Jedro

Analizator dimnih plinov ni namenjen za neposredno varstvo človekovega okolja, zato se ne more uvažati brez plačila carine po določbi 14. točke 1. odstavka 29. člena carinskega zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo carinarnice, s katero je ta dne 23.4.1992 zavrnila tožnikov zahtevek za oprostitev plačila carine za 4 komplete analizatorjev dimnih plinov po uvozni carinski deklaraciji carinske izpostave z dne 21.2.1992. Organ prve stopnje je svojo odločitev utemeljil s tem, da analizatorji dimnih plinov služijo kontroli emisije dimnih plinov posameznih onesnaževalcev, same meritve oziroma kontrola pa ne pomenijo neposrednega varstva človekovega življenjskega in delovnega okolja.

Tožnik je v pritožbi navajal, da je carinarnica nepravilno in zmotno ugotovila dejansko stanje. Analizatorji dimnih plinov se uporabljajo za kontrolo termoenergetskih naprav zaradi onesnaževanja in torej služijo za neposredno varstvo človekovega življenjskega okolja. Takšno mnenje je tudi izdalo ministrstvo za varstvo okolja in urejanje prostora.

Tožena stranka je takšno pritožbo zavrnila. Sklicuje se na določbo 14. točke 29. člena carinskega zakona, ki določa, da so plačila carine oproščene organizacije združenega dela oziroma podjetja, družbenopolitične skupnosti in družbene organizacije za opremo, ki se ne izdeluje pri nas in je namenjena za neposredno varstvo človekovega življenjskega in delovnega okolja. Tožeča stranka je sicer vlogi za oprostiev plačila carine po navedeni določbi priložila vsa zahtevana dokazila, med drugim tudi mnenje Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora, da se oprema rabi za neposredno varstvo človekovega življenjskega okolja. Vseeno pa po stališču tožene stranke ta oprema ne predstavlja neposrednega pač pa posredno varstvo človekovega okolja. Neposredno varstvo človekovega okolja predstavljajo na primer naprave, ki očistijo dimne pline škodljivih primesi pred izpustom v zrak.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je odločba protislovna, saj tožena stranka v obrazložitvi navaja, da tožnik izpolnjuje vse z zakonom predpisane pogoje za brezcarinski uvoz, vendar po mnenju carinske uprave vseeno niso izpolnjeni pogoji. Ministrstvo za okolje je po zakonu pristojno za izdajo mnenj, katera oprema neposredno vpliva na varstvo okolja, tožena stranka pa kljub temu ne upošteva njegovega mnenja. Analiza dimnih plinov je proces, ki je neposredno povezan z optimiranjem izgorevanja. Optimiranje izgorevanja pa prepreči škodljive emisije, še preden pridejo plini do filtrov. Opozarja še, da carinarnica odloča z neenotnimi merili. Zatrjuje, da je doslej že za več komitentov uvozila takšne naprave tako, da je bila oproščena carine. Podjetja, ki skrbijo za čistejše okolje, bodo s stališčem tožene stranke močno prizadeta. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stanka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi v izpodbijani odločbi, sklicuje se na razloge iz obrazložitve in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Carinski zakon (Uradni list SFRJ, št. 34/90 - p.b. - CZ) v 14. točki 1. odstavka 29. člena določa, da so oproščena plačila carine podjetja za opremo, ki se ne izdeluje pri nas in je namenjena za neposredno varstvo človekovega življenjskega in delovnega okolja. Za navedeno carinsko oprostitev torej ne zadostuje, da je oprema namenjena za varstvo okolja, ampak mora uporaba takšne opreme imeti neposreden vpliv na varstvo okolja. Sodišče se pridružuje stališču tožene stranke, da analizatorji dimnih plinov, ki so predmet uvoza, za katerega je tožnica uveljavljala carinsko oprostitev na navedeni pravni podlagi, ne služijo neposrednemu varstvu človekovega okolja. Iz navedb tožeče stranke, iz prospektov za te naprave, iz mnenja Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora z dne 18.2.1992 in iz drugih listin, ki so med upravnimi spisi izhaja, da je rezultat uporabe navedenih naprav tudi varstvo okolja. Vendar iz opisa postopkov, ki se opravljajo z navedeno napravo, izhaja, da njena uporaba ne vpliva neposredno na okolje, ampak služi le kot pripomoček za izvajanje drugih aktivnosti, ki lahko prispevajo k varstvu okolja. "Neposreden" učinek določene opreme na varstvo okolja se od posrednega učinka razlikuje po mnenju sodišča ravno po tem, da uporaba opreme, ki neposredno vpliva na varstvo okolja, že sama pozitivno vpliva na varstvo okolja. Takšnih učinkov pa samo merjenje in analiza dimnih plinov nima, saj so ugotovitve, s katerimi se pride do podatkov o dimnih plinih, šele podlaga za morebitne ukrepe, s katerimi se neposredno vpliva na varstvo okolja, s samim merjenjem, ki so mu sporni analizatorji namenjeni pa se sestava dimnih plinov ne spremeni.

Glede tožnikove trditve, da je izpodbijana odločba protislovna, ker tožena stranka v njej zatrjuje, da je tožnik predložil vsa potrebna dokazila, kljub temu pa je vlogo za davčno oprostitev zavrnil, sodišče pojasnjuje, da mnenje Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora, ne veže upravnega organa. Mnenje je pogoj za uveljavljanje carinskih oprostitev, upravni organ pa kljub izdanemu mnenju lahko sam ugotavlja, sli so v mnenju izražena stališča glede vprašanj, ki so pomembna za odločitev, pravilna ali ne.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo zavrnilo.

Sodišče je odločilo z uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - I).