Jedro

Zgornja meja, pri kateri je lahko kazen zapora nadomeščena s hišnim zaporom je v četrtem odstavku 86. člena KZ-1 jasno določena, sodišče prve stopnje pa je za izhodišče pravilno štelo izrečeno kazen in ne preostanek že izvršene kazni.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega D.B. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom IV Kr 44984/2012 z dne 14. 12. 2016 zavrnilo predlog obsojenega D.B. za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, kakor tudi predlog za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da navedenima predlogoma za nadomestno izvršitev kazni zapora ugodi ali podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik uveljavljane kršitve kazenskega zakona - te so naštete v 372. členu ZKP, podrobneje ni opredelil. Po pritožbeni obrazložitvi sodeč se v zvezi z odločitvijo o predlogu za prestajanje kazni zapora ob koncu tedna ne strinja z odločilnimi dejstvi, ki bi morala biti po njegovem drugače ocenjena. Pravi namreč, da so bili pogoji za tovrstno nadomestitev kazni zapora izpolnjeni, saj je obsojenec redno zaposlen, je oče otroka in je resno bolan. Z odhodom na prestajanje kazni zapora bi se opisane razmere dramatično poslabšale, čemur se je s prestajanem kazni zapora ob koncu tedna mogoče izogniti. Razen tega je obsojeni zaupanja vredna oseba, ker se zaveda posledic, če bi nadomeščeno prestajanje zlorabil, ko pa mu je bilo zaupano delo v splošno korist, je le-to v pretežnem delu opravil. V zvezi z odločitvijo o predlogu za prestajanje kazni zapora v hišnem zaporu pa je iz pritožbene obrazložitve razbrati, da ima pritožnik v mislih kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Po njegovem je treba pri določanju zgornje meje nadomestitve kazni zapora s hišnim zaporom, izhajati iz preostalega časa, v katerem mora biti kazen zapora izvršena in ne iz višine kazni, kot je bila v konkretnem primeru izrečena.

5. Glede prvega je povzeta pritožbena ocena v primerjavi z oceno sodišča prve stopnje, pomanjkljiva, glede drugega se pritožnik v povzetem moti. Sodišče prve stopnje je obsojenčeve osebne in družinske razmere v celoti upoštevalo, pri čemer je pravilno opozorilo, da je zaposlitev sestavni del formalnega pogoja za nadomestitev kazni zapora s prestajanjem kazni ob koncu tedna. Pravilna je še ocena sodišča prve stopnje obsojenčevega obnašanja v času nadomestitve kazni zapora z delom v splošno korist, kot to, kljub širokemu časovnemu razponu, po njegovi volji ni bilo do konca opravljeno. Zaradi ugotovljenega je pomen obsega opravljenega dela manjši, medtem ko preostale obsojenčeve razmere niso do te mere izrazite, da bi bilo treba zgolj na njihovi podlagi kazen zapora nadomestiti z njenim prestajanjem ob koncu tedna.

6. Zgornja meja, pri kateri je lahko kazen zapora nadomeščena s hišnim zaporom je v petem odstavku 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) jasno določena, sodišče prve stopnje pa je za izhodišče pravilno štelo izrečeno kazen in ne preostanek že izvršene kazni. V nasprotnem bi bilo mogoče s hišnim zaporom nadomestiti kazen zapora, izrečeno v katerikoli višini, kar pa bilo nezdružljivo z zakonskim namenom nadomeščanja kazni zapora z drugimi izvršitvenimi oblikami, na katerega je v razlogih sklepa prav tako pravilno opozorjeno.

7. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obsojenega D.B. odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in številki 74013 Taksne tarife.