Jedro

Dediča, ki ni sodeloval v zapuščinskem postopku, ne veže pravnomočni sklep o dedovanju in s tem zanj o njegovem dednopravnem razmerju ni pravnomočno odločeno. Zato se za presojo njegove dedne sposobnosti (statusa kmeta) ne uporabi zakonska določba, ki veljala ob zapustnikovi smrti ali odločanju v zapuščinskem postopku, ker jo je pozneje ustavno sodišče razveljavilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob drugem sojenju, drugače kakor prvič, zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da je tožnik oporočni dedič vsega premoženja po 13.5.1983 umrlem dedu F.L. na podlagi naknadno najdene pokojnikove oporoke z dne 21.11.1981, in naj toženec vrne to nasledstvo in izroči tožniku vse nepremičnine, vpisane v vl. št. 27 k.o... Ugotovilo je, da je po sklepu o dedovanju D 179/83-4 postal dedič celotne zapuščine in tako tudi obravnavane zaščitene kmetije zapustnikov vnuk - toženec. Zakoniti dedinji mati in teta pravdnih strank - zapustnikovi hčerki sta se dedni pravici odpovedali v toženčevo korist. Tožnik, v čigar korist je zapustnik s pozneje najdeno oporoko razpolagal s svojim premoženjem, pa ni imel statusa kmeta ne v času zapustnikove smrti ne v času, ko je sodišče odločalo o dedni pravici. Tako je bilo zapustnikovo oporočno razpolaganje v nasprotju z Zakonom o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (Uradni list SRS, št. 23/73 - ZDKZ).

Sodišče druge stopnje je ugodilo tožnikovi pritožbi in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je po odločitvi revizijskega sodišča v tej zadevi Ustavno sodišče Republike Slovenije za odločbo U-I-76/97 (Uradni list RS, št. 54/99) razveljavilo določbo 26. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 - ZDKG). Zato je treba v tej zadevi obravnavano oporoko in dopustnost dedovanja na njeni podlagi presojati po določbah ZDKG in ne ZDKZ. Po ZDKG je za oporočno razpolaganje z zaščitenimi kmetijami edina omejitev - da mora oporočitelj z oporoko zapustiti zaščiteno kmetijo le enemu dediču - fizični osebi. Ker je oporočitelj določil tožnika kot edinega dediča vsega premoženja, ki ga predvsem predstavlja tudi zaščitena kmetija, je bilo po 21. členu ZDKG dopustno zapustnikovo oporočno razpolaganje. Tožnikova dedna pravica je izkazana in njegov zahtevek za izročitev zapustnikovega premoženja utemeljen.

Proti tej sodbi je toženec vložil revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj jo vrhovno sodišče spremeni tako, da neutemeljeno tožnikovo pritožbo zavrne, ali pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v ponovno sojenje. Opozarja, da je bilo dedovanje zaključeno že v letu 1983, ko je postal sklep o dedovanju pravnomočen. Takrat tožnik ni izpolnjeval zakonitih pogojev in ni mogel postati dedič. Pravi absurd je, da bi mu po skoraj 20 letih ta pravica šla. Ne toženec ne tožnik nista zakonita dediča zapustnika, to pa sta bili njuna mati in teta - zapustnikovi hčerki, ki sta izpolnjevali pogoje za dedovanje zaščitene kmetije in ki sta izbrali edino tretjo osebo - toženca, ki je izpolnjeval pogoje za prevzem posestva. Pritožbeno sodišče je s tem, ko je vse premoženje prisodilo tožniku, kršilo vse pravice dedinj, ki bi se lahko prijavili k dedovanju. Tožena stranka še vedno trdi, da je tožnik vedel za oporoko in zato zdaj ne more uveljavljati pravice po njej. Precej nedoločen je 141. člen Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78 ter Uradni list RS, št. 67/01 - ZD). V prvem odstavku tega člena je zakonodajalec predvidel subjektivni rok pri poštenem dediču, v drugem odstavku pa ni želel tega ponavljati.

Logično pa je, da ga je predvidel. Tožnik ob izdaji sklepa o dedovanju ni izpolnjeval pogojev in bi tudi v primeru, da bi bila oporoka predložena, postal dedič premoženja toženec. Tako sta želeli zakoniti dedinji in tako je predpisal zakonodajalec.

Tožnik v odgovoru na revizijo opisuje toženčevo ravnanje in svoj položaj na obravnavani kmetiji in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V tej pravdi gre za dediščinsko tožbo, v kateri skuša tožnik dokazati in uveljaviti svojo močnejšo dedno pravico (na podlagi oporoke, za katero je izvedel kasneje) nasproti tožencu, ki velja za dediča na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju. Pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku (220. člen ZD). Tožnika, ki v zapuščinskem postopku ni sodeloval, torej sklep o dedovanju ne veže. Zanj dednopravno razmerje po zapustniku ni pravnomočno urejeno. V tem sporu gre za dedovanje zaščitene kmetije. Zato je bilo treba rešiti vprašanje, ali bi tožnik kot oporočni dedič izpolnjeval pogoje za to, da bi bil prevzemnik kmetije. Pri tem pa je nadaljnje ključno vprašanje, katere predpise uporabiti - ali tiste, ki so veljali ob zapustnikovi smrti, za kar se zavzema revizija, ali sedaj veljavne. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da je treba uporabiti takrat veljavni ZDKZ, instančno sodišče pa sedanji ZDKG. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-76/96 z dne 17.6.1999 (torej pred izdajo prvostopenjske sodbe) razveljavilo 26. člen ZDKG in odločilo, da dokler ne bo uveljavljena morebitna nova zakonska ureditev, se za dedovanje kmetijskih gospodarstev v primerih, na katere se je nanašala ta zakonska določba, uporabljajo določbe ZDKG. Po Zakonu o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 in 64/01) se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen). Glede tožnika o njegovem dednopravnem razmerju po zapustniku, kot rečeno, ni bilo pravnomočno odločeno, saj ni vezan na sicer pravnomočen sklep o dedovanju, ker ni sodeloval v zapuščinskem postopku. Zato ima torej v tem primeru odločba ustavnega sodišča retroaktiven učinek. S tem, ko je pritožbeno sodišče uporabilo določbe ZDKG (in njegovo določbo drugega odstavka 21. člena, po kateri je pogoj za oporočno dedovanje, da zapustnik kmetijo zapusti le enemu dediču), je pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni povsem razumljivo, kam meri revizija s trditvijo, da tožnik ni zakoniti dedič. Na podlagi najdene oporoke se je izkazalo, da je tožnik oporočni dedič. Oporočno dedovanje ima po naši dednopravni zakonodaji prednost pred dedovanjem na podlagi zakona (7. člen ZD), razen nekaterih omejitev (na primer nujni delež), ki pa v tej zadevi niso pomembne. Tudi ZDKG ne daje prednosti dedovanju na podlagi zakona.

Izpodbijana sodba ne posega v pravice dedinj, saj ti nista pravdni stranki in se pravnomočna sodba nanju ne razteza. Po drugi strani pa sta dedinji svojo pravico do izjave o odpovedi dediščini ali sprejemu dediščine že izkoristili v zapuščinskem postopku po zapustniku s tem, ko sta podali izjavo o odpovedi dediščini v toženčevo korist (drugi odstavek 136. člena ZD). Takšna dedna izjava (208. člen ZD) pa je nepreklicljiva (prvi odstavek 138. člena ZD). Skratka, svojo pravico "prijaviti se k dedovanju" sta že konzumirali. Zato očitane procesne kršitve ni.

Revizijske trditve o tem, da je tožnik ves čas vedel za oporoko, da mu sodišče ne bi smelo verjeti in podobne, pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, ki v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato na te trditve ne bo odgovorov.

V zvezi s ponovnimi trditvami o nepravočasnosti tožbe glede na določbe 141. člena ZD velja revidenta napotiti na prejšnjo revizijsko odločbo v tej zadevi, kjer mu je bilo obsežno pojasnjeno, da ugovor zastaranja ni utemeljen. Revizija kakšnega novega argumenta ne prinaša. K sklepni revizijski trditvi pa tole: ni pomembno, kaj sta želeli zakoniti dedinji, marveč kaj je hotel zapustnik - oporočitelj. Po naši zakonodaji je njegova volja pomembna. V zvezi s tem, ali je tožnik ob izdaji sklepa o dedovanju izpolnjeval pogoje za dedovanje kmetije, naj bo še enkrat ponovljeno: Dediča, ki ni sodeloval v zapuščinskem postopku, ne veže pravnomočni sklep o dedovanju in s tem zanj o njegovem dednopravnem razmerju ni pravnomočno odločeno. Zato se za presojo njegove dedne sposobnosti (statusa kmeta) ne uporabi zakonska določba, ki veljala ob zapustnikovi smrti ali odločanju v zapuščinskem postopku, ker jo je pozneje ustavno sodišče razveljavilo.

Reviziji tako ni mogoče pritrditi v nobenem pogledu. Uveljavljana revizijska razloga nista podana in zato je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

Odgovor na revizijo ne vsebuje navedb o bistvenih vprašanjih, zato stroškov v zvezi z njo ni mogoče šteti kot potrebnih (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tako jih mora tožnik trpeti sam.