Jedro

V skladu z drugim odstavkom 82. člena OZ se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Skladno z ustaljenim stališčem sodne prakse je treba pravila o razlagi uporabiti v primeru spornih pogodbenih določb. Za te gre tudi takrat, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže. Glede na to, da so družbeniki ostale obveznosti, glede katerih je v začetku prvega stavka 18. in 26. člena družbene pogodbe prav tako uporabljena besedna zveza „na prvi seji skupščine“, izpolnjevali tudi na kasnejši seji skupščine, višje sodišče ugotavlja, da je bil skupen namen pogodbenih strank, da se sporna določba nanaša tudi na kasnejše izvolitve članov nadzornega sveta. Slednje tako izhaja iz prakse med družbeniki, kot tudi iz smisla določbe v kontekstu celotne družbene pogodbe. Ni namreč logično, da bi družbeniki število članov nadzornega sveta, kandidacijski postopek, način izvolitev in dolžino njihovega mandata pogodbeno uredili le za prvi nadzorni svet, ne pa tudi za kasnejše.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarne tožbene zahtevke za ugotovitev ničnosti skupščinskih sklepov št. 1.2 in 4.1, 4.2, 4.3, 4.4, 4.5 in za razveljavitev skupščinskega sklepa št. 3 ter podrejeni tožbeni zahtevek za razveljavitev skupščinskega sklepa št. 1.2 (I. točka izreka). Ugodilo pa je podrejenemu tožbenemu zahtevku za razveljavitev skupščinskih sklepov št. 4.1, 4.2, 4.3, 4.4 in 4.5 (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži, da toženi stranki povrne vse stroške postopka, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prav tako predlaga, da višje sodišče tožeči stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne ter toženi stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi skupščinskih sklepov št. 4 o imenovanju petih članov nadzornega sveta na redni skupščini tožene stranke 11. 2. 2019. Tožena stranka je d. o. o., tožeča stranka pa je družbenica tožene stranke.

6. Po 2. alineji prvega odstavka 395. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki se smiselno uporablja tudi za d. o. o. (522. člen ZGD-1), je sklep skupščine izpodbojen, če je bil pri sprejetju sklepa kršen zakon ali statut (oz. v primeru d. o. o. družbena pogodba) in te kršitve vplivajo na veljavnost sklepa (na primer, ker za sprejetje sklepa ni glasovala zadostna večina).

7. ZGD-1 v drugem odstavku 510. člena določa, da če ni z zakonom ali družbeno pogodbo določeno drugače, odločajo družbeniki na skupščini z večino oddanih glasov (navadno večino). Če so določeni kandidati pozitivno izglasovani in je torej nadzorni svet izvoljen, se o drugih kandidatih ne glasuje več. ZGD-1 ne določa pravice delničarjev oz. družbenikov, da bi bilo treba glasovati o vsakem predlogu delničarja oz. družbenika.1

8. Ni bilo sporno, da je glasovanje o članih nadzornega sveta potekalo na način, da so družbeniki na skupščini glasovali le o volilnih predlogih (največjega) družbenika Javnega sklada RS za regionalni razvoj in razvoj podeželja, pri čemer so z navadno večino potrdili sprejem skupščinskih sklepov o izvolitvi (prvih) petih kandidatov v nadzorni svet, o preostalih volilnih predlogih družbenikov za člane nadzornega sveta pa niso glasovali.

9. Sporno je bilo, ali je bil takšen način glasovanja v skladu s prvim odstavkom 26. člena družbene pogodbe (sporna je bila torej razlaga družbene pogodbe), ki glasi: „Družba na prvi seji skupščine izvoli nadzorni svet, ki šteje pet članov. Posamezne člane kandidirajo družbeniki, izvoljeni pa so tisti kandidati, ki dobijo največ glasov.

Člani nadzornega sveta se imenujejo za štiri leta in so lahko ponovno imenovani v svet.“

10. Tožeča stranka je v okviru obravnavanega izpodbojnega zahtevka zatrjevala, da je predsednik skupščine v nasprotju s citiranim členom družbene pogodbe glasovanje o predlaganih kandidatih ustavil potem, ko je bilo opravljeno glasovanje o listi kandidatov, ki jo je predlagal A. A. (direktor Javnega sklada RS za regionalni razvoj in razvoj podeželja). Za zakonito sestavo nadzornega sveta naj bi bilo treba glasovati o vseh predlaganih kandidatih, šele nato pa naj bi se lahko ugotovilo, katerih pet kandidatov ima največ glasov. Tožena stranka je ugovarjala, da se citirani člen uporablja le za izvolitev članov prvega nadzornega sveta (za prvo sejo skupščine), ne pa tudi za izvolitve kasnejših članov, tožeča stranka pa je temu nasprotovala. Pri tem ni bilo sporno, da pri obravnavani seji skupščine ni šlo za prvo sejo skupščine.

11. Sodišče prve stopnje je pritrdilo tožeči stranki, in sicer je ugotovilo, da se navedena določba nanaša na vse volitve članov nadzornega sveta tožene stranke, saj da naj druge določbe v zvezi z načinom izvolitve članov nadzornega sveta ne bi bilo. Glede na navedeno je zaključilo, da je bil pri sprejetju sklepov (glasovanju) kršen prvi odstavek 26. člena družbene pogodbe, ta kršitev pa je vplivala na veljavnost volilnih sklepov.

12. Višje sodišče najprej pojasnjuje, da če je nadzorni svet v d. o. o. določen z družbeno pogodbo, je tej pogodbi prepuščena tudi ureditev nadzornega sveta. Pravna podlaga za oblikovanje nadzornega sveta, za njegovo sestavo in vsebino delovanja je torej družbena pogodba, ne zakon. Če pri razlagi določil družbene pogodbe in ZGD-1 pride do različnih rešitev, je treba sprejeti kot pravilno tisto, ki izhaja iz družbene pogodbe.2 Določila ZGD-1, ki se nanašajo na nadzorni svet v delniški družbi,3 se uporabljajo zgolj subsidiarno in smiselno (514. člen ZGD-1).4

13. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava (oz. o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja) glede razlage družbene pogodbe ni utemeljen.

14. Po prvem odstavku 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. V skladu z drugim odstavkom 82. člena OZ se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Skladno z ustaljenim stališčem sodne prakse je treba pravila o razlagi uporabiti v primeru spornih pogodbenih določb. Za te gre tudi takrat, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže.5 V obravnavani zadevi je razlaga, ki jo stranki pripisujeta prvemu odstavku 26. člena družbene pogodbe, diametralno nasprotna, navedena določba pa tudi ni tako jasna oz. enoznačna, kot to poskuša prikazati pritožnica. Zato je treba pri razlagi te določbe uporabiti drugi odstavek 82. člena OZ. Slednja določba o razlagi pogodb pa se tudi sicer uporabi takrat, če gre zgolj za pomoten, napačen zapis pogodbenega določila, ki pa ne izraža prave volje pogodbenih strank.6

15. Pritožničini očitki, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj naj bi se obravnavana določba družbene pogodbe nanašala na vse volitve članov nadzornega sveta, ne drži. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje (točke 34) izhaja, da naj bi bilo temu tako, ker naj druge določbe v zvezi z načinom izvolitve članov nadzornega sveta v družbeni pogodbi ne bi bilo. Višje sodišče temu dodaja še nadaljnje razloge. Ni namreč sporno, da so družbeniki obravnavano določbo glede ostalih pogojev, ki jih ta določa, uporabljali tudi za izvolitev članov kasnejšega (torej ne le prvega) nadzornega sveta. Sporna določba namreč ureja tudi, da družba _na prvi seji skupščine_ izvoli nadzorni svet, (1) ki šteje _pet članov_,7 (2) da posamezne člane _kandidirajo družbeniki_ ter da (3) se člani nadzornega sveta imenujejo za štiri leta.8 Ni sporno, da je nadzorni svet, katerega izvolitev tožeča stranka izpodbija v tej zadevi, štel pet članov, da so volilne predloge podali le družbeniki9 ter da so bili člani nadzornega sveta imenovani za štiri leta. Prav tako ni sporno, da sporno besedno zvezo „na prvi seji skupščine“ vsebuje tudi prvi odstavek 18. člena družbene pogodbe, ki določa, da _se na prvi seji skupščine_ izvoli predsednik skupščine, ki ima _mandat dve leti_ in je po izteku mandata lahko ponovno izvoljen na funkcijo, pri čemer se je tudi ta določba uporabljala po prvi seji skupščine. Ni namreč sporno, da je bil na skupščini tožene stranke 5. 7. 2018 sprejet sklep, da se za predsednika skupščine za dvoletno mandatno obdobje izvoli B. B. Glede na to, da so družbeniki ostale obveznosti, glede katerih je v začetku prvega stavka 18. in 26. člena družbene pogodbe prav tako uporabljena besedna zveza „na prvi seji skupščine“, izpolnjevali tudi na kasnejši seji skupščine, višje sodišče ugotavlja, da je bil skupen namen pogodbenih strank, da se sporna določba nanaša tudi na kasnejše izvolitve članov nadzornega sveta. Slednje tako izhaja iz prakse med družbeniki, kot tudi iz smisla določbe v kontekstu celotne družbene pogodbe. Ni namreč logično, da bi družbeniki število članov nadzornega sveta, kandidacijski postopek, način izvolitev in dolžino njihovega mandata pogodbeno uredili le za prvi nadzorni svet, ne pa tudi za kasnejše. 16. Višje sodišče pri tem dodaja, da ZGD-1 v 254. členu določa, da mora biti nadzorni svet v d. d. sestavljen iz najmanj treh oseb, če zakon ne določa drugače, ter da podrobnejša določila o številu članov nadzornega sveta in njegovo sestavo vsebuje statut v skladu z zakonom (skladno s 514. členom ZGD-1 enako velja tudi za nadzorni svet v d. o. o.). Če bi torej držala razlaga pritožnice, da način glasovanja, kot je določen v sporni določbi, velja le za izvolitev članov prvega nadzornega sveta, bi to pomenilo tudi, da zgolj prvi nadzorni svet šteje pet članov, kasnejši nadzorni sveti pa ne. V tem primeru pa bi bili torej izpodbijani sklepi nezakoniti iz razloga, ker je bilo izvoljenih pet članov.

17. Neutemeljena je tudi pritožničina teza, da če bi se navedena določba uporabljala tudi za kasnejše volitve članov nadzornega sveta, bi to predstavljalo kršitev prvega odstavka 297.a člena ZGD-1, saj naj bi obstoječemu nadzornemu svetu preprečila, da poda predlog za izvolitev novih članov nadzornega sveta. Višje sodišče pojasnjuje, da se 297.a člen ZGD-1 nanaša na sklic skupščine d. d. Pri d. o. o. pa ima pravico do predlaganja sklepov (le) vsak družbenik. V teoriji je namreč sprejeto stališče, da nadzorni svet nima predlagalne pravice. Lahko pa mu predlagalno pravico prizna družbena pogodba.10 Določilo v družbeni pogodbi, da kandidate za člane nadzornega sveta predlagajo družbeniki, torej ni v nasprotju z zakonom. Tudi sicer pa (če bi tudi za d. o. o. veljala določba 297.a člena ZGD-1) lahko skladno s 514. členom ZGD-1 družbeniki v d. o. o. z družbeno pogodbo odstopijo od zakonskih pravil, ki niso kogentna.11 Za nadzorni svet v d. o. o. namreč še zlasti velja določba 504. člena ZGD-1 o avtonomnem urejanju upravljanja. Družbeniki so se torej v družbeni pogodbi lahko dogovorili drugače, tj., da volilne predloge podajajo le družbeniki (na obravnavani skupščini pa nadzorni svet tudi dejansko ni podal nobenega volilnega predloga).

18. Prav tako so neutemeljene pritožničine navedbe, da naj bi bilo jasno, da ob prvih volitvah članov nadzornega sveta, ni nadzornega sveta, ki bi lahko podal volilni predlog, zato naj bi družbena pogodba le za prve volitve članov nadzornega sveta izrecno določila način glasovanja, za kasnejše pa ne. Višje sodišče je že pojasnilo, da volilne predloge v d. o. o. podajajo le družbeniki. Tudi sicer pa (če temu ne bi bilo tako) bi bilo ravno za prve volitve članov nadzornega sveta nesmiselno, da bi družbena pogodba določila, kdo lahko predlaga člane nadzornega sveta, glede na to, da nadzornega sveta še ni, in torej slednji tako ali tako ne more oblikovati predlogov za izvolitev članov, temveč jih lahko skladno s 473. členom ZGD-1 (oz. 192. členom ZGD-1 pri d. d.) oblikujejo le ustanovitelji (ti izvedejo tako kadrovski postopek kot samo imenovanje).12 Bolj logična bi bila torej razlaga, da so želeli družbeniki z družbeno pogodbo določiti, da družbeniki predlagajo kandidate tudi za nadaljnje volitve članov nadzornega sveta.

19. Tudi pritožničin očitek, da bi bilo ob razlagi družbene pogodbe, kot jo ponuja sodišče prve stopnje, omogočeno, da je v nadzorni svet izvoljena oseba, ki je prejela manj kot polovico opredeljenih glasov na skupščini, ne drži. V drugem odstavku 510. člena ZGD-1 je določeno, da če ni z zakonom ali družbeno pogodbo določeno drugače, odločajo družbeniki na skupščini z večino oddanih glasov.13 Res je, da to pomeni, da lahko družbena pogodba za sprejetje sklepov določi le strožjo ureditev, ne pa tudi milejše,14 vendar pa zaradi tega pogodbeno določilo, kot je zapisano v konkretni družbeni pogodbi, tj., da so izvoljeni tisti kandidati, ki dobijo največ glasov, še ni neveljavno oz. neuporabljivo. Je le omejeno s 510. členom ZGD-1. To pomeni, da bi bilo ob upoštevanju pogodbenega določila veljavno izvoljenih le tistih pet kandidatov, ki bi izpolnjevalo oba pogoja. Torej kandidati, ki bi dobili največ glasov (kot to določa družbena pogodba) ter ki bi obenem dobili več kot polovico oddanih glasov (kot je to določeno z ZGD-1).15 Višje sodišče še pripominja, da če takšen način glasovanja, kot je dogovorjen z družbeno pogodbo, ne bi bil dopusten, pa ne bi mogel veljati niti za prvo sejo skupščine. Argumentacija, ki jo ponuja pritožnica, višjega sodišča ne prepriča, da bi družbeno pogodbo razlagalo tako, da sporna določba glede načina izvolitve članov nadzornega sveta velja le za prvo sejo skupščine.

20. Nadalje pritožnica neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS in pravic iz 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP), ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do njenih navedb, da je treba tožbo glede zahtevkov v zvezi z izpodbojnostjo skupščinskih sklepov o izvolitvi članov nadzornega sveta zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči. Višje sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, temveč se je dolžno opredeliti le do relevantnih nosilnih naziranj strank,16 kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Pritožničine navedbe, da tožeča stranka ni predlagala nobenega kandidata za člana nadzornega sveta, pa niso pravno odločilne. Tožeča stranka ima namreč kot družbenica tožene stranke zagotovo pravni interes za odločitev, kateri člani bodo sestavljali nadzorni svet tožene stranke, oz. da so ti člani izvoljeni s predpisano večino (tudi če sama ni predlagala nobenega kandidata). Prav tako pa je tožeča stranka kot družbenica skladno s sedmim odstavkom 395. člena v zvezi s 522. členom ZGD-1 v konkretni zadevi aktivno legitimirana za izpodbojno tožbo zoper skupščinske sklepe o izvolitvi članov nadzornega sveta. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP tako ni podana.

21. Neutemeljeno pritožnica sodišču prve stopnje očita tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS in pravic iz 6. člena EKČP, ker naj očitno ne bi upoštevalo njenih navedb, da noben družbenik na skupščini ni nasprotoval predstavljenemu načinu glasovanja (izvolitvi članov nadzornega sveta). Tožeča stranka je skladno s prvim odstavkom 397. člena ZGD-1, ki se na podlagi 522. člena ZGD-1 smiselno uporablja tudi za d. o. o., izpolnila predpisano predpostavko za vložitev izpodbojne tožbe, in sicer je na skupščini napovedala vložitev izpodbojne tožbe zoper skupščinske sklepe št. 4.17 Višje sodišče pa pojasnjuje, da tožeči stranki kot družbenici ob napovedi izpodbijanja ni treba navesti tudi samih razlogov za izpodbijanje.18 Pritožnica v zvezi s tem neutemeljeno primerja predpostavke, ki jih je sodišče prve stopnje presojalo glede kršitve informacijskih pravic.

22. Prav tako ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil izrek v nasprotju z obrazložitvijo sodbe. Sodišče prve stopnje je sicer res v 20. točki obrazložitve pomotoma navedlo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, vendar pa iz nadaljnje obrazložitve (točk 35, 40 in 42) jasno izhaja, da je tožbeni zahtevek delno utemeljen; da je torej tožeča stranka uspela s podrednim zahtevkom, s katerim je zahtevala izpodbojnost skupščinskih sklepov št. 4. 23. Pri odločanju o stroških postopka mora sodišče upoštevati uspešnost stranke, v primeru delnega uspeha pa lahko upošteva tudi še druge okoliščine (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka je očitno želela doseči, da bi bili neveljavni sklepi št. 1.2, 3 in 4.1, 4.2, 4.3, 4.4, 4.5, ki se po svoji vsebini ne nanašajo na denarne zahtevke. Uspela je z neveljavnostjo (izpodbojnostjo) sklepov št. 4. Glede na navedeno je bil uspeh tožeče stranke znaten, vendar v denarju neocenljiv. Enako velja za uspeh tožene stranke. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora vsaka stranka nositi svoje stroške prvostopenjskega postopka. Stroškovno breme tožeče stranke pa bo pri tem tako ali tako nekaj večje od bremena tožene stranke, saj bo morala tožeča stranka nositi tudi stroške sodnih taks.19

24. Višje sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če tožena stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili višje sodišče k njegovi odločitvi.20 Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožene stranke izkazali za neutemeljene in ker višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

25. O stroških pritožbenega postopka je višje sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, 154. členom in 155. členom ZPP ter Odvetniško tarifo (OT). Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka. Ti znašajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 375 točk (1. točka tar. št. 21 OT),21 materialne stroške v višini 2 % (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) skupaj znaša 279,99 EUR. To obveznost je dolžna tožena stranka izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 M. Kocbek in B. Bratina v B. Bratina in drugi, Nadzorni sveti in upravni odbori v delniških družbah in družbah z omejeno odgovornostjo, Ljubljana, GV Založba, 2010, str. 80–81 in 164. 2 Glej Š. Ivanjko in P. Podgorelec v B. Zabel in drugi, Družba z omejeno odgovornostjo, Ljubljana, GV Založba, 2009, str. 369. 3 Skupna določila ZGD-1 o organih vodenja in nadzora v d. d. (253. do 264. člen ZGD-1) in posebna določila o nadzornem svetu v d. d. (273. do 284. člen ZGD-1). 4 Glej B. Zabel v M. Kocbek in drugi, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), 3. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2007, str. 182, ter Š. Ivanjko v B. Bratina in drugi, prav tam, str. 285–287 in 302. 5 Prim. sodne odločbe VSRS II Ips 95/2013 in II Ips 1055/2007 ter VSL I Cp 916/2016. 6 Prim. sodbi VSRS VIII Ips 37/2014 in VIII Ips 135/2013. 7 ZGD-1 v 254. členu določa, da mora biti nadzorni svet v d. d. sestavljen iz najmanj treh oseb. Enako velja tudi za nadzorni svet v d. o. o. (514. člen ZGD-1). Vendar pa lahko d. o. o. z družbeno pogodbo omenjeno število članov tudi zmanjša. Zakon pa ne določa največjega števila članov nadzornega sveta. Glej tudi Š. Ivanjko v B. Bratina in drugi, prav tam, str. 301. 8 Če družbena pogodba ne določa ničesar glede trajanja mandata članov nadzornega sveta, se šteje, da članstvo v nadzornem svetu v skladu s prvim odstavkom 255. člena v zvezi s 514. členom ZGD-1 traja šest let. Prim. tudi Š. Ivanjko v B. Bratina in drugi, prav tam, str. 307. 9 Tudi tožena stranka je trdila, da so bili člani nadzornega sveta predlagani v skladu z družbeno pogodbo. 10 Glej Š. Ivanjko in P. Podgorelec v B. Zabel in drugi, prav tam, str. 333. 11 B. Zabel v Velikem komentarju Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) kot kogentna pravila, od katerih družbena pogodba ne more odstopiti, navaja npr., da je član nadzornega sveta lahko le fizična oseba, glede katere ni z zakonom določenih zadržkov, da člane, ki zastopajo interese družbenikov, voli le skupščina, ter pravilo o nezdružljivosti funkcije poslovodje in člana nadzornega sveta (glej B. Zabel v M. Kocbek in drugi, prav tam, str. 182). 12 Prim. tudi B. Bratina v B. Bratina in drugi, prav tam, str. 162. 13 Pritožnica se sicer sklicuje na 307. člen ZGD-1, ki velja za d. d. 14 Prim. B. Zabel v M. Kocbek in drugi, prav tam, str. 174. 15 Prim. B. Bratina v B. Bratina in drugi, prav tam, str. 171. 16 9. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001. 17 Prim. sodbo VSRS III Ips 103/2015. 18 Prim. Š. Ivanjko v M. Kocbek in drugi, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), 2. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2007, str. 731–732, ter sodbo VSRS III Ips 103/2015 (točko 17 obrazložitve). 19 Prim. tudi sodbo VSL I Cpg 1078/2015. 20 Prim. sklep Ustavnega sodišča Up-429/01-5 ter sklepa VSRS III Ips 3/2014 in III Ips 84/2017. 21 Vrednost predmeta oz. izpodbijanega dela zahtevka (ki se nanaša na izpodbijano II. točko izreka sodbe), od katerega se odmerijo pritožbeni stroški, znaša 2.500,00 EUR (5 x 500,00 EUR).