Jedro

Tožnika bi si kot investitorja spornega objekta morala za njegovo gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje, ki pa ga nista pridobila, zaradi česar gre za nelegalno gradnjo in je zato gradbeni inšpektor ukrep izrekel skladno s 152. členom ZGO-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikoma izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje stanovanjskega objekta s prizidkom in stopniščem ob severovzhodni fasadi navedenih tlorisnih dimenzij na zemljišču parc. št. 2115/0 k.o. A. Naložila jima je, da takoj po vročitvi odločbe ustavita gradnjo tega objekta (1. točka izreka) in da ga v roku treh mesecev odstranita (2. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo z denarno kaznijo (2. točka izreka, pravilno 3.). Za nelegalno gradnjo so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 3. točka izreka, pravilno 4.), toženka pa je še navedla, da pritožba ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka, pravilno 5.) in da stroškov postopka ni (5. točka izreka, pravilno 6.).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je toženka dne 4. 7. 2013 opravila inšpekcijski ogled ter zaslišala tožnika. Ugotovila je, da sta tožnika predmetni objekt zgradila brez gradbenega dovoljenja, ki bi ga morala pridobiti. Pri tem se je sklicevala na ugotovitve na ogledu dne 4. 7. 2013 in izpovedbe tožnika, ki je na ogledu izjavil, da sta investitorja predmetne gradnje on in njegova žena B.B., da sta z gradnjo pričela 26. 6. 2012, da sta prvotno nameravala prejšnji objekt samo adaptirati in izvesti prizidek, ker pa je bil v slabem stanju, sta ga v celoti porušila in pričela z gradnjo novega. Ker tožnika v nasprotju s prvim odstavkom 3. člena ZGO-1 nista pridobila gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo, za katero se izrečejo ukrepi iz 152. člena ZGO-1. Drugostopenjski upravni organ je zavrnil pritožbo tožnikov.

Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da je toženka kršila pravila postopka, saj je izpodbijano odločbo izdala v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Menita, da v njunem primeru ni razlogov, ki bi terjali nujnost odločanja, kar tudi pojasnita. Zato ni bilo podlage, da se jima odvzame pravica do izjave. Sklicujeta se na sodno prakso upravnega sodišča, ki je v več sodbah izpostavilo stališče, da je odločbo brez sodelovanja stranke mogoče izdati samo takrat, ko gre za nujne ukrepe. Predlagata odpravo odločb in vrnitev zadeve toženki v ponovno odločanje.

Tožba ni utemeljena.

Tožnika izpodbijata odločitev o izrečenih inšpekcijskih ukrepih zaradi nelegalne gradnje. Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Glede na navedeno zakonsko podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja in ker ni sporno, da za predmetno gradnjo ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, se sodišče v celoti strinja z razlogi prvostopenjske odločbe, s katerimi je utemeljeno, da bi morala tožnika kot investitorja spornega objekta za gradnjo predmetnega objekta pridobiti gradbeno dovoljenje, ki pa ga nista pridobila, zaradi česar gre za nelegalno gradnjo.

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da so bile kršene določbe postopka, ker se je postopek vodil v skrajšanem ugotovitvenem postopku.

Po prvem odstavku 146. člena ZGO-1 se vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato se odločba lahko izda v skrajšanem postopku, brez zaslišanja strank. ZGO-1 v tem pogledu odkazuje na določbe ZUP o skrajšanem ugotovitvenem postopku (144. člen), vodenja takega postopka pa ne predpisuje, temveč ga le dovoljuje. Zgolj kot možnost („organ lahko po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi“) uporabo skrajšanega ugotovitvenega postopka določa tudi prvi odstavek 144. člena ZUP.

V primeru nujnih ukrepov v javnem interesu, za kar po navedeni določbi ZGO-1 velja vodenje inšpekcijskega postopka v gradbenih zadevah, 4. točka prvega odstavka 144. člena ZUP predpisuje še nadaljnji pogoj, in sicer, da so dejstva, na katera se mora opirati odločba ugotovljena, ali vsaj verjetno izkazana.

V navedeni določbi ZUP se odraža bistvena značilnost skrajšanega ugotovitvenega postopka, po kateri se ta postopek razlikuje od rednega ugotovitvenega postopka: v njem za ugotovitev dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, ni treba opraviti nobenih dejanj v postopku, kot npr. zaslišanje prič, dokazovanje z izvedenci ali ogled (podrobneje prim. tudi Androjna - Kerševan, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 309).

Za razliko od tega pa je v obravnavni zadevi prvostopenjski organ dejstva, na katera je oprl svojo odločbo, ugotavljal z izvajanjem dokazov, in sicer je dne 4. 7. 2013 opravil ogled in zaslišal tožnika. Glede na povedano je s tem pričel odločati v rednem ugotovitvenem postopku, ne glede na to, da je v obrazložitvi odločbe navedel, da odloča v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Ker se je v njem, kot rečeno, tožnik tudi izjavil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, ni utemeljen ugovor tožnikov, da jima zaradi nezakonitega odločanja v skrajšanem ugotovitvenem postopku ni bila dana možnost izjave.

Poleg tega tožnika niti v pritožbi niti v tožbi ne navajata, katero dejstvo, na katerem izpodbijana odločba temelji in do katerega se naj ne bi imela možnosti opredeliti, je bilo nepravilno ugotovljeno.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.