Jedro

"Vabilo za zbiranje ponudb", ki ne vsebuje cene kot bistvenega sestavnega dela prodajne pogodbe, ni ponudba, ampak vabilo k ponudbam, ki vabilca zavezuje k sklenitvi pogodbe, če ni te obveznosti izrecno izključil. Če obveznosti sklenitve pogodbe ni izključil, mora skleniti pogodbo o prodaji stečajnega dolžnika z najugodnejšim ponudnikom. Tisti, ki meni, da je najugodnejši ponudnik lahko zahteva sklenitev pogodbe s tožbo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge stopnje (tč. "A." izreka) in prve stopnje (tč. "II." izreka) se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V stečajnem postopku zoper toženo stranko je stečajni upravitelj predlagal, naj se tožena stranka (stečajni dolžnik) proda kot pravna oseba. Po treh neuspešnih dražbah je stečajni senat odredil prodajo z zbiranjem ponudb in prodajo najugodnejšemu ponudniku. Po izvedenem postopku zbiranja in odpiranja ponudb je stečajni upravitelj tožečo stranko obvestil, da ni bil izbran nobeden od ponudnikov. Tožeča stranka meni, da je bila najboljši ponudnik, zaradi česar bi tožena stranka morala z njo skleniti pogodbo o prodaji stečajnega dolžnika. Zato je vložila tožbo s katero od tožene stranke zahteva, da z njo sklene prodajno pogodbo.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Meni namreč, da javno objavljeni oglas za prodajo z zbiranjem ponudb ni ponudba, ampak vabilo k ponudbam iz 1. odst. 35. člena ZOR. Takšno vabilo pa razpisovalca ne zavezuje k sklenitvi pogodbe z najboljšim ponudnikom. Pod predpostavkami iz 2. odst. 35. člena ZOR bi lahko nastala samo njegova odškodninska odgovornost. Pritožbeno sodišče se je s pravnim stališčem sodišča prve stopnje strinjalo, zato je pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po 33. členu ZOR je splošna ponudba predlog za sklenitev pogodbe, dan nedoločenemu številu oseb, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe. Bistvene sestavine pogodbe mora vsebovati zato, ker pomeni sprejem ponudbe sklenitev pogodbe, čim prejme ponudnik izjavo o sprejemu ponudbe (1. odst. 31. člena in 1. odst. 39. člena ZOR). Drugačen nasproten predlog glede ene same bistvene sestavine ni sprejem ponudbe ampak druga - nasprotna ponudba (41. člen ZOR).

"Vabilo za zbiranje ponudb" v časopisu "Večer", temelječe na sklepu stečajnega senata z dne 23.9.1993 opr. štev. St 61/93, ni vsebovalo cene kot bistvenega sestavnega dela prodajne pogodbe (1. odst. 462. člena ZOR). Zato ni ponudba, ampak tako, kot se glasi - vabilo k ponudbam, ki vsebuje pogoj, da cena, katero mora vsebovati ponudba, ne sme biti nižja od tolarske protivrednosti 3.300.000,00 DEM. Vabila k ponudbam, kakršno je obravnavano, in njegovih pravnih učinkov pa ni mogoče enačiti z vabilom k ponudbam iz 35. člena ZOR.

Obravnavano vabilo k ponudbam se nanaša na en sam določen predmet prodaje. Razen omejitve, da cena ne sme iti pod določeno mejo, je določitev višine cene prepuščena ponudniku. Namen takšne prodaje je namreč doseči čim višjo ceno. Kot možni kupci lahko konkurirajo samo ponudniki, ki so dali ponudbe v določenem roku. Vse te okoliščine dajejo vabilu k ponudbam značaj enostranske izjave volje, ki tistega, ki je vabil k ponudbam, zavezuje k sklenitvi pogodbe (analogna uporaba 1. odst. 229. člena ZOR), razen če je svojo obveznost skleniti pogodbo v vabilu izključil. Zato lahko ponudnik, ki meni, da razpisovalec vabila k ponudbam neupravičeno odklanja sklenitev pogodbe z njim, zahteva sklenitev pogodbe s tožbo (glej tudi: Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, 1985, III. knjiga, str. 1773).

Kadar vabilo k ponudbam zavezuje tistega, ki vabi, mora ta izbrati najugodnejšega ponudnika. Zakon ne določa, koga je treba pri prodajnih pogodbah šteti kot najugodnejšega ponudnika. Zato je treba smiselno uporabiti določbo 604. člena ZOR, ki ureja vabilo k ponudbam za sklepanje pogodb o delu (opozorilo: obveznost sklenitve pogodbe o delu po sistemu zbiranja ponudb je treba, glede na 629. člen ZOR, presojati drugače kot obveznost sklenitve prodajne pogodbe).

Z zgoraj omenjenim sklepom je stečajni senat odredil prodajo stečajnega dolžnika (kot celote, torej kot pravne osebe, ne pa njegovega premoženja) z zbiranjem ponudb in prodajo najugodnejšemu ponudniku. Po javni objavi vabila k ponudbam v časopisu "Večer", opravljeni na podlagi omenjenega sklepa, je nastala obveznost sklenitve prodajne pogodbe z najugodnejšim ponudnikom (od tistih, ki so dali ponudbe v določenem roku). V omenjenem sklepu sicer ni bilo določeno, kaj se bo štelo za najugodnejšo ponudbo. To pa niti ni bilo potrebno. Ob smiselni uporabi 1. odst. 604. člena ZOR je to ponudba z najvišjo ceno. Samo, če naj bi se z omenjenim sklepom uvedla drugačna merila za določitev najugodnejše ponudbe kot je (najvišja) cena, bi bilo treba z njim (najvišjo) ceno izrecno izključiti kot merilo za določitev najugodnejše ponudbe. Samo z izrecno izključitvijo obveznosti sklenitve pogodbe pa takšna obveznost ne bi nastala (2. odst. 604. člena ZOR).

Niti v sklepu stečajnega senata niti v vabilu k ponudbam v časopisu obveznost sklenitve prodajne pogodbe ni bila izključena. Zato sta sodišči prve in druge stopnje materialno pravo za svoji odločitvi zmotno uporabili. Ker pa je ostalo zaradi tega dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče omenjeni sodbi razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 395. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče predvsem ugotovilo, ali je (bila) ponudba tožeče stranke res najugodnejša. V zvezi s tem pa revizijsko sodišče še meni, da v postopku zbiranja ponudb in ugotavljanja najugodnejšega ponudnika "draženja" ni mogoče upoštevati. Kupec , ki je želel kupiti predmet prodaje z draženjem, bi se moral udeležiti dražbenega postopka. Pri prodaji z zbiranjem ponudb in prodajo najugodnejšemu ponudniku pa višine ponujene cene ne more vezati na cene, ki so jih ponudili drugi ponudniki.

Sklep o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166. člena ZPP.