Jedro

Ni mogoče sprejeti stališča, da je smučišče samo po sebi nevarna stvar, kar bi bilo razlog za objektivno odškodninsko odgovornost upravljalca. Urejeno smučišče olajša smučanje in zmanjšuje tveganje. Nevarno lahko postane v izjemnih okoliščinah (plazovi, poledenelost in podobno), ki v obravnavani zadevi niso ugotovljene. Upravljalec smučišča odgovarja za škodo, ki jo smučarju povzroči drug smučar, če je to posledica nereda, ki ga ni preprečil. Ne more pa preprečiti vsakega trčenja, niti ne more odgovarjati za posamično nepravilno ravnanje smučarjev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 3.200.000,00 SIT. Ugotovilo je, da se je dne 15.4.1986 zaletel v tožnico neznan smučar in jo poškodoval. Nesreča se je zgodila na smučišču S. na V. Ni dokazano, da bi nesrečo povzročil divjaški smučar, ki bi že prej ogrožal druge. Zato ni izkazana vzročna zveza med zatrjevano pomanjkljivo rediteljsko službo in tožničino poškodbo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglašalo je s prvostopno oceno dokazov in s sprejetimi pravnimi stališči. Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka kot upravljalka smučišča odškodninsko odgovorna zaradi nevarnosti, ki nastane, ko se na določenem prostoru zbere večje število ljudi. Pri tem je treba upoštevati hitrost smučanja, zaradi česar gre za nevarno dejavnost. Tožena stranka ima od upravljanja s smučiščem korist, zato je odgovorna za škodo, ki jo pri tem utrpijo smučarji. K zagotavljanju varnosti jo zavezuje zakon. Z enim samim rediteljem, ki je hkrati opravljal še druge dožnosti na dveh smučiščih, tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila. Zakon jasno določa, da mora reditelj preprečevati divje vožnje. Meni, da tožena stranka ni storila vsega, kar je bila dolžna, da bi škodo preprečila.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Odgovornost upravljalca javnega smučišča za škodo, ki jo utrpijo uporabniki smučišča, je praviloma krivdna in temelji na neizpolnjevanju zahtev, ki mu jih nalaga zakon. Ni mogoče sprejeti stališča, da je smučišče samo po sebi nevarna stvar, kar bi bilo razlog za objektivno odškodninsko odgovornost upravljalca. Urejeno smučišče olajša smučanje in zmanjšuje tveganje. Nevarno lahko postane v izjemnih okoliščinah (plazovi, poledenelost in podobno), ki v obravnavani zadevi niso ugotovljene. Do nesreče je prišlo na nezahtevnem smučišču in v normalnih vremenskih in snežnih razmerah. V tem torej ni mogoče najti podlage za objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Glede na ugotovitve v postopku na prvi in drugi stopnji tudi krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana. Ugotovljeno je, da se je tožnica poškodovala, ko se je vanjo zaletel drug smučar. Ni pa ugotovljeno, da je bilo to v vzročni zvezi z zatrjevanimi opustitvami dolžnosti izvajanja rediteljske službe na smučiščih, ki jih upravljalcu smučišča nalaga Zakon o varnosti na javnih smučiščih (Ur.l.S RS št. 16/77 in 42/86). Sodišči prve in druge stopnje nista šteli za dokazano, da bi se v tožnico zaletel divji smučar, ki je že pred tem z nevarnim smučanjem povzročal nered na smučišču. Prav to pa je tudi po presoji revizijskega sodišča odločilno pri ugotavljanju odgovornosti tožene stranke za škodo, ki jo je tožnici povzročil neznani smučar. Za takšno škodo bi tožena stranka odgovarjala, če bi bilo ravnanje neposrednega povzročitelja škode posledica opustitve varnostnih ukrepov, ki jih upravljalcu smučišča nalaga Zakon o varnosti na javnih smučiščih. To pomeni, da bi tožena stranka odgovarjala, če bi dopuščala nered in nevarno smučanje in bi škoda nastala prav zaradi tega. Vendar izčrpen in natančen dokazni postopek ni potrdil navedb tožeče stranke o skupini smučarjev, ki naj bi že pred nesrečo z nevarnim smučanjem ogrožala druge, in tudi ne okoliščine, da se je v tožnico zaletel prav tak divjaški smučar. Zato ne glede na ugotovitev, ki temelji na izvedenskem mnenju dr. M., da bi bilo treba rediteljsko službo organizirati tako, da reditelj ne bi hkrati opravljal še drugih dolžnosti, niso izkazane okoliščine, na podlagi katerih bi bila tožena stranka tožnici odškodninsko odgovorna. Upravljalec smučišča odgovarja za škodo, ki jo smučarju povzroči drug smučar, če je to posledica nereda, ki ga ni preprečil. Ne more pa preprečiti vsakega trčenja, niti ne more odgovarjati za posamično nepravilno ravnanje smučarjev. Podlaga za odškodninsko odgovornost upravljalca smučišča je odškodninski delikt, ki je podan, kadar so kumulativno podani vsi elementi in sicer: škoda, nedopustno ravnanje, vzročna zveza med enim in drugim in odgovornost na strani povzročitelja škode. V obravnavanem primeru manjka vzročna zveza med opustitvijo zagotovitve bolj ustrezne rediteljske službe in med tožničino škodo. Nasprotne revizijske trditve nimajo podlage v ugotovljenem dejanskem stanju, ki je za revizijsko sodišče obvezno (3. odst. 385.čl. ZPP), saj na revizijski stopnji ni mogoče presojati pravilnosti dokazne ocene in ugotavljati drugačne dejanske podlage od tiste, ki izhaja iz izpodbijane sodbe. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa temeljita sodbi druge in prve stopnje na pravilni uporabi materialnega prava in sicer na ugotovitvi, da niso izpolnjene predpostavke za krivdno odgovornost tožene stranke (154.čl. ZOR).

Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).