Jedro

Za odreditev inšpekcijskega ukrepa po 73. členu ZUN je pravno pomembno le, ali ima investitor oziroma lastnik za poseg v prostor ustrezno dovoljenje ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 8.5.2000. S to odločbo je tožena stranka spremenila odločbo urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enota L. z dne 21.2.2000 v 2. točki izreka, ki se nanaša na prepovedi iz 76. c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97), v ostalem delu pa je pritožbo zoper odločbo upravnega organa prve stopnje zavrnila. S to odločbo je upravni organ prve stopnje odločil, da morajo tožniki v roku 90 dni po prejemu te odločbe odstraniti stanovanjsko hišo klasične zidane konstrukcije, tlorisnih dimenzij 9,00m x 11,00m, višinskega gabarita (P+1+M) z dvokapno streho položnega naklona, pokrito z valovito salonitno kritino, ki stoji na zemljišču s parcelno št. 369/6 k.o. Š. ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške (1. točka izreka); da za objekt veljajo določene prepovedi iz 76. c člena ZUN (2. točka izreka); če tožniki v predpisanem roku ne bodo opravili naloženega dejanja na način in v roku, kot je to odločeno v 1. točki izreka te odločbe, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njihove stroške (3. točka izreka); da bodo stroške postopka, nastale z izvršbo, plačali tožniki na podlagi posebnega skl-epa (4. točka izreka) ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve (5. točka izreka).

Po presoji sodišča prve stopnje je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je vpogledalo v predloženi dopis Skupščine občine L.V.-R. z dne 30.5.1968, na katerega se sklicujejo tožniki, in ugotovilo, da slednji ne izkazuje, da bi bilo J.J. izdano upravno dovoljenje za sporni objekt. Iz predloženih upravnih spisov torej ne izhaja, da bi bila gradnja dovoljena, kot to zatrjujejo tožniki. Po presoji sodišča prve stopnje s potekom določenega časa oziroma zaradi dedovanja objekta ni ugasnila pravica pristojnega inšpektorja, da odredi ukrepe po urbanističnih predpisih. Na odločitev v tem upravnem sporu ne morejo vplivati ugovori tožnikov, ki se nanašajo na priključitev spornega objekta na obstoječo infrastrukturo in na dodelitev hišne številke. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbene ugovore, da je upravni organ prve stopnje kršil pravila postopka in materialne predpise. Trditev tožnikov, da jim ni bila dana možnost, da se izjasnijo o dejstvih, pomembnih za odločitev o stvari, pa je po presoji sodišča prve stopnje protispisna.

Tožniki vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navajajo, da je za odločitev v obravnavani zadevi ključnega pomena ugotovitev dejstva, kdaj je bila sporna stanovanjska hiša zgrajena in ali je bila zgrajena na območju, kjer je bila graditev dovoljena. V upravnem postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da se je graditev spornega objekta pričela v letu 1970, ko je veljal Zakon o urbanističnem planiranju iz leta 1967. Tožeča stranka je leta 1970 začela graditi sporno stanovanjsko zgradbo na območju, kjer je bila sicer gradnja dovoljena. Iz vsebine dopisa Skupščine občine L. V.-R. z dne 30.5.1968 izhaja, da je bilo J.J., takratnemu lastniku zemljišča parc.št. 369/6 k.o. Š., v zvezi z njegovo vlogo za gradnjo stanovanjske zgradbe njegovemu predlogu ugodeno. Takrat z zakonom še ni bilo predpisano, da se zgradba brez lokacijskega dovoljenja na območju, kjer je sicer graditev dovoljena, odstrani, ter vzpostavi prejšnje stanje. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da s potekom določenega časa ni ugasnila pravica pristojnega inšpektorja, da odredi ukrepe po urbanističnih predpisih ter da je tožena stranka ravnala pravilno, ker je tako odločitev potrdila. Ustava Republike Slovenije določa prepoved povratne veljave pravnih aktov in le, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice, lahko zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj. ZUN povratne veljave ne določa. Navaja še, da so v teku sodni postopki zaradi nerazrešenih vprašanj v zvezi z lastništvom zemljišča parc.št. 369/6 k.o. Š., ter da zaradi le-teh niso mogli pridobiti lokacijskega dovoljenja niti niso mogli plačati depozita. Pravilna interpretacija 73. člena ZUN je ob upoštevanju načela prepovedi povratne veljave predpisov ta, da vzpostavitev v prejšnje stanje za nazaj ni mogoča, zato je treba urediti drugačno sanacijo poseg-a v prostor.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo tožnikov.

V obravnavani zadevi gre za ukrep urbanističnega inšpektorja na podlagi 73. člena ZUN. V skladu s 73. členom ZUN odredi urbanistični inšpektor v primeru, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, da se objekt ali del objekta odstrani in vzpostavi prejšnje stanje, če pa to ni možno, pa odredi, da se poseg v prostor sanira drugače. Med strankama ni sporno, da so tožniki investitorji stanovanjske hiše na zemljišču s parc.št. 369/6 k.o. Š. Sporno pa je, ali je bilo za gradnjo te stanovanjske hiše izdano ustrezno dovoljenje.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi iz predloženih spisov ne izhaja, da bi bila gradnja predmetne stanovanjske hiše dovoljena. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da iz dopisa Skupščine občine L. V.-R. z dne 30.5.1968 ne izhaja, da bi bilo prejšnjemu lastniku zemljišča parc.št. 369/6 k.o. Š. J.J. za navedeno stanovanjsko hišo izdano ustrezno upravno dovoljenje. Ta dopis tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izkazuje, da je bil obravnavani poseg v prostor dovoljen. Ker za odreditev inšpekcijskega ukrepa zadostuje ugotovitev, da gre za gradnjo ali drug poseg v prostor brez ustreznega dovoljenja, sta tako sodišče prve stopnje kot tožena stranka v tej zadevi pravilno presodila, da je izrek urbanističnega ukrepa po 73. členu ZUN utemeljen. Za odločitev v tej zadevi po presoji pritožbenega sodišča ugotavljanje dejstva, ali je bil navedeni objekt zgrajen na območju, kjer je bila po predpisih, ki so veljali v času gradnje, dovoljena graditev, ni pravno pomembno. Za odreditev inšpekcijskega ukrepa po 73. členu ZUN je namreč pravno pomembno le, ali ima investitor oziroma lastnik za poseg v prostor ustrezno dovoljenje ali ne. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati pritožbeni ugovor, da za objekte, zgrajene pred uveljavitvijo ZUN, določb tega zakona ni mogoče uporabiti, ker je prepovedana povratna veljava pravnih aktov. V času, ko je bil izrečen urbanistični ukrep, je veljal ZUN in urbanistični inšpektor je bil pristojen ukrepati po določbah tega zakona. Pritožbeni ugovor, da si tožniki ne morejo pridobiti lokacijskega dovoljenja za zadevno stanovanjsko hišo zaradi sporov v zvezi z lastništvom zemljišča parc.št. 369/6 k.o. Š., na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ne more vplivati. Postopek, ki ga vodi urbanistični inšpektor, je namreč povsem ločen od postopka pridobivanja dovoljenj za gradnjo oziroma od vseh drugih postopkov, ki tečejo v zvezi z legalizacijo gradnje.

Glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje po presoji pritožbenega sodišča tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor, da vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča. Ukrep odstranitve posega v prostor je neločljivo povezan z vzpostavitvijo prejšnjega stanja, tožniki pa niti niso izkazali, da vrnitev v prejšnje stanje ni možna in bi bilo zato treba izreči drugačno sanacijo. Glede na navedeno in ker za odreditev inšpekcijskega ukrepa zadostuje ugotovitev, da gre za gradnjo ali drug poseg v prostor brez ustreznega dovoljenja, sta po presoji pritožbenega sodišča tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno presodila, da je izrek urbanističnega ukrepa po 73. členu ZUN utemeljen.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.