Jedro

Ker je lastništvo kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini določeno že s strani ZSKZ, to predstavlja materialno pravo, na katerega je sodišče vezano. Zavrnitev vpisa lastninske pravice tako izhaja iz v postopku nespornih dejstev, da so bile sporne nepremičnine kmetijska zemljišča in v družbeni lastnini, torej so bila olastninjena že pred uveljavitvijo ZLNDL dne 25. 7. 1997. V primeru, ko je lastništvo nastalo že z uveljavitvijo zakona, začetek zemljiškoknjižnega postopka ni pomemben.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

Obrazložitev

Zemljiškoknjižno sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ugovoru predlagatelja delno ugodi in se sklep Okrajnega sodišča v Radovljici, Dn.št. 2439/2004 z dne 20. 5. 2005, spremeni tako, da se na podlagi 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini pri nepremičnini parc. št. 1132/53 k.o. 2191 Ž., kjer je vpisana družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe Društvo s. k. L., dovoli izločitev parcele 1132/53 k.o. Ž. iz dosedanjega zemljiškoknjižnega vložka, zanjo otvoritev novega zemljiškoknjižnega vložka št. 2124 iste k.o., ter pri njem vknjižba lastninske pravice v korist predlagatelja do celote (točka I. izreka). V preostalem delu glede nepremičnin parc. št. 1132/37, 1132/50, 1132/51, 1132/52, 1132/56, 1132/81 in 1132/82 k.o. 2191 Ž., je ugovor predlagatelja kot neutemeljen zavrnilo in potrdilo sklep Okrajnega sodišča v Radovljici, Dn. št. 2439/2004 z dne 20. 5. 2005 (točka II. izreka).

Zoper II. točko izreka sklepa se pravočasno pritožuje predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov ter sodišču druge stopnje predlaga, da se sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje. Sporne parcele niso bile prenesene na Sklad kmetijskih zemljišč oziroma občino, predlagatelj pa je še vedno v zemljiški knjigi vpisan kot imetnik pravice uporabe. Posledično ne obstaja lastninska pravica Sklada oziroma občine, slednja tudi nista zainteresirana za sporna zemljišča, sodišče pa ne more nadomestiti aktivnosti Sklada. Podredno sodišče ni pravilno zavrnilo vpisa lastninske pravice za parcele, ki so delno tudi stavbno zemljišče in sicer parc. št. 1132/52 in 1132/82 k.o. Ž. Sodišče bi moralo upoštevati odločbo Upravne enote Radovljica, št. 351-63/97-7 z dne 29. 7. 1997, s katero je bilo stavbnemu zemljišču določeno funkcionalno zemljišče v določenih izmerah. Sodišče bi moralo priznati predlagatelju lastninsko pravico v deležu, ki iz te odločbe izhaja, ne da lastninsko pravico pogojuje z odmero in določitvijo nove parcelne številke.

Zoper II. točko izreka sklepa se pravočasno pritožuje tudi udeleženec S. m. društvo iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep v zavrnilnem delu in sklep zemljiškoknjižnega referenta z dne 20. 5. 2005 razveljavi in vrne zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje. Sklep je v nasprotju s stanjem vpisov v zemljiški knjigi, predvsem pa v nasprotju z 29., 30., 40. in 124. členom Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). V zemljiški knjigi je še vedno vpisana družbena lastnina in imetnik pravice uporabe Društvo s. k. Na podlagi 147. člena ZZK-1 in 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), je predlagatelj pridobil lastninsko pravico na spornih nepremičninah. ZLNDL se uporablja za lastninjenje zemljišč in stavb, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih. Za lastninjenje nepremičnin "nešportnih" društev nikoli ni bil izdan poseben zakon. Z odločitvijo sodišča je kršeno tudi načelo dispozitivnosti postopka iz 125. člena ZZK-1. Kdaj je možno odločanje po uradni dolžnosti, je določeno v 46. členu ZZK-1, pogoji za takšno odločanje pa v danem primeru niso bili izpolnjeni. Glede na stanje vpisov v zemljiški knjigi ter glede na vsebino listin, ki so podlaga za vpis, sodišče ni imelo podlage zgolj za delno ugoditev ugovoru, temveč bi moralo le-temu ugoditi v celoti. Potrdilo o namenski rabi zemljišča za leto 1993 za to vknjižbo ni bistveno. Zemljiška knjiga ne more biti korektiv premajhne aktivnosti države oziroma Sklada. Tudi v primeru kmetijskih zemljišč je vknjižba lastninske pravice potekala na podlagi posebnih listin, ki jih je sklad v ta namen podpisal z upravljavci kmetijskih zemljišč, vendar pa Sklad ni storil ničesar. Ker sporna zemljišča niso bila prenesena na Sklad (prenesena pa bi lahko bila le tista, ki so v celoti kmetijska in s posebno pogodbo), je odločitev sodišča napačna. Za oba objekta, ki se nahajata na zemljiščih, je bilo odmerjeno funkcionalno zemljišče, kar glede na tedanji sistem družbene lastnine pomeni, da so gradbena zemljišča in ne glede na potrdilo o namenski rabi, ne bi mogla preiti na Sklad. Sodišče ni smelo pridobivati podatkov za leto 1993, upoštevati neizvedena dejanja drugih organov ter nato ugibati, katera zemljišča bi lahko morda prešla v last predlagatelja. Sodišče ni imelo podlage za sprejeto odločitev niti po 148., 149. in 150. členu ZZK-1. V postopku vpisa v zemljiško knjigo nima pravice preverjati materialnopravnih pogojev za vpis, ampak samo formalne. Sodišče je vezano na predlog in priloge, kakršni so obstajali v trenutku vložitve predloga. Kasneje pridobljeni podatki sodišča se ne morejo upoštevati.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka postala pravnomočna, saj pritožba zoper ta del sodbe ni bila vložena. Predmet pritožbenega preizkusa je tako II. točka izreka sklepa.

Zemljiškoknjižno sodišče je v izpodbijanem sklepu pravilno sledilo napotkom sodišča druge stopnje, ki jih je to podalo v sklepu z dne 15. 7. 2009, opr. št. II Cp 1413/2009, in s katerim je razveljavilo prejšnji sklep zemljiškoknjižnega sodišča z dne 3. 7. 2008. Ugotovilo je, katere nepremičnine, na katerih se predlaga vknjižba lastninske pravice, so bile v trenutku uveljavitve Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 10/93; v nadaljevanju ZSKZ) dne 11. 3. 1993 kmetijska zemljišča ali gozdovi. Iz Potrdila o namenski rabi zemljišča (priloga A6) izhaja, da so bile nekatere sporne nepremičnine (parc. št. 1132/37, 1132/50, 1132/51 in 1132/81 k.o. Ž.), v celoti kmetijsko ali gozdno zemljišče, zato so se v skladu s 14. členom ZSKZ olastninila že z uveljavitvijo tega zakona (prim. VSL sklep I Cp 247/2010). Vsi pritožbeni očitki, ki poskušajo te zaključke izpodbiti, so neutemeljeni.

Nepotrebno je vztrajanje pritožnikov na nespornem dejstvu, da je predlagatelj še vedno v zemljiški knjigi vpisan kot imetnik pravice uporabe spornih nepremičnin v družbeni lastnini. Ker je lastništvo kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini določeno že s strani ZSKZ, to predstavlja materialno pravo, na katerega je sodišče vezano (VSL sklep II Cp 1310/2009). Zavrnitev vknjižbe lastninske pravice izhaja iz v postopku nespornih dejstev, da so bile sporne nepremičnine kmetijska zemljišča in v družbeni lastnini, torej so bila olastninjena že pred uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97; v nadaljevanju ZLNDL) dne 25. 7. 1997, zato so v skladu s prvim odstavkom 1. člena tega zakona izvzete iz lastninjenja.

Neutemeljene so vse pritožbene navedbe udeleženca o kršitvi 29., 30. in 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/03 s spremembami; v nadaljevanju ZZK-1), saj pri pravilni uporabi materialnega prava sodišče ni vezano na predlog ali priložene listine, ki so podlaga za vpis v zemljiško knjigo. Sodišče tudi ni kršilo 124., 125. in 147. člen ZZK-1, saj v primeru, ko je lastništvo nastalo že z uveljavitvijo zakona, začetek zemljiškoknjižnega postopka ni pomemben. V predmetnem postopku sodišče ni odločalo o vknjižbi lastninske pravice po uradni dolžnosti v korist Sklada ali občine, zato tudi ni uporaben 46. člen ZZK-1 in posledično 40. člen ZZK-1. Iz že pojasnjenih razlogov sodišče ni kršilo določbe 148., 149. in 150. člena ZZK-1. Prav tako je nepotrebno obširno pritožbeno navajanje o neaktivnosti Sklada ali občine za dosego vpisa lastninske pravice v njuno korist. Aktivnost Sklada ali občine za njuno pridobitev lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih v družbeni lastnini, ne more vplivati na pridobitev upravičenja predlagatelja do vpisa te pravice v njegovo korist, saj bi to nasprotovalo namenu ZSKZ ter tudi drugemu odstavku 71. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami), kjer je določeno posebno zakonsko varstvo kmetijskih zemljišč. Tega ne spremeni niti dejstvo, da Sklad ali občina do sedaj nista sklenila pogodbe o prenosu pravice v skladu z navodilom, določenim v tretjem odstavku 16. člena ZSKZ. Obstoj te pogodbe namreč ne vpliva na izrecno določbo prvega odstavka 14. člena ZSKZ, po katerem so predmetne nepremičnine postale last RS oziroma občin (VSL sodba I Cp 2376/2009).

Tudi v zvezi z nepremičninama pod parc. št. 1132/52 in 1132/82 k.o. Ž. je sodišče pravilno zavrnilo vpis predlagatelja kot lastnika, saj je ugotovilo, da iz Potrdila o namenski rabi izhaja, da sta nepremičnini delno stavbni zemljišči, delno pa kmetijski in/ali gozdni zemljišči. Zmotno je pritožbeno stališče udeleženca, da bi sodišče lahko preneslo na Sklad samo zemljišča, ki so v celoti kmetijska. Namen ZSKZ je prenos vseh kmetijskih zemljišč ali gozdov v družbeni lastnini, ki še niso bila olastninjena po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/92) oziroma po Zakonu o zadrugah (Ur. l. RS, št. 13/92), na Sklad oziroma občino. Zelo podobna, a napačna je pritožbena navedba predlagatelja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta nepremičnini parc. št. 1132/52 in 1132/82 k.o. Ž. v lasti Sklada ali občine in da je to razlog zavrnitve vknjižbe lastninske pravice. Kot rečeno, sodišče prve stopnje ni odločalo o vknjižbi lastninske pravice v korist Sklada ali občine.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bo moral predlagatelj najprej doseči delitev spornih dveh nepremičnin na način, da bosta zdajšnji nepremičnini razdeljeni glede na namen uporabe, torej z vidika predlagatelja, nastanek novih parcel, ki bodo zgolj stavbna zemljišča. Obseg novo določenih stavbnih zemljišč pa bo moral sovpadati z obsegom stavbnega zemljišča, kakršen je bil dne 11. 3. 1993. Sodišče ni bilo dolžno upoštevati priložene upravne odločbe Upravne enote Radovljica, št. 351-63/97 z dne 29. 7. 1997 (priloga A3), saj je bila odločba izdana po uveljavitvi ZSKZ, poleg tega pa iz odločbe ne izhaja, kdo je lastnik zemljišča. Iz omenjene upravne odločbe izhaja zgolj določitev funkcionalnega zemljišča objektom, ki ležijo tudi na dveh spornih nepremičninah. Kljub temu, da je v odločbi natančno določen obseg funkcionalnega zemljišča, to ne daje sodišču pravice ugoditi predlogu zgolj do sorazmernega deleža glede na celotno nepremičnino. Način lastninjenja v obliki solastnine, ki ga predlagata pritožnika v zvezi s spornima dvema nepremičninama, nasprotuje ZSKZ, ki določa, da kmetijska zemljišča pripadajo zgolj Skladu ali občini. Z institutom solastnine bi se namreč ustvaril idealni delež lastnine tudi na „kmetijskem delu“ zemljišča v korist predlagatelja, po drugi strani pa bi Sklad ali občina pridobila idealni delež nepremičnine na "stavbnem delu", oboje pa je v nasprotju s 14. členom ZSKZ. Predlog za vknjižbo lastninske pravice na omenjenih dveh nepremičninah je tudi po stališču sodišča druge stopnje preuranjen, dokler ne bo opravljena ustrezna parcelacija. Šele potem bo mogoča izvedba vknjižbe lastninske pravice v skladu z ZSKZ in ZLNDL.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi pritožnika izpodbijata sklep zemljiškoknjižnega sodišča, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 120. člena ZZK-1 v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku; Ur. l. SRS, št. 30/86 s spremembami; v nadaljevanju ZNP), zato je na podlagi 2. točke tretjega odstavka 161. člena ZZK-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep zemljiškoknjižnega sodnika ter dovolilo izbris zaznambe zavrnitve vpisa.