Jedro

Tožena stranka je tožniku zakonito izredno odpovedala PZ, ker je tožnik kršil pogodbeno obveznost iz delovnega razmerja, ki je imela znake kaznivega dejanja, s tem, da je iz skladišča tožene stranke vzel blago, ne da ga plačal. Odločitev o izredni odpovedi PZ ni vezana na pravnomočno ugotovljeno kazensko odgovornost. Zadostuje, da delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in da ima kršitev znake kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8.1.2004 in na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi neutemeljena, in da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ne preneha 8.12.2003, temveč ji traja z vsemi pravicami z dela od 9.10.2003 dalje. Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da je že v zagovoru pri toženi stranki dne

5.12.2003 povedal, da bi material, ki ga je odpeljal 25.11.2003,

26.11.2003 in 28.11.2003, plačal kasneje, zaradi česar je hranil lističe, na katerih je bila zapisana količina neplačanega blaga.

Glede vpogleda v pravnomočno sodbo o kaznovalnem nalogu Okrajnega sodišča v K. dne 22.1.2004 opr. št. K X/Y, v kateri se ugotavlja kazenska odgovornost tožene stranke pa navaja, da je dne

26.3.2004 vložil pritožbo zoper sklep z dne 9.3.2004, s katerim je bil ugovor z dne 23.2.2004 zavržen kot prepozen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožniku je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), ker je tožnik kršil pogodbeno obveznost iz delovnega razmerja in je imela kršitev vse znake kaznivega dejanja. Ugotovljeno je bilo, da je v času med

25.11.2003 in 28.11.2003 večkrat iz skladišča trgovine tožene stranke odpeljal blago, ne da bi ga plačal. V zvezi z navedenimi dejanji je bil tudi pravnomočno obsojen pred Okrajnim sodiščem v K.. Pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno upoštevati, da je že dne 5.12.2003 v svojem zagovoru navajal, da je imel namen material kasneje plačati, so neutemeljene, saj iz dokaznega postopka izhaja, da nikomur ni povedal za navedeno blago, da so bile kopije dobavnice iztrgane iz bloka, da jih je iztrgal tožnik sam, zaradi česar utemeljeno že sodišče prve stopnje tožnikovemu zagovoru, da je imel kasneje namen plačati blago, ni sledilo.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je bil tožnik zadolžen za ustrezno ravnanje z materialom, in da je izkoristil oziroma zlorabil svoj položaj dela v skladišču, zato ni bilo več utemeljeno pričakovati, da bi se delovno razmerje lahko nadaljevalo do izteka odpovednega roka. Ugotovilo je tudi, da je tožena stranka postopek formalno pravilno izpeljala in podala pisno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v okviru 15-dnevnega subjektivnega roka. V posledici vsega navedenega je pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo.

Neupoštevno je pritožbeno navajanje v zvezi s postopki, ki jih vodi tožnik glede pravnomočno končanega kazenskega postopka za ista dejanja, zaradi katerih mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Odločitev tožene stranke za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč ni vezana na pravnomočno ugotovljeno kazensko odgovornost delavca, temveč zadostuje, da delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, kar je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno. Zakon pa ne zahteva za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka

111. člena, da je tudi v kazenskem postopku delavec spoznan za odgovornega za kaznivo dejanje.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.