Jedro

Obtoženi je glede na izvedene dokaze pripeljal z motornim kolesom, na katerem je sedel še sedaj pokojni prijatelj, po klancu navzdol, v oster nepregledni ovinek. Prav nobenega razloga ni za dvom v izračun izvedenca cestno prometne stroke, da je bila hitrost njegove vožnje, upoštevaje lastnosti in stanje cestišča tolikšna, da z njo ne bi mogel opraviti varnega srečanja z nasproti, izza ovinka pravilno vozečim avtomobilom. Vzrok za nastalo posledico je torej vožnja obtoženega v nasprotju z določili II. odst. 30. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa, kar je sodišče prve stopnje pravilno, skladno dokazom v razlogih izpodbijane sodbe tudi obrazložilo.

Izrek

Pritožba zagovornice obtoženega S. Š. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi S. Š. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obtoženi S. Š. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po II. v zvezi s I. odstavkom 325. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo sedmih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po določilih II. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) so bili oškodovanci S. V., I. V., A. V., M. V. in B. V. z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pravdo. Odločeno je bilo še, da se obtoženi, po določilih IV. odstavka 95. člena ZKP oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena istega zakona ter v skladu s I. odstavkom 97. člena ZKP tudi potrebnih izdatkov in nagrade zagovornice, ki je bila postavljena po uradni dolžnosti. Obtoženi pa je dolžan plačati potrebne izdatke oškodovanca in potrebne izdatke oškodovancev ter potrebne izdatke in nagrado njihovega pooblaščenca.

Proti tej sodbi se je pritožila zagovornica obtoženega S. Š., kot trdi iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe.

Višji državni tožilec – svétnik Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije – Zunanjega oddelka v C., v pisno podanem mnenju o pritožbi predlaga, da se ta kot neutemeljena zavrne. Na obtožencu in njegovi zagovornici posredovano mnenje odgovor ni bil podan.

Pritožba ni utemeljena.

Po proučitvi zadeve senat sodišča druge stopnje ugotavlja, da niso sprejemljiva zatrjevanja pritožnice v vloženi pritožbi. Z njimi ta izpodbija pravilnost sprejete odločitve, da je do obravnavane prometne nezgode, s sicer pravilno ugotovljenimi posledicami prišlo zaradi neprilagojene vožnje obtoženca glede na lastnosti in stanje ceste po kateri je takrat vozil. Tudi ona ne zanika, da je obtoženi motorno kolo, na katerem je ob njem sedel še njegov sedaj pokojni prijatelj, vozil po ozki cesti, po klancu navzdol, v oster nepregledni ovinek. To je razumljivo, saj to dejstvo potrjujejo v postopku izvedeni dokazi, ko pritožnica ne oporeka tudi pravilnosti izračuna angažiranega izvedenca cestnoprometne stroke, da je bila hitrost njegovega vozila 41 km/h. Tudi sodišče druge stopnje ne vidi razlogov zakaj tem izračunom ne bi bilo moč verjeti, tako kot tudi ne vsemu kar je izvedenec navedel v pisnem mnenju in ob zaslišanju na glavni obravnavi. Bil je povsem jasen, da je bila hitrost obtoženčeve takratne vožnje, upoštevaje lastnosti in stanje cestišča tolikšna, da z njo ne bi mogel opraviti varnega srečanja z nasproti, izza ovinka, vozečim osebnim avtomobilom. Do takšnega srečanja bi lahko prišlo le v primeru, če bi vozili uspeli znižati hitrost svojih voženj na 20 km/h, pa še takrat bi morala voziti ob desni strani cestišča v smeri svoje vožnje. Pri tem opravljeni izračuni pokažejo, da je to uspelo storiti vozniku nasproti vozečega avtomobila, kateri je ob zadetju že skorajda ustavil, ne pa tudi obtožencu. Ta je hitrost vožnje skušal znižati z močnim zaviranjem, pa je bila ta prevelika, da bi v tem mogel uspeti. Nasprotno, zaviranje je povzročilo padec motorja in posledično zadetje tega in sopotnikov na njem v vozilo P. N. Vzrok za nastalo posledico je torej dejansko vožnja obtoženca v nasprotju z določili II. odstavka 30. člena Zakona o varnosti cestnega prometa in ne v nepravilni reakciji obtoženega. Izvedenec je na glavni obravnavi (l. št. … spisa) prepričljivo pojasnil, da bi bilo srečanje mogoče varno izvesti tudi, če bi vozilo N. že stalo, ob nadaljnjem pogoju, da bi obtoženec hitrost svoje vožnje znižal na že omenjenih 20 km/h. To velja ne glede na v pritožbi omenjeni razmak 1,30 m med zadnjim levim delom avtomobila in robom leve strani vozišča gledano v smeri vožnje voznika N. Gre za razmak, kateri je nastal kasneje zaradi prisebnega ravnanja voznika osebnega avtomobila, ko je ob zaviranju zavil še v desno. Ta razmak v času, ko je obtoženi moral reagirati še ni obstajal, pa tudi če bi, glede na povedano ne bi zagotavljal varnega srečanja vozil, ob nespremenjeni hitrosti vožnje obtoženega.

Ob ostalih pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je obtožencu storitev kaznivega dejanja v dejanskem, iz razlogov zapisanih v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pa tudi v subjektivnem pogledu v celoti dokazana. O vsem tem je sodišče prve stopnje podalo jasne, na izvedenih dokazih temelječe razloge, ko torej ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pravilno pa je uporabilo tudi kazenski zakon. Pritožnica namreč zatrjuje, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje tudi iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona, vendar teh ne obrazlaga, zato kaj več o tem ni mogoče povedati.

V zvezi s pritožbo vloženo v korist obtoženega, ko pritožnica tudi o tem ne navaja razlogov, je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o obtožencu izrečenih kazenskih sankcijah. Ugotavlja, da je izrečena pogojna obsodba še primerna, skladni upoštevanim okoliščinam, navedenim v obrazložitvi sodbe pa sta tudi odločitvi o višini določene kazni zapora ter trajanju preizkusne dobe. Prav nobenega razloga torej ni videti za spremembo izpodbijane sodbe v tem delu, kot tudi ne v odločbah o priglašenih premoženjskopravnih zahtevkih ter stroških kazenskega postopka.

Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti na katere mora paziti sodišče druge stopnje, je bilo potrebno pritožbo zagovornice obtoženega zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi.

Obtoženec s pritožbo vloženo po zagovornici ni uspel, zato mora plačati sodno takso. To bo po prepričanju sodišča druge stopnje, ob dejstvu, da je bil oproščen plačila večine stroškov nastalih pred sodiščem prve stopnje, zmožen plačati. Čeprav ni redno zaposlen, njegovi dohodki ne morejo biti tako slabi, da bi s plačilom sodne takse prišlo pod vprašaj njegovo preživljanje. To dokazuje že dejstvo izhajajoče iz podatkov spisa (l. št. ...), da je lastnik motornega kolesa s katerim je povzročil prometno nezgodo, tega pa si ob pomanjkanju sredstev ne bi mogel privoščiti, zlasti ker je to namenjeno bolj športu kot pa potrebam vsakodnevne vožnje. Višino takse bo obtožencu odmerilo sodišče prve stopnje po določilih Zakona o sodnih taksah.