Jedro

Tožnik je bil zaposlen na področju italijanskega spletnega igralništva. Tožena stranka je opravljala storitve spletnega igralništva v državi Italiji na podlagi koncesije, ki velja za italijansko spletno področje. Tožnik je do božičnice za sporno obdobje upravičen na podlagi italijanske nacionalne kolektivne pogodbe za terciarni sektor, trgovino in storitve, ki jo mora tožena stranka spoštovati na podlagi koncesijske pogodbe za prirejanje javnih iger na daljavo, ki je bila sklenjena med toženo stranko in italijansko upravo za carino in monopole.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: * ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 14. 1. 2015 tožena stranka vročila tožeči stranki; * da sodišče ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in naloži toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo v roku 15 dni; * da sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki za obdobje od 17. 10. 2015 do poziva na delo priznati in vpisati v delovno knjižico delovno dobo, jo za navedeno obdobje prijaviti v socialna zavarovanja ter ji plačati nadomestilo plače v neto znesku mesečne plače, kot bi jo prejela, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec (za plačo preteklega meseca) do plačila ter od navedenih zneskov odvesti zakonsko določene davke in prispevke od plač, vse v roku 8 dni (I. točka izreka); - ugodilo tožbenemu zahtevku glede denarnih terjatev ter: * naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati premalo izplačane plače (za obdobje od julija 2012 do junija 2013) v bruto zneskih, navedenih v izreku in ji po plačilu zakonsko določenih prispevkov in davkov od osebnih prejemkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila, višji zahtevek (za plačilo zneska 569,36 EUR) pa je zavrnilo (II. točka izreka); * odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati (pravilno: obračunati): - 2.430,00 EUR in ji po plačilu zakonsko določenih prispevkov in davkov od osebnih prejemkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2013 dalje do plačila, - 2.430,00 EUR in po plačilu zakonsko določenih prispevkov in davkov od osebnih prejemkov izplačati tožeči stranki neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2014 dalje do plačila, višji zahtevek (za znesek 4.035,00 EUR) pa je zavrnilo (III. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema te sodbe povrniti 470,16 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe v delu, v katerem je sodišče toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati dvakrat po 2.430,00 EUR (bruto) in po plačilu zakonsko določenih prispevkov in davkov od osebnih prejemkov ustrezna neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti, določene v sodbi, do plačila (III. točka izreka sodbe) in ji povrniti 470,16 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (IV. točka izreka sodbe). Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka.

Sodišče prve stopnje je spregledalo pravila o razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena. Večino ugotovitev, na podlagi katerih je tožniku prisodilo božičnico za leti 2013 in 2014, je sprejelo samo, trditveno in dokazno breme pa neupravičeno prevalilo na toženo stranko, čeprav bi moral tožnik dokazati utemeljenost zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo božičnice. Sodišče toženi stranki očita, da je „pavšalno zatrjevala, da ni dokazano, da igralništvo sodi v terciarni sektor, vendar o tem ni predložila dokazov“. Kako natančno mora tožena stranka prerekati tožbeni zahtevek, je odvisno od kvalitete predhodnih navedb nasprotne stranke (tožnika). Nedopustno je, da bi morala tožena stranka dokazovati oziroma nasprotovati dejstvom in dokazom, ki jih tožnik dejansko ni niti zatrjeval niti predložil. Iz tožnikovih trditev in dokazov ne izhaja, da je spletno igralništvo del terciarnega sektorja, niti da bi bila italijanska kolektivna pogodba veljavna in uporabna za toženo stranko. Tožnik namreč zatrjuje, da predloženi člen italijanske kolektivne pogodbe toženo stranko zavezuje zato, ker je tako določeno v predloženem členu (domnevno) koncesijske pogodbe. Sodišče glede navedenega samo zaključi, da je italijanska kolektivna pogodba za toženo stranko veljavna, saj je to splošno znano dejstvo (jasno in znano naj bi bilo, da je igralništvo del terciarnega sektorja) in, da sta se stranki o tem dogovorili v pogodbi o zaposlitvi, čeprav tožnik tega niti ni zatrjeval. Sodišče ne sme sprejeti v podlago odločbe (sodbe) nobenega dejstva, ki ga stranki nista zatrjevali. Tožena stranka navedenim zaključkom niti ni mogla oporekati, kar posledično pomeni, da je sodišče s tem kršilo načelo kontradiktornosti. Zaključek sodišča o tem, da kolektivna pogodba velja, ker sta tožena stranka in tožnik v pogodbi o zaposlitvi „dogovorila“ pravo, je zmoten tudi zato, ker sta tožnik in tožena stranka navedeno pogodbo o zaposlitvi sklenila, preden je italijanska kolektivna pogodba dejansko stopila v veljavo, kar pomeni, da se tožena stranka na dan sklenitve pogodbe o zaposlitvi ni mogla zavezati za spoštovanje prava, ki v trenutku zaveze dejansko ni niti obstajalo. Koncesija nesporno velja za italijansko spletno področje. Tožnik sicer zatrjuje, da se storitve italijanske spletne igralnice opravljajo v Italiji in da za panogo velja italijanska kolektivna pogodba, vendar navedenega z nobenim dokazom ne izkaže. V svojih trditvah le povzema določilo koncesijske pogodbe in zatrjuje, da je do božičnice upravičen zato, ker se je tožena stranka k temu zavezala s koncesijsko pogodbo, kar pa ne more predstavljati zadostne trditvene in dokazne podlage za ugoditev tožnikovemu zahtevku. Sodišče je glede veljavnosti in uporabe italijanske kolektivne pogodbe samo ugotovilo, da italijanska kolektivna pogodba za toženo stranko velja in jo dejansko obvezuje od dne 1. 7. 2013 dalje in saniralo tožnikovo pomanjkljivo trditveno (in dokazno) podlago. Z vidika enake obravnave strank v postopku bi lahko tudi samo ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena v letu 2011, italijanska kolektivna pogodba pa šele v letu 2013 in da se tožena stranka in tožnik s samo pogodbo o zaposlitvi nista mogla dogovoriti za spoštovanje te kolektivne pogodbe (kot „predpisa, ki velja pri delodajalcu“), saj navedenega predpisa v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi niti ni bilo. Mutatis mutandis navedeno velja tudi glede veljavnosti koncesijske pogodbe. Določilo petega odstavka 8. člena koncesijske pogodbe koncesionarja (toženo stranko) zavezuje k plačilu zneskov v skladu z veljavnimi kolektivnimi pogodbami za posamezno panogo v posameznem kraju, kjer se opravljajo storitve. Namen navedenega člena koncesijske pogodbe je v tem, da tožena stranka ne more biti imetnik koncesije, če ne izpolnjuje obveznosti do delavcev v skladu s predpisi, ki zanjo veljajo. Gre za zavezo tožene stranke (kot koncesionarja) k spoštovanju veljavnih kolektivnih pogodb za posamezno panogo in k izplačevanju tistih zneskov (plačil), ki jih take kolektivne pogodbe v posamezni panogi in v posameznem kraju za posameznega delavca predvidevajo. Dejstvo je, da ne za toženo stranko ne za tožnika italijanska kolektivna pogodba ne velja, saj zanju veljajo kolektivne pogodbe, navedene v pogodbi o zaposlitvi. Za tožnika velja lahko le tista kolektivna pogodba, ki obenem velja tudi za toženo stranko. Italijanska kolektivna pogodba ne more imeti pravno veljavnih učinkov za toženo stranko, ker ni stranka te kolektivne pogodbe. Tožena stranka s sklenitvijo koncesijske pogodbe v razmerju do delavca ni prevzela obveznosti po italijanski zakonodaji, temveč se je svoji sopogodbenici (torej B.) zavezala spoštovati tiste veljavne kolektivne pogodbe, ki jo kot stranko dejansko zavezujejo. Sodišče je s svojim ravnanjem kršilo razpravno načelo ter povezanost trditvenega in dokaznega bremena, saj ni preverjalo s strani tožnika zatrjevanih dejstev z njegove strani predloženimi dokazi, temveč samo „brskalo“ po dokazih in šele na njihovi podlagi sklepalo o pravno relevantnih dejstvih, pri tem pa od tožene stranke „pričakovalo“ ovrženje in dokazovanje tožnikovih trditev, ki pa niso bile ustrezno ne zatrjevane ne dokazno podprte. Prevod posameznega (domnevno) člena italijanske kolektivne pogodbe in koncesijske pogodbe ne moreta izkazovati, da je tožnik upravičen do izplačila božičnice. Sodišče mora samo poznati pravo, čeprav gre za tuje pravo. Zato bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva tudi samo preveriti, ali lahko kolektivno pogodbo kot pravno relevantno materialno pravo uporabimo v RS, ali toženo stranko zavezuje in ali je veljavna, oziroma kaj dejansko določa glede izplačila božičnice. Sodišče je s svojimi „avtonomnimi“ posegi v trditve in dokaze tožnika in v obrazložitvi sodbe posledično navedenimi pravnorelevantnimi zaključki zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 5. člena, 7. členom in 214. členom ZPP. Zahtevku tožnika iz naslova božičnice je ugodilo, čeprav tožnik višine zahtevka iz tega naslova ni opredelil in ni pojasnil, kako je vtoževane zneske dejansko izračunal. Obenem pa je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni. Sodišče je tudi v tem konkretnem primeru mimo trditvene in dokazne podlage tožnika samo ugotavljalo višino zahtevka.

Tožena stranka meni, da je potrebno zahtevek tožnika v celoti zavrniti tudi v delu, ki se nanaša na plačilo božičnice, posledično pa spremeniti tudi odločitev glede stroškov postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, v njej pa tudi ni nikakršnih nasprotij, tako da jo je mogoče preizkusiti. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe s tem v zvezi, kar velja tudi za trditev, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da so nejasni razlogi glede odločitve o višini tožbenega zahtevka, ki je tožnik ni konkretizirano in opredeljeno pojasnil. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo oziroma obrazložilo svojo odločitev tudi glede višine prisojene božičnice (13. plače).

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 5. člena, 7. in 214. členom ZPP ter kršitev načela kontradiktornosti. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ni upoštevalo pravil o razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena, oziroma da je samo ugotavljalo relevantna dejstva in sprejemalo pravno relevantne zaključke brez ustrezne trditvene podlage in konkretizacije s strani tožnika predloženih dokazov ter nepravilno prevalilo dokazno breme na toženo stranko. Iz izpodbijane sodbe in iz podatkov v spisu po oceni pritožbenega sodišča izhaja zadostna trditvena podlaga glede vseh odločilnih dejstev, na podlagi katerih tožnik uveljavlja svoj zahtevek za plačilo božičnice. Že v tožbi in v pripravljalni vlogi je tožnik zatrjeval, da je do božičnice upravičen na podlagi italijanske kolektivne pogodbe, ki – glede na sklenjeno koncesijsko pogodbo za področje Italije, kjer je tožena stranka opravljala dejavnost spletne igralnice – zavezuje tudi toženo stranko, poleg tega pa je za svoje trditve predložil tudi ustrezne dokaze. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, saj sodišče prve stopnje očitanih kršitev ni zagrešilo. Pritrditi pa je potrebno tudi stališču tožeče stranke, ki v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da je navedena (italijanska) kolektivna pogodba materialno pravni vir, tudi za tuje pravo pa velja načelo, da sodišče pozna pravo in da je glede na to načelo pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka naloga sodišča ter da sodnik – glede na določbo tretjega odstavka 180. člena ZPP – ni vezan na pravno podlago tožbenega zahtevka, tudi če jo stranka v tožbi navede. To pa pomeni, da so neutemeljeni tudi očitki, da je sodišče prve stopnje samo, sprejemalo pravno relevantne zaključke in kršilo načelo kontradiktornosti.

8. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev ustrezno obrazložilo zlasti v 19. točki obrazložitve sodbe. Bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje so naslednje: - Tožnik je bil v času pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu A. na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 9. 2011, z aneksom z dne 22. 7. 2013 (s katerim sta se stranki dogovorili za znižanje plače).

- V pogodbi o zaposlitvi je med drugim določeno, da se pravice in obveznosti delavca in delodajalca, ki niso urejene s to pogodbo, urejajo v skladu z ZDR, Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti, Kolektivno pogodbo za gostinstvo in turizem, Podjetniško kolektivno pogodbo za toženo stranko ter z ostalimi predpisi, ki veljajo pri delodajalcu.

- Tožnik je bil zaposlen na področju italijanskega spletnega igralništva. Tožena stranka je opravljala storitve spletnega igralništva v državi Italiji na podlagi koncesije, ki velja za italijansko spletno področje. Tožnik je zatrjeval, da je do božičnice za sporno obdobje upravičen na podlagi italijanske nacionalne kolektivne pogodbe za terciarni sektor, trgovino in storitve, ki jo mora tožena stranka spoštovati na podlagi koncesijske pogodbe za prirejanje javnih iger na daljavo med toženo stranko in italijansko Upravo za carino in monopole (B.).

- Iz dopolnilne listine k sporazumu o koncesiji za izvajanje javnih iger na daljavo, ki je bil sklenjen med Samostojno upravo za državne monopole (B.) in toženo stranko (A 13) izhaja, da se je v 8. členu, s podnaslovom Obveznosti pri obravnavi zaposlenih, tožena stranka kot koncesionar zavezala, da bo za svoje zaposlene uporabila pogoje glede predpisov in plačila, ki ne bodo nižja, kot je predvideno po kolektivnih pogodbah in se uporabljajo za panogo ter na kraju, kjer se opravljajo storitve, ki so predmet koncesije in na splošno po vsaki drugi kasneje sklenjeni panožni pogodbi, ki se uporablja na omenjenem kraju (5. točka).

- Kolektivna državna delovna pogodba za zaposlene v terciarnem sektorju – trgovina distribucija in storitve, sklenjena 1. julija 2013, v 197. členu (13. plača) določa, da so na predbožični dan podjetja dolžna vsako leto izplačati zaposlenim znesek v višini dejanske mesečne plače v skladu s 187. členom (brez družinskih dodatkov).

9. Upoštevajoč navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo božičnice za obdobje veljavnosti navedene kolektivne pogodbe. Pravilno je presodilo, da je do nje upravičen, ker se je tožena stranka s koncesijsko pogodbo zavezala, da bo za svoje zaposlene uporabila pogoje glede predpisov in plačil, ki ne bodo nižja, kot je predvideno v kolektivnih pogodbah in se uporabljajo za panogo in v kraju, kjer se opravljajo storitve, ki so predmet koncesije. Nobenega dvoma ni o tem, da je tožena stranka prevzete obveznosti po koncesijskem sporazumu dolžna spoštovati za tiste zaposlene delavce, ki so opravljali storitve spletnega igralništva v Italiji na podlagi koncesije, med katerimi je tudi tožnik. To pomeni, da je tožena stranka tem delavcem dolžna priznati pravice po italijanski Kolektivni državni delovni pogodbi za zaposlene v terciarnem sektorju: trgovina, distribucija in storitve (A 14), ki je bila sklenjena 1. 7. 2013. Splošno znano je, katere gospodarske dejavnosti spadajo med primarne, sekundarne, terciarne ter kvartarne, zato je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe pravilno navedlo, da med tericarne gospodarske dejavnosti spadajo storitve, promet trgovina in turizem (kamor nedvomno spada tudi dejavnost tožene stranke). Zato so povsem neutemeljene pritožbene navedbe s tem v zvezi, zlasti nesprejemljivo pa je stališče, da tožeča stranka ni podala trditev in dokazov, ki bi izkazovali, da je spletno igralništvo del „terciarnega sektorja“ in da pogodba velja za toženo stranko ter da iz tega razloga sodišče prve stopnje zaključkov v zvezi z navedenimi vprašanji ne bi smelo (samo) sprejeti.

Pritožbeno sodišče glede na predloženo italijansko kolektivno pogodbo (čeprav ni bila predložena in prevedena v celotnem besedilu, ampak le v delu, ki je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka bistven) ne dvomi, da je bila sklenjena 1. 7. 2013, kot je v njej navedeno in kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Nedvomno je namen 8. člena koncesijske pogodbe, na katero se je pravilno oprlo sodišče prve stopnje, v tem, da tožena stranka ne more biti imetnik koncesije, če ne izpolnjuje obveznosti do delavcev v skladu s predpisi, ki zanjo veljajo in da je kot koncesionar zavezana spoštovati veljavne kolektivne pogodbe za posamezno panogo na območju, kjer svoje storitve opravlja, kot sicer pravilno navaja pritožba. Pritožba pa neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da navedena italijanska kolektivna pogodba velja tudi za toženo stranko, ker se je tako zavezala v koncesijski pogodbi, saj so njeni delavci, tudi tožnik, storitve spletnega igralništva opravljali na področju Italije (o čemer prav tako ni nobenega dvoma, saj je prav iz tega razloga tožena stranka pridobila koncesijo za spletno igralnico v Italiji). Tudi stališču tožene stranke, da je sklicevanje na določbo tožnikove pogodbe o zaposlitvi o tem, da se pravice in obveznosti delavca in delodajalca, ki niso urejene s pogodbo, urejajo v skladu z ZDR in kolektivnimi pogodbami ter ostalimi predpisi, ki veljajo pri delodajalcu, neutemeljeno, ker je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena, preden je stopila v veljavo italijanska kolektivna pogodba, ni mogoče pritrditi. Takšna splošna pogodbena določba (v pogodbi o zaposlitvi) pomeni prav to, da pogodbeni stranki soglašata, da bosta spoštovali tudi kasneje sprejete predpise in kolektivne pogodbe z delovno pravnega področja in da ni potrebno pogodbe o zaposlitvi spreminjati ob vsakokratni spremembi predpisov, ki urejajo delovno pravni položaj delavca ter obveznosti delodajalca.

10. Sodišče prve stopnje je torej tožniku pravilno prisodilo božičnico – 13. plačo za čas po uveljavitvi navedene kolektivne pogodbe, to je za leti 2013 in 2014, v višini bruto plače (znižane po sklenitvi aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 7. 2013, ki po aneksu znaša 2.430,00 EUR), kar je v skladu s citirano določbo 197. člena Kolektivne državne delovne pogodbe za zaposlene v terciarnem sektorju, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno razumelo in štelo, da je osnova za izračun božičnice obračunana bruto plačo delavca. 197. člen kolektivne pogodbe namreč določa, da se božičnica – 13. plača izplača „v višini dejanske mesečne plače v skladu s 187. členom (brez družinskih dodatkov)“. Ker „družinskih dodatkov“ bruto plača po slovenskih predpisih ne vsebuje, je osnova lahko le bruto plača delavca (po pogodbi o zaposlitvi). Podatki o bruto plači tožnika so bili predloženi sodišču skupaj s tožbo (A 5, A 6), zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na to, da tožeča stranka zahtevka po višini ni ustrezno utemeljila oziroma pojasnila izračuna božičnice po višini.

11. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo božičnice za leti 2013 in 2014, pri odločanju o stroških postopka pa je tudi pravilno upoštevalo (delni) uspeh tožeče stranke v tem sporu.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP), tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo na podlagi določbe 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami, ZDSS-1), ker k rešitvi pritožbe ni bistveno prispeval.