9. 6. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Terezije Mitrovič in Frančiške Ficko, obe Novo mesto, na seji 9. junija 2022

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Novo mesto – SD OPN 1 (Dolenjski uradni list, uradno glasilo Mestne občine Novo mesto, št. 12/15) v delu, ki se nanaša na spremembo namembnosti zemljišč parc. št. 1084/4 in 1084/6, obe k. o. Šmihel pri Novem mestu, se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Pobudnici izpodbijata Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Novo mesto – SD OPN 1 (v nadaljevanju Odlok) v delu, ki spreminja namembnost njunih zemljišč s parcelnima številkama št. 1084/4 in 1084/6, obe k. o. Šmihel pri Novem mestu, iz zazidljivih zemljišč v območju centralnih dejavnosti v kmetijski zemljišči oziroma zemljišči z območja zelenih površin. Zatrjujeta, da je Odlok v tem delu v neskladju s prvim in četrtim odstavkom 15. člena in 33. členom Ustave ter s 1. členom Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Pobudnici pojasnjujeta, da ju je Mestna občina Novo mesto (v nadaljevanju MONM) 16. 4. 2015 obvestila o javni razgrnitvi prostorskega akta; da sta 7. 5. 2015 vložili pisne pripombe in predloge k javno razgrnjenemu dopolnjenemu osnutku Odloka, ki je predvideval sporno spremembo namembnosti njunih zemljišč; ter da MONM njunih pripomb in predlogov ni upoštevala in je sprejela Odlok, ki je bil objavljen 16. 11. 2015, veljati pa je začel osmi dan po objavi. Pobudnici se z novo določeno namensko rabo ne strinjata in trdita, da javni interes ne utemeljuje izpodbijane spremembe občinskega prostorskega načrta. Iz navedb pobudnic nadalje izhaja, da sta zoper Odlok vložili tožbo v upravnem sporu, ki pa je bila zavržena. Pobudnici navajata, da sta zoper odločitev Upravnega sodišča vložili pritožbo, Vrhovno sodišče pa je po prekinitvi postopka in vložitvi zahteve za oceno ustavnosti Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07, 108/09, 57/12 in 109/12 – v nadaljevanju ZPNačrt) in Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – ZUS-1), o kateri je Ustavno sodišče odločilo z odločbo št. U-I-6/17 z dne 20. 6. 2019 (Uradni list RS, št. 46/19, in OdlUS XXIV, 9), pritožbo zavrnilo. Pobudnici predlagata, naj Ustavno sodišče opravi glavno obravnavo in Odlok v izpodbijanem delu odpravi oziroma razveljavi, namembnost njunih nepremičnin pa spremeni v stanje, kot je bilo pred uveljavitvijo Odloka.

2.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21– v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena ZUstS je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

3.Prostorski akti, ki določajo namensko rabo prostora v Republiki Sloveniji, imajo po ustaljeni ustavnosodni presoji naravo predpisa.[1] Kadar predpis neposredno posega v pravice, pravne interese oziroma v pravni položaj posameznika, ta lahko da pobudo za začetek postopka za oceno njegove ustavnosti oziroma zakonitosti.[2] Ustavno sodišče je ustavno skladnost ureditve pravnega varstva zoper prostorske akte kot splošne pravne akte presojalo na zahtevo Vrhovnega sodišča, ki jo je to vložilo prav v postopku odločanja o pritožbi pobudnic zoper sklep Upravnega sodišča o zavrženju njune tožbe zoper Odlok. Z odločbo št. U-I-6/17 je Ustavno sodišče odločilo, da ZPNačrt ni bil v neskladju z Ustavo, ker ni določal sodnega varstva lastnikov nepremičnin zoper občinske prostorske načrte v delu, v katerem ti spreminjajo obstoječo namensko rabo njihovih zemljišč iz zazidljivih v nezazidljiva. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi sprejelo stališče, da določbe občinskih prostorskih aktov, s katerimi ti določajo oziroma spreminjajo namensko rabo zemljišč iz zazidljivih v nezazidljiva, neposredno posegajo v pravice oziroma v pravni položaj lastnikov teh zemljišč, ter pojasnilo, da je v takem primeru pravno varstvo posamezniku zagotovljeno s pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti določb takega predpisa oziroma splošnega akta.[3]

4.V skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZUstS se v primeru, kadar podzakonski predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, učinkuje neposredno in posega v pravice, pravne interese oziroma v pravni položaj pobudnika, pobuda lahko vloži v enem letu od njegove uveljavitve (t. i. objektivni rok) oziroma v enem letu od dneva, ko je pobudnik izvedel za nastanek škodljivih posledic (t. i. subjektivni rok). Iz navedenega izhaja, da je za presojo pravočasnosti vložitve pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisa prvenstveno upošteven zakonsko določen objektivni rok, kar je razumljivo, saj se predpisi objavljajo v uradnih glasilih, objava pa je namenjena prav temu, da se vsi, ki jih predpis zadeva, z njim lahko seznanijo pred njegovo uveljavitvijo. To, da zakonodajalec dopušča tudi subjektivni rok, glede na navedeno ne more pomeniti zanikanja enoletnega objektivnega roka. Pomeni le to, da nekatere škodljive posledice lahko nastanejo že s samo uveljavitvijo predpisa, nekatere škodljive posledice pa so že po svoji naravi takšne, da lahko nastanejo šele z njegovim izvrševanjem. V slednjih primerih bi vezanost zgolj na objektivni rok pomenila prehudo omejitev in zato zakon dopušča tudi subjektivni rok, ki je vezan na to, kdaj je posameznik izvedel za nastanek škodljivih posledic. Ker je ta trenutek po naravi stvari odvisen od subjektivnih okoliščin na strani pobudnika, je pomembno, da ta izčrpno in prepričljivo utemelji trditev o tem, kdaj je izvedel za nastanek škodljivih posledic, ter pri tem navede tudi vsa dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče njegovo trditev preveriti in oceniti. Dokazno breme o obstoju teh dejstev in okoliščin je torej v tem primeru v celoti na strani pobudnika, presoja Ustavnega sodišča pa je odvisna zlasti od prepričljivosti pobudnikove utemeljitve.[4] Da je sklicevanje pobudnika na subjektivni rok lahko uspešno, mora torej izkazati, da je za nastanek škodljivih posledic izvedel šele po uveljavitvi izpodbijanega predpisa in da je pobudo za začetek postopka za oceno njegove ustavnosti in zakonitosti vložil v enem letu od dneva, ko je za nastanek teh posledic izvedel (trditveno in dokazno breme je na strani pobudnika).[5]

5.Izpodbijani Odlok je začel veljati 24. 11. 2015. Rok za vložitev pobude se je zato iztekel 24. 11. 2016. Pobudnici, ki sta pobudo vložili 7. 10. 2019, pa se niti ne sklicujeta na subjektivni rok niti ne trdita, da sta za škodljive posledice, ki bi nastale z izvrševanjem Odloka, izvedeli kasneje. Ker sta torej pobudnici pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka vložili po poteku enega leta od njegove uveljavitve, hkrati pa nista izkazali pravočasnosti vložitve na podlagi subjektivnega roka, jo je Ustavno sodišče kot prepozno zavrglo.

6.Ker niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo pobude, Ustavno sodišče tudi ni sledilo predlogu pobudnic, naj opravi javno obravnavo.

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Knez.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Tako že odločba Ustavnega sodišča št. U-I-43/13 z dne 9. 10. 2014 (Uradni list RS, št. 76/14), 21. točka obrazložitve.

[2]Že Ustava v drugem odstavku 162. člena določa, da vsakdo lahko da pobudo za začetek postopka, če izkaže svoj pravni interes. Kdaj je pravni interes podan, je določeno v drugem odstavku 24. člena ZUstS.

[3]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-6/17, 24. in 25. točka obrazložitve.

[4]Glej sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-267/10 z dne 15. 11. 2012 (Uradni list RS, št. 90/12), 5. točka obrazložitve, in št. U-I-314/13 z dne 7. 1. 2015, 3. točka obrazložitve.

[5]Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-368/18 z dne 7. 4. 2022 (Uradni list RS, št. 60/22), 11. točka obrazložitve.