Jedro

Tožena stranka je tožnici utemeljeno izdala pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker spornega dne kljub prejetemu elektronskemu sporočilu in navodilu zakonite zastopnice tožene stranke ni pravočasno posredovala podatkov pristojni pravni osebi v zvezi s predvidenimi usposabljanji zaposlenih delavcev s področja varnosti in zdravja pri delu, zaradi česar je delavcem potekla veljavnost usposabljanja s tega področja. S tem je kršila svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, saj je bila odgovorna tudi za organizacijo izobraževanja iz področja varnosti in zdravja pri delu.

Tožnica je s svojim ravnanjem (ko se je določenega dne v pisarni tajništva in v pisarni zakonite zastopnice do zakonite zastopnice vedla neprimerno in nasilno; ko je v času opravljanja razgovora zakonite zastopnice tožene stranke s kandidatom za sklenitev pogodbe o zaposlitvi ta razgovor motila s prevezovanjem nenujnega telefonskega klica na telefonski aparat zakonite zastopnice tožene stranke, kljub njenemu izrecnemu nasprotnemu navodilu; ko ni niti poskušala preprečiti stranki, da bi vstopila v pisarno zakonite zastopnice tožene stranke, kjer je ta opravljala razgovor z enim od kandidatov za prosto delovno mesto; ko določenega dne ni spoštovala izrecnega navodila zakonite zastopnice tožene stranke, ki se je nanašalo na vpis določenega dokumenta v delovodnik) kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 4. 2014, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, zato naj bi jo bila tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ji za čas od prenehanja pogodbe o zaposlitvi do nastopa dela obračunati in izplačati pripadajoče plače in druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter obračunati in vplačati pripadajoče davke in prispevke za socialno varnost, razliko pa nakazati na osebni račun tožnice, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva dospelosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila. V II. točki izreka je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek tožnice za izplačilo denarnega povračila namesto reintegracije v višini 18 mesečnih plač, kar znaša 25.200,00 EUR bruto in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezni neto znesek. V III. točki izreka je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni pojasnilo, zakaj ni bil zaslišan A.A., računalničar, ki je bil predlagan v zvezi z očitanimi kršitvami v pisnem opozorilu z dne 7. 2. 2014. Sodišče prav tako ni zaslišalo B.B., ki je bila neposredna priča vsaj dvema dogodkoma, ki predstavljata temelj za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Sodišče prve stopnje bi moralo vpogledati tudi v sodne spise tožnic C.C. (I Pd 706/2014) in D.D. (I Pd 938/2014), saj bi bilo iz navedenih spisov razvidno, da je šlo pri toženi stranki za sistemsko načrtovano obremenjevanje delavk z namenom, da se doseže odpoved vsem trem delavkam, ki niso ustrezale v. d. direktorice tožene stranke. Neizvedba vseh teh dokazov pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka člena 339/2 ZPP. Tožnica svojega dela ni opravljala v redu zaradi ravnanja tožene stranke. Ker dokazna ocena temelji na neizčrpani trditveni podlagi tožnice, pri čemer sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov v zvezi z zatrjevanimi dejstvi, je ta dokazna ocena obremenjena s kršitvijo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz tega razloga pritožnica predlaga višjemu sodišču, da zaradi obstoja absolutne bistvene kršitve postopka in posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sodbo prve stopnje na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica je ves čas trdila, da je izpodbijana odpoved posledica šikaniranja v. d. direktorice tožene stranke, zaradi česar je trpela tudi določene psihične težave, pri čemer pa se sodišče prve stopnje do navedb tožnice v zvezi s psihičnimi težavami, ki so bile posledica pritiskov v. d. direktorice tožene stranke nanjo, ni opredelilo. Sodišče je v pretežni meri sledilo izpovedbi direktorice tožene stranke, ni pa se opredelilo do tožničinih navedb (glede očitane kršitve iz 1. točke odpovedi), da sta bili listini glede bolniškega staleža v. d. direktorice tožene stranke od 20. 2. do 25. 2. 2014 prirejeni za potrebe predmetnega spora. Prav tako se ni opredelilo do dela izpovedbe v. d. direktorice tožene stranke, da si ni upala podati ovadbe na PP E., kar je po mnenju pritožnice skrajno nenavadno. V. d. direktorice je tudi izpovedala, da je tožnica dvignila konferenčno mizo in jo spustila in da je metala papirje po pisarni. Dejstva, da je bila pisarna razmetana, pa ni opazila priča F.F., ki je kmalu potem prišla v pisarno v. d. direktorice. Sodišče prve stopnje verodostojnosti izpovedi v. d. direktorice ni pravilno ocenilo. Sicer je dokazna ocena, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, na prvi pogled jasna, logična in prepričljiva, vendar pa podrobnejša primerjava z dokaznim gradivom, na podlagi katerega je spisana, pokaže, da je mogoče napraviti tudi diametralno nasprotne zaključke. Sodišče ne pojasni, zakaj je verjelo izpovedbi zakonite zastopnice tožene stranke in zakaj ni sledilo tožničini izpovedbi. Sodišče prve stopnje prav tako ni ugotavljalo, zakaj določene naloge, ki jih tožnica ni opravila, niso bile opravljene oziroma zakaj so bile izrečene določene besede s strani tožnice v. d. direktorici tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče opravi pritožbeno obravnavo, na kateri naj ponovi izvedene dokaze, zlasti pa zaslišanje pravdnih strank ter se z lastnim neposrednim zaznavanjem prepriča o resnicoljubnosti in pravilnosti tožničinih navedb. Zatrjuje tudi, da je sodišče prve stopnje tožnici s kršenjem procesnih določb na način, da ni izčrpalo njene trditvene podlage, nato pa na podlagi zgolj izsekov njenih trditev oblikovalo dokazno oceno, vzelo možnost obravnavanja in tako poseglo tudi v njene ustavne pravice.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

6. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožnici, ki je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „poslovni sekretar VII/I“, dne 18. 4. 2014 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (A1). V tej odpovedi je bilo ugotovljeno, da je tožnica v obdobju od 19. 2. 2014 dalje storila štiri kršitve pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki so v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi podrobno opisane in časovno opredeljene. Pred podajo te redne odpovedi je tožena stranka podala tožnici tudi 6 pisnih opozoril (A5, A7, A9, A11, A13, A15) na podlagi prvega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 21/2013), pred izdajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je bila tožnici vročena tudi pisna obdolžitev z vabilom na zagovor dne 10. 4. 2014 (A2). Tožnica je dne 15. 4. 2014 podala pisni zagovor (A3), poleg tega pa se je dne 16. 4. 2014 tudi ustno zagovarjala (A4). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo (s temi ugotovitvami pa soglaša tudi pritožbeno sodišče), da je tožena stranka pri podaji izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga spoštovala vse določbe ZDR-1, ki določajo način podaje tovrstne odpovedi (člen 85 ZDR-1, člen 87 ZDR-1, člen 89/3 ZDR-1), je v nadaljevanju preizkusilo vsebinsko utemeljenost zadnjih treh pisnih opozoril, ki jih je tožena stranka podala tožnici (pisna opozorila z dne 29. 1. 2014 - A11, 7. 2. 2014 - A13 in 17. 2. 2014 - A15) in utemeljenost očitanih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so bile razlog za podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnico dne 29. 1. 2014, 7. 2. 2014 in 17. 2. 2014 (A11, A13, A15) utemeljeno pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi, če bo tožnica ponovno kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v 12 mesecih od prejema teh opozoril. Razlog za izdajo pisnega opozorila z dne 29. 1. 2014 (A11) je bil v tem, da tožnica kljub prejetemu elektronskemu sporočilu in navodilu zakonite zastopnice tožene stranke z dne 17. 1. 2014 ni pravočasno posredovala podatkov pristojni pravni osebi v zvezi s predvidenimi usposabljanji zaposlenih delavcev s področja varnosti in zdravja pri delu, zaradi česar je delavcem potekla veljavnost usposabljanja. S tem je kršila svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, saj je bila odgovorna tudi za organizacijo izobraževanja iz področja varnosti in zdravja pri delu. V zvezi s tem je sicer tožnica navajala, da je to nalogo zaradi preostalega dela spregledala, vendar pa to po ugotovitvi sodišča prve stopnje, s katero soglaša tudi pritožbeno sodišče, ne pomeni, da to pisno opozorilo ni bilo utemeljeno.

8. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta bili utemeljeni tudi pisni opozorili z dne 7. 2. 2014 (A13) in z dne 17. 2. 2014 (A15). Dne 8. 1. 2014 tožnica ni spoštovala ustnega navodila zakonite zastopnice tožene stranke, da naj se v času, ko je računalničar popravljal server, zaradi zadev zaupne narave premesti iz tajništva v drugo pisarno in tam nadaljuje z delom (A13). Dne 20. 12. 2013 je tožnica nenapovedano in brez dovoljenja zmotila razgovor zakonite zastopnice tožene stranke z delavko C.C., ki je potekal v pisarni zakonite zastopnice tožene stranke, in delavko iz pisarne odpeljala rekoč, „da jo pelje k zdravniku“, kljub temu, da je sicer zakonita zastopnica tožene stranke svojim delavcem večkrat dala navodilo, da se v njeno pisarno ne vstopa nenapovedano in brez dovoljenja (A15). Poleg tega je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila tožnica utemeljeno pisno opozorjena tudi v zvezi z drugo kršitvijo pogodbene obveznosti, ki je opisana v pisnem opozorilu z dne 17. 2. 2014. Dne 5. 2. 2014 se je namreč tožnica do zakonite zastopnice tožene stranke obnašala nespoštljivo in neprimerno. Ob nespoštovanju navodil zakonite zastopnice tožene stranke v zvezi z odobravanjem presežnih ur delavcem je tožnica z zakonito zastopnico tožene stranke govorila nespoštljivo in ji je rekla, da se ji smili, kar tudi po zaključku pritožbenega sodišča ni primeren način komuniciranja med podrejenim in nadrejenim delavcem.

9. Ker je bil ob upoštevanju zgoraj navedenega podan pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po členu 85/1 ZDR-1 (pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da po uveljavljeni sodni praksi zadostuje za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga že eno utemeljeno in v roku iz člena 85/1 ZDR-1 podano pisno opozorilo), je sodišče prve stopnje v nadaljevanju ugotavljalo, če je tožnica storila kršitve, ki so ji bile očitane v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da se je tožnica dne 19. 2. 2014 (po prejemu zadnjega pisnega opozorila) v pisarni tajništva in v pisarni zakonite zastopnice do zakonite zastopnice vedla neprimerno in nasilno (vpitje, ustrahovanje, sunkovito zapiranje vrat, omar in predalov, ki je v končni fazi privedlo do fizičnega nasilja tožnice nad zakonito zastopnico tožene stranke in do samopoškodovanja tožnice), kar vse je podrobno obrazloženo v 13., 14. in 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Kljub zatrjevanju tožnice, da je do tega dogodka prišlo zaradi vročitve (po tožničinem mnenju neutemeljenega) pisnega opozorila, ki je pri njej povzročilo žalost, razburjenje, razočaranje in obup, pa je bila tožničina reakcija v spornem času tudi po prepričanju pritožbenega sodišča povsem neprimerna in v nasprotju tudi z določbo 37. člena ZDR-1, s čimer je tožnica nedvomno kršila tudi pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja.

10. Pritožbeno sodišče nadalje nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica kršila pogodbene obveznosti tudi 1. 4. 2014 in 2. 4. 2014. Tako je dne 1. 4. 2014 v času opravljanja razgovora zakonite zastopnice tožene stranke s kandidatom za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za prosto delovno mesto tožnica ta razgovor motila z prevezovanjem nenujnega telefonskega klica na telefonski aparat zakonite zastopnice tožene stranke, kljub izrecnemu nasprotnemu navodilu zakonite zastopnice tožene stranke. Prav tako pa tožnica dne 2. 4. 2014 ni niti poskušala preprečiti stranki, da bi vstopila v pisarno zakonite zastopnice tožene stranke, kjer je ta opravljala razgovor z enim od kandidatov za prosto delovno mesto. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da zgoraj opisani kršitvi ne spadata med tako hude kršitve pogodbenih obveznosti, da bi vsaka zase predstavljala utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tretje alineje člena 89/1 ZDR-1, vendar pa lahko delodajalec zakonito poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delavcu tudi v primeru, če delavec stori več manj hudih kršitev delovne obveznosti ali če blažje kršitve delovne obveznosti ponavlja.

11. Prav tako gre pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica kršila svoje pogodbene obveznosti dne 2. 4. 2014 tudi s tem, ko tega dne ni spoštovala izrecnega navodila zakonite zastopnice tožene stranke, ki se je nanašalo na vpis določenega dokumenta v delovodnik (šele na podlagi tega vpisa bi se lahko izdala naročilnica za izvedbo del). V zvezi s to kršitvijo je tožnica sicer pojasnila, da tega navodila ni upoštevala zato, ker je v tem času opravljala delo v zvezi z obračunom plač (pri tem se je sklicevala na pomembnost tega dela), vendar pa je tudi po zaključku pritožbenega sodišča v pristojnosti nadrejenega, da oceni in odloči, katero delo naj delavec zaradi pomembnosti opravi prej. Ker tožnica tudi tega navodila zakonite zastopnice tožene stranke ni spoštovala, je s tem kršila svoje pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja.

12. Ker je tožnica z ravnanji, opisanimi v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, obstoj katerih je bil ugotovljen tudi pred sodiščem prve stopnje, kršila 33., 34. in 37. člen ZDR-1 in ker je bila izpodbijana redna odpoved podana tudi ob upoštevanju določb 85., 87. in 89/3. člen ZDR-1, je bila tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča zakonita. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti te odpovedi, posledično pa tudi njen reintegracijski in reparacijski zahtevek, utemeljeno zavrnilo. Prav tako pa je bil utemeljeno zavrnjen tudi tožničin podredni tožbeni zahtevek, v katerem je namesto reintegracije vtoževala izplačilo denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, saj je delavec do tega denarnega povračila upravičen (ob izpolnjevanju pogojev, navedenih v 118. členu ZDR-1) le ob predpostavki, da sodišče ugotovi nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

13. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb postopka oziroma bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP, ker ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem A.A., ker ni zaslišalo B.B., oziroma ker ni vpogledalo v sodna spisa opr. št. I Pd 706/2014 in I Pd 938/2014. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve jasno obrazložilo, zakaj vseh zgoraj omenjenih dokazov ni izvedlo. Vsa odločilna dejstva je namreč ugotovilo že na podlagi izvedenih dokazov (zaslišanje po tožnici predlaganih prič F.F., C.C. in D.D., zaslišanje tožnice in zakonite zastopnice tožene stranke, prečitanje kompletne v spis vložene listinske dokumentacije), tako da tudi po zaključku pritožbenega sodišča izvedba teh dokazov ni bila potrebna. Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da iz tožničinih pritožbenih navedb niti ne izhaja jasno, o čem bi zaslišanje obeh prič pripomoglo k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja oziroma katera dejstva so bila ugotovljena nepopolno ali nepravilno, zato ker ti priči nista bili zaslišani. Glede na to, da se sodna spisa opr. št. I Pd 706/2014 in I Pd 938/2014 nanašata na odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jih je tožena stranka podala drugima dvema delavkama (ki sta bili sicer v tem individualnem delovnem sporu tudi zaslišani), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da vpogled v navedena spisa za rešitev tega individualnega delovnega spora ni odločilnega pomena. Utemeljenost vsake odpovedi pogodbe o zaposlitvi se namreč presoja posebej, zato tudi vpogled v omenjena spisa (konkretne navedbe, katere dokaze iz teh spisov naj bi se v tem individualnem delovnem sporu izvedlo, tožnica niti ni podala) ne bi mogel vplivati na drugačno odločitev sodišča prve stopnje. To pa pomeni, da tudi izvedba teh dokazov ni bila potrebna. Sodišče sicer ni dolžno izvajati vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, temveč le tiste, ki so pomembni za odločitev (člen 213 ZPP), zato pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP.

14. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnice, da so bila njena ravnanja le posledica ravnanj in odnosa zakonite zastopnice tožene stranke do nje, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tega izvedeni dokazi ne potrjujejo. Tako iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnica kljub opozarjanju zakonite zastopnice tožene stranke kršitve pogodbenih obveznosti ponavljala, pri čemer svojih ravnanj niti ni zanikala. S temi ravnanji se je sklicevala le na (drugačne) okoliščine, ki naj bi do teh ravnanj pripeljale. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica predvsem ni bila zadovoljna z načinom vodenja tožene stranke s strani njene zakonite zastopnice, to nezadovoljstvo pa je izražala na način, ki ni bil primeren oziroma je bil v nasprotju z njeno dolžnostjo za spoštovanje pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

15. V zvezi s pritožbenim očitkom o šikaniranju tožnice je treba ugotoviti, da tožnica v pritožbi niti ni navedla, s katerimi ravnanji naj bi jo zakonita zastopnica tožene stranke šikanirala. Iz izvedenih dokazov pa prav tako ne izhaja, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga posledica šikaniranja s strani tožene stranke in ne posledica ugotovljenih tožničinih kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

16. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno dokazno oceno in da je popolnoma verjelo le zakoniti zastopnici tožene stranke. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede pravilnosti dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče podrobno in prepričljivo obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo vsa odločilna dejstva. Tako ne drži pritožbena navedba tožnice, da je sodišče prve stopnje verjelo le zakoniti zastopnici tožene stranke, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje na podlagi celovite dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, ki jih je tudi pravilno dokazno ocenilo (upoštevaje metodološki napotek iz 8. člena ZPP) in posledično ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva. Ob tem ne gre prezreti tega, da tožnica tudi sama v pritožbi ugotavlja, da je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča na prvi pogled jasna, logična in prepričljiva. Z navedbo, da se z njo kljub temu ne strinja, pa dejansko izraža le svoj subjektivni pogled na ugotovljeno dejansko stanje, ki je različen od dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. To pa ni razlog za zaključek, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

17. Tožnica se v pritožbi sklicuje tudi na to, da je sodišče prve stopnje poseglo v njene ustavne pravice. Ker te svoje pritožbene navedbe ni obrazložilo, se pritožbeno sodišče do nje ne opredeljuje. Pritožbeno sodišče se tudi do preostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

18. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.