Jedro

Pri cesiji kot izpodbojnem dejanju se obstoj subjektivne predpostavke domneva. Možen je nasprotni dokaz.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je cesija z dne 16.5.1990 brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke in prvi toženi stranki naložilo, da mora v 8 dneh vrniti v stečajno maso tožeče stranke 8.283.648,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tožeči stranki pa povrniti pravdne stroške (tožbeni zahtevek proti drugi toženi stranki je v celoti zavrnilo). Pritožbo prve tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji, v kateri navaja, da uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, predlaga prva tožena stranka revizijskemu sodišču, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek proti njej zavrnje, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Prva tožena stranka je v reviziji navedla, da uveljavlja samo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. S trditvijo, da pritožbeno sodišče v svoji odločbi ni obravnavalo pritožbenih navedb, nanašajočih se na okoliščine, ki so za odločitev bistvene, pa vendarle uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 375. člena ZPP. Te bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa pritožbeno sodišče ni zagrešilo.

Kot izhaja iz revizije, naj pritožbeno sodišče ne bi odgovorilo na pritožbene navedbe, nanašajoče se na obstoj subjektivne predpostavke, ki mora biti tudi podana zato, da je izpodbijanje pravnega dejanja v stečaju lahko uspešno. Vendar temu ni tako. V izpodbijani odločbi odgovarja pritožbeno sodišče v največji meri samo na pritožbene trditve, ki se nanašajo na to vprašanje. Katere dokaze je sodišče izvedlo za ugotovitev obstoja omenjene za odločitev bistvene okoliščine in kako je izvedene dokaze presodilo, pa je vprašanje pravilne oziroma popolne ugotovitve dejanskega stanja. To pa ni predmet revizijskega preizkusa (3. odstavek 385. člena ZPP).

Podlaga za odločitvi sodišč prve in druge stopnje je bila tudi dejanska ugotovitev - obstoj subjektivne predpostavke iz 1. točke 3. odstavka 112. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list SFRJ, št. 84/89; v nadaljevanju ZPPSL). Glede na to, da je dobila prva tožena stranka poravnano svojo denarno terjatev proti tožeči stranki tako, da ji je tožeča stranka cedirala svojo terjatev proti drugi toženi stranki, je nastala domneva iz 1. točke 113. člena ZPPSL. Prva tožena stranka bi lahko dokazovala nasprotno, če bi tožeča stranka izkoristila ugodnost, ki ji jo je nudila določba 1. točke 113. člena ZPPSL. Nasprotno dokazovanje pa v obravnavanem primeru niti ni bilo potrebno. Tožeča stranka je namreč prevzela na sebe breme dokazovanja obstoja subjektivne predpostavke iz 1. točke 3. odstavka 112. člena ZPPSL, sodišče pa je temu sledilo in ugotovilo obstoj omenjene predpostavke na podlagi izvedenih dokazov, ne pa na podlagi zakonske domneve iz 1. točke 113. člena ZPPSL. Po tem zakonskem določilu se namreč domneva obstoj omenjene subjektivne predpostavke vedno, kadar je dobil upnik poplačano svojo terjatev z inkongruentnim dejanjem. To pa je vsako dejanje, s katerim si upnik (poznejšega) stečajnega dolžnika takrat, ko je bilo storjeno, svoje terjatve še ni mogel poplačati (še ni dospela) ali pa ni mogel zahtevati njenega poplačila na takšen način ali v takšenm obsegu, kot ga je dobil. Zahtevati poplačilo svoje terjatve s cesijo terjatve tožeče stranke porti drugi toženi stranki na sebe pa prva tožena stranka ni mogla.

Uveljavljani revizijski razlogi torej niso podani. Zato in ker tudi ni tistih revizijskih razlogov, na katere mora paziti po 386. členu ZPP po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo prve tožene stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.