesu, ki opravičuje izdajo odločbe v skrajšanem postopku. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi se toženka opredelila do listin, ki jih je predložil tožnik (pisna odgovora MOP z dne 19. 12. 2009 in 3. 3. 2009 ter zapisnik elektroenergetskega inšpektorja z dne 30. 11. 2009), niti do listine, ki jo je pridobil prvostopenjski organ sam (pogodba o priključitvi na distribucijsko omrežje). Toženka bi se morala do vseh listinskih dokazov opredeliti in povedati, zakaj jih pri svoji odločitvi ni upoštevala. Brez tehničnega argumenta je prvostopenjski organ štel, da bi bilo v konkretnem primeru potrebno izdelati nov statični izračun konstrukcije in določiti način pritrditve na novi konstrukciji z moduli. Niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ ne pojasnita, na podlagi katerega dokaza je narejen sklep, da se je s postavitvijo elektrarne poseglo v strešno konstrukcijo. Če bi inšpektorica opravila popoln pregled in ogled na mestu samem ter zaslišala tožnika, bi se lahko prepričala, da se s postavitvijo elektrarne ni v ničemer poseglo v strešno konstrukcijo, kar podrobneje pojasni. Z gradbenega vidika ni mogoče govoriti o posegu v strešno konstrukcijo. Še bolj nerazumljiva pa je trditev, da predstavlja elektrarna povečano obremenitev strehe, kar narekuje nov statični izračun. Celotna teža postavljene elektrarne predstavlja težo 10 cm snežne odeje, ki jo strešna konstrukcija že po laični oceni prenese. Toženka je napačno ugotovila, da ne gre za investicijska vzdrževalna dela. Pri tem se sklicuje na Uredbo o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije, ZGO-1 in Uredbo o vrsti objektov glede na zahtevnost, po kateri se sončna elektrarna lahko izvede tudi ob objektu, kar še vedno pomeni investicijska dela, s katerimi se ohranja objekt v dobrem stanju in omogoča njegovo uporabo, za katero ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja. Upravna organa v ničemer ne pojasnita, v čem naj bi se izvedeni poseg ujemal z opisom definicije rekonstrukcije iz 7.2. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Vsekakor ne gre za spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta, še manj za spremembo njegove namembnosti. Prav tako se s posegom ni poseglo v njegovo konstrukcijo in se ni spremenila njegova zmogljivost. Opis izvedene namestitve, da predstavljajo paneli, na katere so nameščene sončne celice, še eno strešino objekta, je strokovno napačen in ne ustreza dejanskemu stanju. Ugotovitev, da je s tem obstoječi objekt postal poleg stanovanjskega objekta tudi elektrarna, pa presega vsakršno resno strokovno presojo, ki se pričakuje od gradbenega inšpektorja. Kršena je tudi Uredba o dopolnitvi Uredbe o energetski infrastrukturi (Uradni list RS, št. 75/2010), ki je začela veljati dne 15. 9. 2010, torej pred izdajo odločbe drugostopenjskega upravnega organa. Po 2. členu navedene uredbe se v primeru, da je bilo montiranje naprave, ki proizvaja električno energijo iz obnovljivih virov energije in se v skladu s to uredbo uvršča med enostavne naprave, izvedeno pred 25. 9. 2010 in je tudi že priključena na elektroenergetsko omrežje, z dnem uveljavitve uredbe šteje, da gre za izvedena investicijska vzdrževalna dela. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva pa tudi povračilo stroškov, ki jih je imela s pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje, ter vračilo stroškov postopka.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) se vprašanje formalne in materialne zakonitosti odločbe presoja po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji prvostopenjske odločbe, torej na podlagi takrat veljavnih predpisov in pred izdajo odločbe ugotovljenih dejstev in okoliščin (138. člen ZUP). Zato ni utemeljen tožbeni očitek, da bi moral drugostopenjski upravni organ upoštevati v času odločanja veljavna določila Uredbe o dopolnitvah Uredbe o energetski infrastrukturi, ki v času izdaje odločbe prvostopenjskega upravnega organa sicer še niso veljala.

Po prvem odstavku 3. člena ZGO-1 se lahko gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta, nadomestna gradnja in odstranitev objekta začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja.

V zadevi ni sporno, da je tožnik na J strešini dvokapne strehe stanovanjskega objekta zgradil malo fotonapetostno elektrarno (MFE), sestoječo iz 36 kosov fotonapetostnih modulov, nosilno konstrukcijo in pripadajočo inštalacijo.

Prav tako ni sporno, da za postavitev navedene elektrarne ni pridobil gradbenega dovoljenja. Sporno pa je, ali je šlo pri predmetni gradnji zgolj za izvedbo del, za katera tožnik ne potrebuje gradbenega dovoljenja, kot trdi tožnik, ali pa za rekonstrukcijo objekta, za katero pa je gradbeno dovoljenje potrebno, kar zatrjuje toženka Po 7.2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je rekonstrukcija objekta spreminjanje tehničnih značilnosti objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, zunanji izgled in namembnost objekta, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave.

Po 10.2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 investicijska vzdrževalna dela pomenijo izvedbo popravil, gradbenih, inštalacijskih in obrtniških del ter izboljšav, ki sledijo napredku tehnike, z njimi pa se ne posega v konstrukcijo objekta in tudi ne spreminja njegove zmogljivosti, velikosti, namembnosti in zunanjega videza, inštalacije, napeljave, tehnološke naprave in oprema pa se posodobijo oziroma izvedejo druge njihove izboljšave. Po prvem odstavku 22. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba) so investicijska vzdrževalna dela dela na objektu ali za potrebe objekta in vključujejo izvedbo popravil, gradbenih, inštalacijskih in obrtniških del ter izboljšav, ki sledijo napredku tehnike, z njimi pa se ne posega v konstrukcijo objekta in tudi ne spreminja njegova zmogljivost, velikost, namembnost in zunanji videz.

Iz citiranih določb izhaja, da se investicijska vzdrževalna dela ločijo od rekonstrukcije objekta v tem, da se z njimi ne posega v konstrukcijo objekta in ne spremeni njegove zmogljivosti, v obeh primerih pa se z njimi (bistveno) ne sme spremeniti namembnosti, zunanjosti in velikosti objekta.

Po tretji alineji drugega odstavka 22. člena Uredbe namestitev sončnega zbiralnika ali sončnih celic spada med investicijska vzdrževalna dela, s katerimi se opravlja vzdrževanje objektov. Iz navedene določbe izhaja, da je že normodajalec ocenil, da se s temi deli praviloma ne posega v konstrukcijo objekta in tudi ne spreminja njegova zmogljivost, velikost, namembnost in zunanji videz. Navedeno pa nujno ne pomeni, da vsaka namestitev sončnega zbiralnika ali sončnih celic na streho objekta pomeni investicijsko vzdrževalno delo. Če inšpektor oceni, da konkretna namestitev v taki meri presega običajno namestitev, da predstavlja tak poseg poseg v konstrukcijo objekta oziroma se z njim spreminja njegova zmogljivost, velikost, namembnost in zunanji videz v večji meri, kot je mogoče šteti, da je to zajeto že v Uredbi, mora to konkretno obrazložiti.

Ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, v čem konkretna namestitev v taki meri presega običajno namestitev, da predstavlja poseg v konstrukcijo objekta oziroma se z njim spreminja njegova zmogljivost, velikost, namembnost in zunanji videz v večji meri, kot je mogoče šteti, da je to zajeto že v Uredbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ).

Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za DDV. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).