Jedro

Skladno s 6. točko osmega odstavka 561. člena ZZavar-1 velja, da toženka odvzame dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja ali zavarovalnega posredovanja med drugim, če je bil nad zavarovalnim zastopnikom ali posrednikom začet postopek osebnega stečaja. V tem upravnem sporu je torej relevantno le, ali je bil nad tožnikom začet postopek osebnega stečaja. Da je temu tako, je toženko obvestil tožnikov delodajalec, tožnik pa temu pravzaprav niti ne oporeka. Ob takšnem dejanskem stanju pa je toženka po presoji sodišča glede na zakonsko določbo 6. točke osmega odstavka 561. člena ZZavar-1 tožniku morala odvzeti dovoljenji za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja in posredovanja, saj ji to zakon jasno nalaga.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo ugotovila obstoj razloga za odvzem dovoljenj za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja in posredovanja, ki ju je tožnik pridobil z odločbama toženke leta 2007 in 2019, saj je bil nad tožnikom s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 16. 7. 2021 začet postopek osebnega stečaja (1. točka izreka), zato je nadalje tožniku obe dovoljenji odvzela (2. in 3. točka izreka) ter odločila, da je tožnik dolžan toženki v postavljenem roku (dotlej brezobrestno) plačati pavšalno nadomestilo za opravljanje stroškov nadzora v višini 294,00 EUR (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka s strani tožnikovega delodajalca novembra 2021 prejela sklep o začetku postopka osebnega stečaja in zaprosilo za pogojni odvzem dovoljenja tožniku, česar pa delodajalec ni dodatno pojasnil. Toženka je nato decembra 2021 izdala odločbi o začetku postopkov za odvzem dovoljenj za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja in posredovanja, tožnik pa se je v zvezi z razlogi za začetek postopka tudi izjasnil. V roku je podal izjavo, v kateri je toženko prosil za pogojni odvzem, češ da je zaradi pandemije prišlo do poslabšanja finančnega položaja njegove družine, izvršb in osebnega stečaja, v katerem je bil že tudi oklican začetek postopka odpusta obveznosti. Navedel je tudi, da je pri svojem delodajalcu zaposlen in da predmetni dovoljenji potrebuje pri svojem delu, zato bi v primeru le pogojnega odvzema lahko še naprej v celoti opravljal vse svoje delovne naloge. Marca 2022 je toženka postopka glede odvzema obeh omenjenih dovoljenj po uradni dolžnosti združila v en postopek. Citira 6. točko osmega odstavka 561. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1) in dodaja, da mora finančni svetovalec izkazovati ustrezno skrbnost najprej pri svojem osebnem finančnem stanju, preden lahko o tem svetuje potrošnikom oz. zavarovalcem in zavarovancem. Tožnik niti ne zanika, da bi nad njim bil začet postopek osebnega stečaja, posameznik, ki je v takšnem postopku, pa ne more biti finančni svetovalec, ker ne izkazuje zadostne skrbnosti. Zato se njegove stranke ščiti na način odvzema dovoljenja. Po tretjem odstavku 561. člena ZZVar-1 bo imel tožnik možnost po preteku petih let od odvzema ponovno vložiti vlogo za pridobitev dovoljenj, zato pogojni odvzem ni smiseln, saj s tem ne bi bilo doseženo, da nekdo, ki je v osebnem stečaju, ne bi bil finančni svetovalec. Zato je primeren nepogojni odvzem dovoljenja. Sklepno toženka še poda obrazložitev glede naloženega nadomestila stroškov.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in sodišču predlaga, naj jo razveljavi oz. odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje oz. naj jo spremeni na način, da bodisi obe dovoljenji ostaneta v veljavi bodisi se ju odvzame le pogojno. Navaja, da toženka ni upoštevala vseh okoliščin, v katerih se je znašel tožnik, in da je izpodbijana odločba neustavna. Meni, da je toženka namenoma izpustila določene njegove navedbe, zato dejansko stanje ni točno, odločba pa je nezakonita. Tako so izpustili, da ima tožnik dva šoloobvezna otroka, ki sta se med epidemijo šolala doma, zaradi česar je doma morala ostati tudi tožnikova žena, ki je bila nato napotena na čakanje na delo in je zato prejemala nižje plačilo. To je bilo ključno za brezizhodno finančno situacijo tožnika in njegove družine. Toženka torej ni upoštevala izrednih razmer in zmanjšanja dohodkov v tožnikovi družini v posledici skrbi za mladoletna otroka, ki ju je bilo treba šolati doma. Zaradi epidemije je bila sprejeta vrsta ukrepov, le toženka tega ni upoštevala in je spregledala, da je tožnik moral zaradi višje sile prevzeti ženin dolg. Tožnik in njegova žena nista prejemala nobenih kovid dodatkov; nasprotno, tožnik je delal ob fizični prisotnosti v poslovalnici ter s tem sebe in svojo družino izpostavljal okužbi. Trudil se je najti izhod iz situacije, vendar zaman in je na koncu prišlo do finančnega zloma, kot se je pripetilo tudi drugim družinam. Toženka bi to višjo silo morala upoštevati, saj bo sicer tožnik pristal na slabšem delovnem mestu z nižjo plačo, kar bo njegove razmere še zaostrilo. V zvezi s stanjem v njegovi družini med epidemijo in finančno krizo v njegovi družini predlaga zaslišanje svoje žene, predloži pa tudi njeno pisno izjavo.

4. Ne strinja se tudi s tem, da zaradi stečaja ne bi mogel ustrezno opravljati svojega dela, saj svoje delo opravlja vestno in pravilno, tako preden je šel v stečaj kot tudi odtlej. Toženka je pri tem namenoma izpustila tožnikovo navedbo, da je zelo uspešen svetovalec za osebne finance. S tem je tožnikovo delo razvrednotila in ga napačno oz. pomanjkljivo prikazala ter obravnavala. Tožnik je ves čas deloval kot je treba, v korist potrošnikov, svoje znanje je neprestano nadgrajeval in se izpopolnjeval ter napredoval. Nikoli ni bilo reklamacij na njegovo delo, kvečjemu pohvale. To se lahko preveri pri tožnikovem delodajalcu, v zvezi s čimer predlaga zaslišanje svojega neposredno nadrejenega, priče A. A. Če bi tožnik pristal na slabšem delovnem mestu, pa tudi več ne bi mogel prispevati v stečajno maso, kot to počne sedaj, glede česar sodišču predlaga tudi vpogled v stečajni spis. Zaradi tega postopka je tudi stečajno sodišče zaprosil za skrajšanje obdobja odpusta obveznosti, o čemer sicer še ni bilo odločeno. Možnost ponovno zaprositi za dovoljenji po petih letih tožniku ne bo nič pomagala, saj že sedaj prihaja pri njem do nepopravljive škode (zdravstvene idr. težave, še bolj pa ga skrbi izguba delovnega mesta in ugleda ter posledično še slabša finančna situacija). Z odvzemom dovoljenj mu je kršena tudi pravica do svobode dela, zato ne bo mogel omogočiti poplačila v stečaju, za katerega si prizadeva, o čemer naj se sodišče prepriča z vpogledom v stečajni spis, in normalnega življenja družini, ki bo pahnjena na rob. Odvzem bi bil, če že, ustrezen kvečjemu pogojno po dvanajstem odstavku 561. člena ZZavar-1, kar bi mu omogočilo nadaljevanje opravljanja sedanjega dela.

5. Toženka odgovarja na tožbo ter predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov tožniku. Ob sklicevanju na razloge izpodbijane odločbe povzema tek dosedanjega postopka ter navaja, da ni sporno, da je tožnik s strani toženke prejel izdani dve dovoljenji (leta 2007 in 2019) in da je bil nad njim začet postopek osebnega stečaja (leta 2021). Citira 6. točko osmega odstavka 561. člena ZZavar-1 in argumentira, da je že samo s tem, da oseba stopi v osebni stečaj, izpolnjen zakonski pogoj za odvzem dovoljenja, čemur mora toženka slediti po uradni dolžnosti. Pri tem so razlogi, ki so vodili v osebni stečaj (epidemija, družinske razmere, višja sila), nerelevantni, ker toženka nima podlage, da bi posamezne razloge presojala, saj jih ni mogoče šteti za olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale izjemo, kajti zakon tega ne dopušča. Tudi tožnikove navedbe o njegovi vestnosti, kvaliteti in profesionalnosti opravljanja dela v korist potrošnikov, niso relevantne. Skladno z Direktivo EU 2016/97 o distribuciji zavarovalnih produktov, ki je bila prenesena v ZZavar-1, je najmanjši pogoj za ugled med drugim tudi ta, da oseba v preteklosti ni bila v stečaju. Iz direktive torej jasno izhaja, da ni dopustno, da bi na zavarovalniškem trgu nastopala oseba, ki je v osebnem stečaju, ne glede na razloge, ki so jo vanj pahnili. Sklene, da tudi ni mogoč le pogojni odvzem dovoljenja, saj je pogoj za pridobitev dovoljenja po 561. členu ZZavar-1 med drugim, da nad posameznikom ni bil začet postopek osebnega stečaja. Če takšna oseba ne more pridobiti dovoljenja, je edina dopustna razlaga, da dovoljenja takšna oseba tudi ne more obdržati. Glavni namen odvzema je namreč preprečitev nastopanja na trgu osebam v osebnem stečaju, česar ni mogoče narediti drugače kot s samim odvzemom. Toženka se tudi protivi izvedbi naroka za glavno obravnavo ter dokazna predloga za zaslišanje B. B. in A. A. označuje kot nedopustni tožbeni novoti.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Z novelo ZZavar-1A, ki je začela veljati 26. 2. 2019, je bil 561. člen glede pogojev za pridobitev in razlogov za odvzem dovoljenj za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja oz. posredovanja dopolnjen, in sicer med drugim tudi skladno z Direktivo 2016/97 o distribuciji zavarovalnih produktov, ki v tretjem odstavku 10. člena med drugim določa, da morajo biti zadevne fizične osebe ugledne osebe, za kar je najmanjši pogoj med drugim tudi da v preteklosti niso bile v stečaju, razen če so bile oproščene v skladu z nacionalnim pravom.

8. Tako skladno s 6. točko osmega odstavka 561. člena ZZavar-1 velja, da toženka odvzame dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja ali zavarovalnega posredovanja med drugim, če je bil nad zavarovalnim zastopnikom ali posrednikom začet postopek osebnega stečaja.

9. Glede na zgoraj citirano zakonsko dikcijo sodišče tako pritrjuje toženki, da je v tem upravnem sporu torej relevantno le, ali je bil nad tožnikom začet postopek osebnega stečaja. Da je temu tako, je toženko obvestil tožnikov delodajalec, tožnik pa temu pravzaprav niti ne oporeka. To je torej nesporno. Ob takšnem dejanskem stanju pa je toženka po presoji sodišča glede na zakonsko določbo 6. točke osmega odstavka 561. člena ZZavar-1 tožniku morala odvzeti dovoljenji za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja in posredovanja, saj ji to zakon jasno nalaga. Kot toženka pravilno poudarja v odgovoru na tožbo, glede na zakonsko določilo sama v takšnem primeru nima možnosti za prosto odločanje ali prilagajanje posledic glede na okoliščine konkretnega primera. Njeno odločanje po cit. pravni podlagi je pravno vezano, tj. ob ugotovljenem razlogu za odvzem dovoljenja ji zakon kot obvezno posledico narekuje odvzem.

10. Tožbene navedbe o tem, zakaj je tožnik pristal v osebnem stečaju (tj. o šolanju njegovih otrok na domu zaradi epidemije, o tem, da je posledično morala ostati njegova žena doma z otroki, da je imela posledično nižje dohodke, tožnik pa je moral prevzeti njen dolg, pri čemer on in žena nista prejemala nobenih kovid dodatkov, kljub tožnikovi izpostavljenosti ob delu s strankami, kar je vse vodilo v tožnikov osebni stečaj), zato tudi po presoji sodišča niso relevantne za odločitev v tem upravnem sporu, kot to pravilno izpostavlja tudi toženka v odgovoru na tožbo. Enako velja za tožbene navedbe o tožnikovi skrbnosti, profesionalnosti pri opravljanju njegovega dela itd. Ta zadeva namreč ni prekrškovna zadeva oz. ne gre za kaznovalni postopek, v katerem bi se izrekale sankcije, za kar bi morala biti podana (subjektivna) odgovornost in kjer bi bile upoštevne morebitne olajševalne okoliščine. Glede na navedeno pa se posledično za nerelevantne izkažejo tudi tožnikovi v tožbi podani dokazni predlogi za zaslišanje prič B. B. in A. A. ter s pisno izjavo priče B. B. (A2), popisom stečajnega spisa (A3) in tožnikovim ugovorom proti odpustu obveznosti (A4), nenazadnje pa tudi za vpogled v stečajni spis St ...

11. Tožnik pledira tudi, da bi se mu dovoljenji odvzeli pogojno, češ da bo sicer kršena njegova pravica do svobode dela, saj bo prisiljen opravljati slabše plačano delo ali bo mogoče celo ostal brez dela, kar bo negativno vplivalo na njegovo izpolnjevanje obveznosti v osebnem stečaju in preživljanje njegove družine, prav tako pa bo prišlo oz. že prihaja do škode na njegovem zdravju in ugledu. Sodišče tem navedbam ne more slediti in v tej zvezi pritrjuje razlogom izpodbijane odločbe ter se po drugem odstavku 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. Četudi primer iz 6. točke osmega odstavka 561. člena ZZavar-1 v zadnji povedi dvanajstega odstavka 561. člena ZZavar-1 ni izrecno naštet med tistimi, ki onemogočajo pogojni odvzem dovoljenja, je v konkretnem primeru ob nespornem dejstvu, da je bil nad tožnikom začet postopek osebnega stečaja, in upoštevaje decidirano zakonsko dikcijo osmega odstavka 561. člena, ki v takšnem primeru narekuje odvzem dovoljenj, tudi po presoji sodišča nepogojni odvzem dovoljenj na mestu. Poleg tega je treba tudi upoštevati, da toženka odločbo o pogojnem odvzemu dovoljenja po dvanajstem odstavku 561. člena _lahko_ izda, torej zakon ji tu daje možnost in ji ne nalaga obvezne izdaje takšne odločbe, obrazložitev, zakaj tozadevni pobudi tožnikovega delodajalca in samega tožnika ni sledila, pa je v izpodbijani odločbi tudi jasno navedena.

12. Glede na navedeno tožba torej ni utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi uradoma (ničnost, bistvene kršitve določb postopka), zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

13. O stroških je sodišče odločilo po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.