Jedro

Zakonodajalec v določbo 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ termin večstanovanjske hiše ni vključil po naključju, temveč prav z namenom, ker je želel „ugodnost“ izjemnega, enoletnega zastaralnega roka podeliti izključno dolžnikom, katerih obveznosti so nastale v zvezi s terjatvami upravnikov večstanovanjskih hiš (in torej ne tudi dolžnikom – uporabnikom upravljavskih storitev v poslovnih stavbah).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni a) v II. točki izreka tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 205348/2012 z dne 24. 12. 2012 ostane v veljavi - v prvem odstavku še za znesek glavnice v višini 1.206,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 1. 2013 dalje do plačila ter - v tretjem odstavku še za izvršilne stroške v znesku 55,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2013 dalje do plačila; b) v III. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 241,37 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

II. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje: - v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek za plačilo zneska 10,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 20. 12. 2012 do plačila; - v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek tožeče stranke za zakonske zamudne obresti od zneska 1.512,77 EUR za čas od 20. 12. 2012 do 12. 1. 2013 ter - v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek za plačilo 306,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 20. 12. 2012 do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 359,22 v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 205348/2012 z dne 24. 12. 2012 ostane delno v veljavi, in sicer v I. odstavku izreka za znesek glavnice v višini 305,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od dne 12. 1. 2013 dalje do plačila in v III. odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 11,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu je dajatveni del izreka sklepa v I. in III. odstavku razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 126,94 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 388. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, skupaj s stroškov posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožeča stranka (upravnik) je vtoževala terjatve iz naslova upravljanja in obratovanja poslovne stavbe X v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da za takšne terjatve velja enoletni zastaralni rok iz 6. točke prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (OZ), zato je tožbeni zahtevek, v kolikor se nanaša na terjatve, ki so dospele v plačilo do konca leta 2010, iz razloga zastaranja zavrnilo.

7. OZ v 6. točki prvega odstavka 355. člena določa, da terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v roku enega leta.

8. Po oceni pritožbenega sodišča terjatev upravnikov poslovnih stavb pod citirano zakonsko določilo ni mogoče umestiti. Termin „večstanovanjska hiša“ je tako v splošnem pogovornem(1), kot pravniškem(2) jeziku povsem jasen in nedvoumen, zato širše razlogovanje oziroma enačenje večstanovanjskih hiš s poslovnimi stavbami, že z uporabo jezikovne metode razlage besedila, ni dopustno. Pravila o zastaranju morajo biti namreč določno opredeljena, da lahko pravni subjekti v naprej predvidijo, kdaj in po preteku koliko časa preneha njihova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti oziroma se civilnopravna obveznost spremeni v naturalno. To še posebej velja za izjeme (enoletni zastaralni rok pa je izjema glede na splošni, petletni zastaralni rok), katere je vselej potrebno razlagati zožujoče ali a contrario – izjem z analogijo ni dopustno širiti na druge, četudi primerljive primere(3).

9. V pravilnost tovrstne razlage je pritožbeno sodišče prepričal tudi njen preizkus v luči namenske metode razlage besedila. Po oceni pritožbenega sodišča zakonodajalec v določbo 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ termin večstanovanjske hiše ni vključil po naključju, temveč prav z namenom, ker je želel „ugodnost“ izjemnega, enoletnega zastaralnega roka podeliti izključno dolžnikom, katerih obveznosti so nastale v zvezi z terjatvami upravnikov večstanovanjskih hiš (in torej ne tudi dolžnikom - uporabnikom upravljavskih storitev v poslovnih stavbah). Kajti kljub na videz enaki vsebini terjatev - tako pri upravljanju večstanovanjskih hiš, kot pri upravljanju poslovnih stavb gre za terjatve v relativno nizkih zneskih, ki nastajajo mesečno in se nanašajo na podobne vrste opravil in storitev, ter nadalje dejstvu, da v obeh primerih kot upnik nastopa upravnik, pa se glede osebe uporabnika – dolžnika, upravljanje večstanovanjske hiše oziroma poslovne stavbe v bistvenem razlikuje(4). Uporabniki upravljavskih storitev v večstanovanjskih hišah so namreč (praviloma) gospodinjstva oziroma fizične osebe, katere zakon (prvi odstavek 6. člena OZ) obvezuje, da pri svojem ravnanju ravnajo s skrbnostjo kot v lastnih zadevah (skrbnost dobrega gospodarja). Slednja pa se, ko gre za hrambo potrdil o plačilih stroškov upravnika, pogosto kaže kot pomanjkljiva, saj je znano, da ti uporabniki, predvsem zaradi zgoraj opisanih lastnosti teh terjatev, potrdil o plačilih vedno ne hranijo oziroma jih ne hranijo dalj časa. Prav tega se je očitno zavedel tudi zakonodajalec, zato je z določitvijo krajšega zastaralnega roka zavaroval pravni položaj teh dolžnikov ter na ta način preprečil dolgotrajne spore, kopičenje neplačanih zadev in predvsem olajšal dokazovanje, da so obveznosti izpolnjene. Če bi nasprotno veljalo splošno pravilo o zastaranju, bi morale fizične osebe prav vsako potrdilo o plačilu hraniti celih pet let (346. člen OZ), kar pa bi bilo glede na naravo in pogostnost teh terjatev vsekakor pretirano in neživljenjsko.

10. Drugače kot za uporabnike večstanovanjskih hiš velja za uporabnike poslovnih stavb, torej gospodarske subjekte. Slednji so, kot je to poudarilo že sodišče prve stopnje (tolmačilo pa napačno), zavezani k višji stopnji skrbnosti, ki je v določenih primerih tudi zakonsko normirana. Tako na primer Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) od gospodarskih subjektov izrecno zahteva, da listinsko dokumentacijo (med katere spadajo tudi potrdila o plačilih) hranijo najmanj pet let (32. člen v zvezi s 125. členom ZDavP-2). Čim je tako, pa je bojazen, da dolžniki kot gospodarski subjekti in uporabniki poslovnih stavb ne bi hranili potrdil o plačilu oziroma jih ne bi hranili dovolj časa, povsem odveč. Razširitev enoletnega zastaralnega roka na terjatve upravljanja poslovnih stavb, kjer kot dolžniki nastopajo predvsem gospodarski subjekti, tako ne bi bila le v nasprotju z jezikovno razlago besedila, temveč tudi v nasprotju z namenom zakonodajalca, zaradi katerega je bil določil uporabo enoletnega zastaralnega roka. Da je temu tako, lahko nenazadnje sklepamo tudi upoštevaje dejstvo, da je zakonodajalec v 1. točki prvega odstavka 355. člena OZ (gre za primerljive terjatve s terjatvami, kot jih predvideva 6. točka citiranega člena) predvidel enoletni zastaralni rok samo, če je dobava ali storitev izvršena za potrebe gospodinjstva(5), medtem ko dobave in storitve za druge odjemalce (torej tudi za gospodarske subjekte) zastarajo bodisi po pravilih za občasne terjatve, po pravilih za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb ali po splošnem zastaralnem roku. Stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje bi torej imelo za posledico, da bi bili etažni lastniki v poslovnih stavbah, ki za enake (negospodinjske) storitve dolgujejo neposredno dobaviteljem v slabšem položaju. Za takšno razlikovanje pa ni utemeljenega razloga.

11. Glede na vse navedeno, se zaključek sodišča prve stopnje, ki je za zastaranje vtoževanih terjatev uporabilo enoletni rok, izkaže kot materialnopravno zmoten (341. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče v nadaljevanju presojalo, kakšen je pravilni rok za zastaranje vtoževanih terjatev.

12. V obravnavanem primeru je tožeča stranka s tožbo zahtevala plačilo računov iz naslova zalaganja stroškov dobaviteljem iz lastnih sredstev za toženo stranko (stroški obratovanja), ter iz naslova povračila stroškov upravljanja, na podlagi sklenjene Pogodbe o upravljanju z dne 16. 6. 2006 (stroški upravljanja).

13. Po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da imajo vtoževane terjatve iz naslova zalaganja stroškov dobaviteljem s strani tožeče stranke za toženo stranko pravno naravo verzijskega zahtevka, ki je posebna oblika instituta neupravičene obogatitve (197. člen OZ). Za tovrstne terjatve velja, da zastarajo v splošnem, petletnem zastaralnem roku (346. člen OZ), zastaranje pa začne teči z izpolnitvijo znakov neupravičene obogatitve, to je ob prehodu koristi od tožeče stranke na toženo stranko. Relevantni za tek zastaranja so torej datumi, ko je tožeča stranka za toženo stranko plačala stroške dobaviteljem, saj je bila v tistem trenutku tožeča stranka prikrajšana, tožena pa obogatena, in ne, kot trdi pritožba, šele po poteku leta, ko je obveznost zapadla v plačilo oziroma je tožeča stranka toženi stranki izstavila račun.

14. Za terjatve, ki jih tožeča stranka uveljavlja za stroške upravljanja na temelju sklenjene Pogodbe o upravljanju, ter ob upoštevanju, da gre pri obeh strankah za gospodarska subjekta in torej gospodarsko pogodbo, pa Obligacijski zakonik predpisuje triletni zastaralni rok (349. člen OZ). Rok od katerega začne teči zastaranje je tako vsak 29. dan v mesecu za obveznosti preteklega meseca (glej 14. člen Pogodbe o upravljanju - A2), ne glede na to kdaj (če sploh) je tožeča stranka izdala račun, saj temelj obveznosti predstavlja opravljena storitev, ne izdaja računa.

15. Tožeča stranka je predlog za izvršbo vložila dne 24. 12. 2012, kar pomeni, da so iz naslova verzije zastarale vse terjatve, ki so nastale do 24. 12. 2007, iz naslova stroškov upravljanja na pogodbeni podlagi pa so zastarale vse terjatve, ki so nastale do 24. 12. 2009. 16. Glede na navedeno, je v celoti zastaralo le plačilo terjatve za mesec maj 2007 ter terjatve glede plačila stroškov upravljanja za mesec junij – avgust 2008, oktober in november 2008 ter julij – oktober 2009, vse skupaj v višini 10,53 EUR. Zato je pritožbeno sodišče in ker obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 10,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2012, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Prav tako je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je tožeča stranka od zneska 1.512,77 EUR zahtevala zakonske zamudne obresti od 20. 12. 2012 do 12. 1. 2013 ter v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek za plačilo 306,43 EUR (op. gre za kapitalizirane obresti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2012 do plačila. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožeča stranka računov ni prejela, posledično pa tudi ni izkazala, da je tožena stranka zamujala s plačili, kar je sicer temeljni pogoj za nastanek zakonskih zamudnih obresti. Drugačne pritožbene navedbe, ki pomenijo grajo tako ugotovljenega dejanskega stanja, v sporih majhne vrednosti niso dovoljene (prvi odstavek 458. člen ZPP). Do nastopa zamude in s tem teka zakonskih zamudnih obresti je tako lahko prišlo šele po izteku 8 dnevnega roka od vročitve sklepa o izvršbi toženi stranki, to je od 12. 1. 2013 dalje.

18. Glede terjatev, ki se nanašajo na plačilo stroškov obratovanja na podlagi verzije od vključno junija 2008 do vključno oktobra 2010, ter terjatev iz naslova stroškov upravljanja na podlagi Pogodbe o upravljanje od vključno novembra 2009 do vključno oktobra 2010 pa obveznosti niso zastarale, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje.

19. Tožena stranka je zoper plačilo vtoževanega zneska podala ugovor zastaranja (katerega je pritožbeno sodišče, razen glede zneska 10,53 EUR predhodno že ovrglo kot neutemeljenega) ter ugovor pasivne legitimacije, češ, da je imela predmetni poslovni prostor od januarja 2007 v najemu in kasneje, do 30. 3. 2010, v lasti družba X d. o. o., kar pa je v celoti pavšalno in dokazno nepodprto, zato ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Drugih ugovorov zoper zahtevek (npr. neizvedba storitev, napake opravljenega dela, neutemeljenost vtoževanih terjatev po višini, nepravilnost oziroma neusklajenost ključa delitve stroškov,...) tožena stranka ni podala. Tožena stranka tudi ni prerekala navedb tožeče stranke o opravljenih storitvah, založenih sredstvih in dejstvih v zvezi z uveljavljeno pravno podlago zahtevka (veljavnost pogodbe o upravljanju in neupravičena obogatitev), zato je pritožbeno sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 205348/2012 z dne 24. 12. 2012 ohranilo v veljavi še za znesek glavnice v višini 1.206,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 1. 2013 dalje do plačila, saj se je šele tedaj tožena stranka (glej točko 17. obrazložitve te sodbe) prvič seznanila z vtoževanimi obveznostmi in nastopila zamuda.

20. Upoštevajoč načelo končnega uspeha je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o izvršilnih (I. točka izreka) in pravdnih stroških (III. točka izreka). Glede na sprejeto odločitev pritožbenega sodišča se izkaže, da tožeča stranka ni uspela samo z sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (0,7 % glavnice ter v v obrestnem delu), zato je upravičena do povračila vseh priznanih stroškov (tretji odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano II. točko izreka ustrezno spremenilo tudi v delu, ki se nanaša na izvršilne stroške in jih na podlagi obračuna iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje priznalo tožeči stranki še v znesku 55,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2013 dalje do plačila (to je od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi toženi stranki z dne 3. 1. 2013). Glede povrnitve pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče prav tako sledilo obračunu iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in upoštevaje načelo končnega uspeha sklenilo, da je tožeča stranka upravičena do povračila vseh priznanih pravdnih stroškov v znesku 241,37 EUR, medtem ko tožena stranka do povračila svojih stroškov ni upravičena.

21. Izrek o pritožbeni stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi s tretjim 154. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo skoraj v celoti uspela (ni uspela glede 0,7 % glavnice ter v obrestnem delu), zato je upravičen do povračila vseh pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče ji je po predloženem stroškovniku odmerilo stroške v znesku 139,20 EUR kot nagrado za postopek s pritožbo (tar. št. 3210 ZOdvT), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), kar oboje skupaj z 22% DDV znese 194,22 EUR, ter sodno takso v znesku 165,00 EUR, skupaj torej 359,22 EUR. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tako izračunane pritožbene stroške v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

(1) Večstanovanjska hiša: hiša, ki ima več stanovanj (vir SSKJ).

(2) Večstanovanjske stavbe so samostojno stoječe stavbe z dvema ali več stanovanji, stanovanjski bloki, stolpiči, stolpnice in podobno (tretji odstavek 2. člena Stanovanjskega zakona – 1).

(3) Tako sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 608/2006. (4) Na to kaže tudi dejstvo, da za upravljanje večstanovanjskih hiš veljajo druga pravna pravila (konkretno določbe Stanovanjskega zakona -1 ter Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih hiš), kot to velja za upravljanje poslovnih stavb, za katere se uporablja izključno Stvarnopravni zakonik.

(5) Namen določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ je (bil) prav v izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov, ki dolgujejo plačilo upravniku, s tistimi etažnimi lastniki, ki za enako storitev dolgujejo neposredno dobavitelju in katerih obveznosti po določbi 1. točke prvega ostavka 355. člena OZ zastarajo v enem letu – prim.: Kranjc, V., N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 488 in sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 23/2014.