Jedro

Kolikor vložnik napada nepravilno oceno ugotovljenih dejstev in okoliščin v obeh napadenih sklepih, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ni predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega D.C. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je z zgoraj navedenim sklepom na predlog preiskovalnega sodnika podaljšal pripor obdolženemu D.C. in soobdolženemu D.Š. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) še za 1 mesec, to je do 16.9.1999. Pritožbi obdolženca D.C. in njegovega zagovornika zoper sklep o podaljšanju pripora je Višje sodišče v Kopru z zgoraj navedenim sklepom zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obdolženega D.C. je dne 26.8.1998 priporočeno po pošti pri Okrožnem sodišču v Kopru vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve določbe 20. člena Ustave Republike Slovenije ter predlagal, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da oba izpodbijana sklepa razveljavi oziroma podrejeno spremeni tako, da odrejeni pripor nadomesti s hišnim priporom. Vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti meni, upoštevaje dejstva, katera so razvidna iz predmetnega spisa, da o odločilnih dejstvih, zaradi katerih je bilo ugodeno predlogu preiskovalnega sodnika in podaljšan pripor, obstoji precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih obeh izpodbijanih sklepov o vsebini listin in med samimi listinami. Glede na to, da je bil obdolženi priprt 17.6.1999 ter da je državno tožilstvo že v zahtevi za opravo preiskave predlagalo zaslišanje S.Š. (pravilno: D.Š.), ni mogoče trditi, da je preiskovalni sodnik na zadevi delal kontinuirano, ko je zaprosilo za mednarodno pravno pomoč sestavil šele 28.7.1999, ko je vedel, da zaprosilo za mednarodno pomoč ne bo takoj rešeno; tudi za prepis kaset, ki jih je preiskovalni sodnik prejel od UNZ K. že 30.6.1999, ni poskrbel pravočasno, zato napačna ocena vrstnega reda izvajanj preiskovalnih dejanj s strani preiskovalnega sodnika, nikakor ne more biti v škodo obdolženega. Iz povedanega po mnenju vložnika sledi, da preiskovalni sodnik na zadevi ni delal kontinuirano in hitro, kot mu to nalaga 2. odstavek 200. člena ZKP in kakor je to navedeno v izpodbijanih sklepih, zato gre po oceni vložnika za bistveno kršitev določb kazenskega postopka glede na vsebino izpodbijanih sklepov in gornje ugotovitve in sicer za nasprotje iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po oceni vložnika naj bi bil v obravnavanem postopku kršen 20. člen Ustave Republike Slovenije v zvezi z 2. odstavkom 192. člena ZKP, ki določa, da se pri izbiri ukrepa med drugim za odpravo ponovitvene nevarnosti mora upoštevati, da se ne uporabi strožjega ukrepa, če se da namen doseči z milejšim ukrepom. Pri tem se vložnik sklicuje na stališče, zavzeto v odločbi Ustavnega sodišča z dne 6.10.1995, ki poleg teže storjenega kaznivega dejanja in okoliščin, v katerih naj bi bilo storjeno, nalaga sodiščem v zvezi z ugotavljanjem ponovitvene nevarnosti upoštevanje osebnosti obdolženca, okolja in razmer, v katerih ta živi in njegovo dosedanje življenje. Ko vložnik ne oporeka teže očitanega kaznivega dejanja obdolženemu C., navaja, da pa je potrebno upoštevati, da gre za mlado osebo, ki doslej še ni bila obsojena ali obravnavana za krkšnokoli kaznivo dejanje, ki se je še pred prijetjem vključila v metadonski program in se je odločila za zdravljenje v komuni, ko bo na prostosti, kar vse opravičuje zaključek, da ta obdolženec z očitanim kaznivim dejanjem ne bo nadaljeval, če pa je kljub temu podana nevarnost, vložnik predlaga, da se izrečeni ukrep nadomesti z lažjim, to je s hišnim priporom, saj je strah sodišča, da bi obdolženec, kolikor bi mu bil odrejen hišni pripor, nadaljeval z izvrševanjem kaznivega dejanja in sicer preko telefona, brez podlage. V 2. odstavku 199.a člena ZKP je določeno, da se obdolženemu skupaj s hišnim priporom lahko prepove tudi stike z drugimi osebami. V primeru kršitve se lahko ponovno odredi pripor, (3. odstavek 201. člena ZKP), skladno s 5. odstavkom 199.a člena ZKP pa je oseba v hišnem priporu pod stalnim nadzorom, kako izvaja ta ukrep.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru navaja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Preiskovalni sodnik je na spisu delal kontinuirano in v zvezi s tem ni mogoče očitati navedenih kršitev. Tudi ni pogojev za nadomestitev pripora z milejšim ukrepom. Pripor zoper obdolženca je bil odrejen v skladu z določilom 20. člena Ustave. Odrejeni pripor je neizogbno potreben za varnost ljudi. Glede na težo dejanja pa je podano tudi sorazmerje med ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode in pravico drugih do njihove varnosti, zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obdolženega D.C. kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik neutemeljeno očita izpodbijanima sklepoma nasprotje med vsebino listin in razlogi o odločilnih dejstvih, pomembnih za obstoj nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja. Trditev, da obdolžencu naj ne bi smelo biti v škodo nekontinuirano delo preiskovalnega sodnika v zvezi z zahtevo za mednarodno pravno pomoč (zaprosilo) v Republiko Italijo za zaslišanje tam priprte priče in z zamudo odrejeno prepisovanje trakov v zvezi z izvajanjem telefonskih prisluhov obdolžencu, je brez podlage, kar velja tudi za očitek o nepravilni oceni okoliščin, pomembnih za odločitev o predlogu preiskovalnega sodnika za podaljšanje pripora, ko naj bi šlo v obeh primerih za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Glede na vložnikovo zatrjevanje v zahtevi za varstvo zakonitosti o nekontinuiranem delu preiskovalnega sodnika v škodo obdolženega D.C., ob nasprotni ugotovitvi pritožbenega sodišča, da je preiskovalni sodnik na zadevi delal kontinuirano, Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedeni očitek in nasprotni zaključek pritožbenega sodišča ne predstavljata absolutne bistvene krštive določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po tej določbi mora biti izrek sodne odločbe razumljiv, ne sme nasprotovati sam sebi ali razlogom odločbe, mora imeti razloge, zlasti razloge o odločilnih dejstvih, razlogi ne smejo biti popolnoma nejasni ali v prejcejšnji meri s seboj v nasprotju; o odločilnih dejstvih ne sme biti precejšnjega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe - odločbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Ob navedenem ne gre za očitano kršitev. Prav tako ni kršen 2. odstavek 200. člena ZKP o dolžnosti organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu. Po podatkih spisa Vrhovno sodišče ugotavlja, da so si procesna dejanja preiskovalnega sodnika v zvezi z vloženo zahtevo za preiskavo zoper obdolženega D.C. in soobdolžence sledila kontinuirano, ob upoštevanju dejstva, da je obdolženi D.C. v priporu. Pri tem zatrjevana zamuda z odpošiljatvijo zaprosila za mednarodno pravno pomoč po oceni Vrhovnega sodišča ni podana, saj je moral preiskovalni sodnik, da bi sestavil ustrezno zaprosilo, opraviti za vsebinsko oblikovanje zaprosila za mednarodno pravno pomoč posamezna preiskovalna opravila, ki so eventuelno služila za predmetu zadeve ustrezno oblikovanje zaprosila.

Prav tako ni utemeljena vložnikova trditev, da sta sodišče prve stopnje in sodišče druge stopnje z zavrnitvijo zahteve vložnika po nadomestitvi pripora z milejšim ukrepom - hišnim priporom kršili 20. člen Ustave Republike Slovenije. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so razlogi v obeh izpodbijanih sklepih o tem, da še vedno obstoji priporni razlog ponovitvene nevarnosti na osnovi dejstev in ugotovljenih okoliščin, subjektivnih in objektivnih, pravilni in ustrezno obrazloženi, in skladni z ustavnimi zahtevami o izjemnosti pripora kot posega v osebno svobodo obdolženca. Kolikor vložnik napada nepravilno oceno ugotovljenih dejstev in okoliščin v obeh napadenih sklepih, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ni predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zmotno ugotovljenega dejanskega stanja z zahtevo za varstvo zakonitosti ni moč uveljavljati. Zaradi povedanega so vsa nadaljnja izvajanja o primernosti nadomestila pripora z milejšim ukrepom - hišnim priporom neupoštevna in že v sklepu sodišča druge stopnje njihova zavrnitev povsem ustrezna in pravilno obrazložena.

Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da uveljavljane kršitve zakona in ustave niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa v navedenem delu uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbami 425. člena ZKP zavrnilo.