Jedro

Dejstva, na katera se sklicujeta stranki, morajo biti zatrjevana določno; takšno pa zatrjevanje dejstev glede znižanja plačila s strani tožene stranke v konkretnem primeru ni bilo. Pavšalno zatrjevanje dejstev je torej izenačeno z opustitvijo navajanja relevantnih dejstev. Sodišče pa tudi ni bilo dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva, s katerim bi toženo stranko spodbudilo h konkretizaciji navedb, saj je ta vidik spora izpostavila sama in je (ob ustrezni skrbnosti) morala računati na obveznost postavitve zadostnih trditev. Materialno procesno vodstvo namreč ni potrebno, ko gre za povsem jasne pravne položaje ali vidike, ki jih izpostavi že druga stranka. Slednje pa velja še toliko bolj, ko jih izpostavi že stranka sama.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 524,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 103634/2014 z dne 9. 8. 2014 v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka v celoti (I. točka izreka). Ugotovilo je, da terjatev, uveljavljana v pobot, ne obstoji (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev 1.168,50 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, oziroma ugodi pobotnemu ugovoru tožene stranke. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in toženi stranki naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka od tožene stranke vtožuje neplačana dela izvedbe fasade na objektu po situaciji št. 39/13 v višini 1.431,00 EUR in po situaciji št. 18/14 v višini 8.461,69,00 EUR. Tožena stranka tudi v pritožbenem postopku ni zatrjevala, da z vtoževanima situacijama obračunana dela ne bi bila opravljena. Nasprotovanje zahtevku je temeljilo izključno na jamčevalnih zahtevkih zaradi napak v izvedenih aktih.

6. Po prvem odstavku 633. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je naročnik dolžan pregledati izvršeno delo, brž ko je to po običajnem teku stvari mogoče, in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika (pravilna graja napak). V skladu s prvim odstavkom 637. člena OZ lahko naročnik, ki je pravilno obvestil podjemnika, da ima izvršeno delo neko napako, zahteva od njega, da mu napako odpravi, in mu za to določi primeren rok. Pravico do znižanja plačila ima naročnik šele z neuspešnim potekom roka, v katerem bi moral podjemnik odpraviti napako (prim. tretji odstavek 639. člena OZ). Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi (relevantnega) materialnega prava toženi stranki utemeljeno očitalo, da je njen ugovor znižanja plačila pavšalen in zato nesklepčen. Iz trditvene podlage tožene stranke, ki jo je povzelo v obrazložitev svoje sodbe, ne izhaja, kdaj je tožena stranka delo prevzela in grajala (prvi odstavek 633. člena OZ). Prav tako iz njene trditvene podlage ne izhaja, kakšen rok je dodelila podjemniku (tožeči stranki) za odpravo napak (prvi odstavek 637. člena OZ) in tudi ne, za koliko znižuje plačilo (tretji odstavek 639. člena OZ). Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da zgolj zavrnitev situacije in povsem opisno sklicevanje na obvestilo o napakah (brez časovne opredelitve tega obvestila) in neodpravo napak (pri čemer roka, ki naj bi ga dodelila podjemniku za odpravo napak, sploh ni opredelila) ne zadošča. 7. Tožena stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da so razlogi njegove sodbe sami s seboj v nasprotju. Vendar očitek ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč v delu obrazložitve, ki ga tožena stranka izpostavlja v pritožbi, najprej povzelo njeno pavšalno trditveno podlago, nato pa je njen ugovor znižanja plačila zavrnilo zaradi te (pavšalne) trditvene podlage. Sodba zato ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Dejstva, na katera se sklicujeta stranki, morajo biti zatrjevana določno (212. člen ZPP); takšno pa zatrjevanje dejstev glede znižanja plačila s strani tožene stranke v konkretnem primeru ni bilo. Pavšalno zatrjevanje dejstev je torej izenačeno z opustitvijo navajanja relevantnih dejstev. Sodišče pa tudi ni bilo dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva, s katerim bi toženo stranko spodbudilo h konkretizaciji navedb, saj je ta vidik spora izpostavila sama in je (ob ustrezni skrbnosti) morala računati na obveznost postavitve zadostnih trditev. Materialno procesno vodstvo namreč ni potrebno, ko gre za povsem jasne pravne položaje ali vidike, ki jih izpostavi že druga stranka.(1) Slednje pa velja še toliko bolj, ko jih izpostavi že stranka sama.

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor nezapadlosti terjatve po situaciji št. 39/13 zato, ker sta pravdni stranki zapadlost dogovorili v pisnem sporazumu, tožena stranka pa ni zatrjevala, da je bil sporazum kdajkoli spremenjen. Pritožbeni razlogi morajo biti določni,(2) da je sploh mogoče ugotoviti predmet pritožbene graje, čemur pa pritožbene navedbe o tem, da je tožena stranka „podala določne trditve v smeri dogovora o spremenjeni zapadlosti“ ne zadostijo.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo izvedbo dokazov tožene stranke že zaradi njene pomanjkljive trditvene podlage. Ker tožena stranka ni podala določnih trditev o dejstvih, glede katerih je predlagala izvedbo dokazov, sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da naj dokaznega sklepa ne bi bilo dovolj določno obrazložilo.

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so po njegovi oceni odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 504,00 EUR (tar. št. 3210 ZodvT) in 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZOdvT), kar skupaj znaša 524,00 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

Op. št. (1): Prim. A. Galič v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2005, komentar k 7. členu ZPP, prva knjiga, str. 74. Op. št. (2): Prim. VSL sodba V Cpg 58/2015, tč. 24-25.