Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil predmet dogovora prodaja licenc, s katerimi so družbe in društva iz sfere zakonitega zastopnika tožnic A. A. pridobile pravico do uporabe programske opreme X, ki je bila nameščena na strojni opremi B. d. o. o., katere zakoniti zastopnik v času sklenitve dogovora je bil prav tako A. A. Po presoji višjega sodišča je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter pritožbene trditve v njegovo pravilnost ne vzbujajo dvomov.

Podlago za obračun licenčnine za uporabo programske opreme predstavlja torej dogovor med pravdnima strankama, da se predmet licence preda tako, da se pri B. d. o. o. omogoči uporaba programske opreme z namestitvijo novih instanc na strežniku te družbe, kar je toženka izpolnila. Dejstvo, da B. d. o. o. potem, ko od oktobra 2015 dalje A. A. ni bil več zakoniti zastopnik te družbe, družbam in društvom v njegovi sferi ni več dovolila dostopa do svojega strežnika, na drugačno presojo obveznosti plačila licenčnine ne vpliva. Toženka je svojo obveznost izpolnila s tem, ko je B. d. o. o. omogočila možnost dostopa do programske opreme, tožnici pa v pritožbi sami navajata, da sta imeli do prenehanja statusa zakonitega zastopnika A. A. pri B. d. o. o. možnost uporabe programske opreme. Če je B. d. o. o. tožnicama takšen dostop onemogočila, zaradi česar tožnici svoje pravice do uporabe programske opreme pri B. d. o. o. nista mogli izkoristiti, takšno ravnanje ne sodi v sfero toženke, ki je svojo pogodbeno obveznost izpolnila. Vse pritožbene trditve, s katerimi tožnici neizpolnitev pogodbene obveznosti toženke utemeljujeta z navedbami, da jima potem, ko je A. A. pri B. d. o. o. prenehal status zakonitega zastopnika, ni bil omogočen dostop do programske opreme in s tem do računovodskih podatkov, zato niso utemeljene. Iz istega razloga tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da je toženka tožnici zavedla, ker je pridobitev računovodskih podatkov pogojevala s plačilom računov, tožnicama pa kljub plačilu dostop do programske opreme ni bil omogočen.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „ Tožnici morata v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženki njene stroške postopka, vsaka v višini 1.125,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“

II. V preostalem, nespremenjenem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v I. točki izreka potrdi.

III. Tožnici sami nosita pritožbene stroške in morata toženki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka, vsaka v znesku 251,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženka prvi tožnici v roku 8 dni plačati 11.937,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5700,00 EUR od 29. 3. 2016 do plačila in od zneska 6.237,00 EUR od 30. 3. 2016 do plačila ter da mora drugi tožnici v roku 8 dni plačati 2.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2016 do plačila (I. točka izreka). Tožnicama je naložilo, da morata toženki v roku 15 dni povrniti 2.251,39 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se je tožeča stranka (prva in druga tožnica) pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku tožnic, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, v obeh primerih pa toženki naloži v roku 15 dni plačilo stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, tožnicama pa naloži plačilo njenih stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

4. Pritožba o glavni stvari ni utemeljena, delno je utemeljena glede stroškov postopka.

5. Tožeča stranka zahteva vračilo plačanega zneska 14.837,00 EUR, ki naj bi ga toženki nakazala za informacijsko rešitev, ki so jih pri tožnicah in družbah ter društvih v sferi A. A.1 potrebovali za svoje vodenje poslovanja in računovodstva. Med pravdnima strankama je sporno, kaj je bil predmet njunega dogovora iz julija 2015. Iz tožbenih navedb izhaja, da naj bi se toženka zavezala, da bo navedenim družbam in društvom v sferi A. A. zagotovila programsko opremo za vodenje poslovanja in računovodstva tako, da bodo te lahko svoje poslovanje vodile povezano, pri čemer bi vsaka od njih imela svojo programsko opremo, s katero bi vsaka zase, samostojno, vodila svoje poslovanje, finance in računovodstvo. Toženka pa trdi, da naj bi tožnici s plačilom 14.837,00 EUR poravnali licenčnino za uporabo programske opreme X, ki je bila nameščena na strežniku pri B. d. o. o., pri čemer naj bi toženka zaradi zagotavljanja možnosti uporabe programske opreme s strani navedenih družb in društev pri B. d. o. o. tam namestila nove instance.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil predmet dogovora prodaja licenc, s katerimi so družbe in društva iz sfere zakonitega zastopnika tožnic A. A. pridobile pravico do uporabe programske opreme X, ki je bila nameščena na strojni opremi B. d. o. o., katere zakoniti zastopnik v času sklenitve dogovora je bil prav tako A. A. Po presoji višjega sodišča je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter pritožbene trditve v njegovo pravilnost ne vzbujajo dvomov. Prvostopenjsko sodišče se je pri ugotavljanju sporne vsebine dogovora oprlo na skladni in prepričljivi izpovedbi zakonitega zastopnika toženke C. C. in priče D. D., ki je bil zakoniti zastopnik toženke v času sklepanja spornega dogovora. Prepričljivo je obrazložilo, da njuni izpovedbi potrjujejo tudi drugi listinski dokazi. Že na toženkinih računih (B4 – B14) je izrecno navedeno, da so bili izdani zgolj za strežniško in uporabniško licenco X, ne pa tudi za programsko inštalacijo opreme, navodila za izvajanje te opreme ali za izobraževanje kadra, kot je to v svojem zaslišanju izpovedal A. A. Poleg tega bi v primeru, da bi dogovor med pravdnima strankama vključeval tudi namestitev programske opreme in izobraževanja kadra pri družbah in društvih v sferi A. A., takšno izvedbo storitev tožeča stranka gotovo zahtevala pred 31. 3. 2016, ko se je iztekel rok za oddajo letnega poročila za leto 2015. Toženka je bila namreč pozvana na izpolnitev obveznosti šele z dnem 19. 5. 2016 (A9). Tudi iz elektronskega sporočila C. C. z dne 29. 3. 2016 (A3) izhaja, da bo zadevnim družbam in društvom po prejemu plačila neplačanih računov omogočen dostop do celotne programske opreme, ne pa njena namestitev na infrastrukturi teh družb in društev. Nadalje pa je tudi iz primerjave vrednosti obračunanih storitev po Pogodbi 1/99 (B16), s katero se je toženka pravni prednici B. d. o. o. in njenim trem hčerinskim družbam za ceno 350.000,00 DEM oziroma 178.952,16 EUR zavezala izvesti instalacijo programske opreme za vodenje poslovanja, mogoče sklepati, da bi bila višina zaračunanih storitev v primeru dogovora o instalaciji programske opreme in šolanju kadra za uporabo le-te, gotovo precej višja. Pritožbeni očitek, da iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, na podlagi česa je sodišče prve stopnje ugotovilo takšno vsebino spornega dogovora, torej ni utemeljen.

7. Tudi pritožbeni očitek, da toženka ni dokazala, da bi bile na strežniku pri B. d. o. o. nameščene instance, ki bi omogočale uporabo programske opreme vsaki od 12 družb oziroma društev iz sfere A. A., ni utemeljen. Zaključek, da so bile takšne instance res nameščene, je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi skladnih in prepričljivih izpovedb C. C. in D. D., ki jih pritožnica v tem delu ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je toženka izpolnila svojo obveznost po dogovoru iz julija 2015 s tem, ko je ustvarila pogoje, ki so omogočali uporabo programske opreme X, ki je bila še naprej nameščena zgolj na strojni opremi B. d. o. o. Glede na skrbno in prepričljivo oceno vseh izvedenih dokazov pritožnici zgornjega zaključka ne moreta izpodbiti niti z opozarjanjem, da je toženka najprej trdila, da na programski opremi B. d. o. o. ni bil izdelan oddaljen dostop iz računalnikov, ki se nahajajo izven B. d. o. o. (z izjemo zunanjega dostopa za E. za davčno blagajno),2 nato pa je navedla, da je bil oddaljen dostop do sistema X omogočen tožnicama in F. d. o. o. Tudi sicer pa pritožnici pritožbenih razlogov ne moreta utemeljiti zgolj s sklicevanjem na posamezne nejasnosti, ki naj bi izhajale iz toženkinih navedb (na primer, da naj toženka ne bi pojasnila kaj pomeni predati licence), brez trditev, kako naj bi to vplivalo na pravilnost posameznih zaključkov v izpodbijani sodbi.

8. Dejstvo, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da B. d. o. o. za prvo tožnico ni vodila računovodstva, ne utemeljuje sklepa, da toženka ni upravičena do plačila licenčnine, kot to trdita pritožnici. Med pravdnima strankama namreč ni bilo dogovorjeno, da bo toženka prvi tožnici zagotovila izvajanje računovodskih storitev s strani B. d. o. o. Pač pa je toženka z računi za plačilo licenčnine pravico do uporabe programske opreme X, za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila omogočena vsem družbam in društvom iz sfere A. A. Kot pa izhaja tudi iz izpovedbe D. D., na katero se je oprlo prvostopenjsko sodišče, je imela prva tožnica (očitno dokler A. A. ni prenehal status zakonitega zastopnika v B. d. o. o.) urejen oddaljen dostop do strežniške opreme B. d. o. o. (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), medtem ko med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je za preostale družbe in društva iz sfere A. A. računovodstvo v letu 2015 vodila B. d. o. o. (13. točka obrazložitve).

9. Podlago za obračun licenčnine za uporabo programske opreme predstavlja torej dogovor med pravdnima strankama, da se predmet licence preda tako, da se pri B. d. o. o. omogoči uporaba programske opreme z namestitvijo novih instanc na strežniku te družbe, kar je toženka izpolnila. Dejstvo, da B. d. o. o. potem, ko od oktobra 2015 dalje A. A. ni bil več zakoniti zastopnik te družbe, družbam in društvom v njegovi sferi ni več dovolila dostopa do svojega strežnika, na drugačno presojo obveznosti plačila licenčnine ne vpliva. Toženka je svojo obveznost izpolnila s tem, ko je B. d. o. o. omogočila možnost dostopa do programske opreme, tožnici pa v pritožbi sami navajata, da sta imeli do prenehanja statusa zakonitega zastopnika A. A. pri B. d. o. o. možnost uporabe programske opreme. Če je B. d. o. o. tožnicama takšen dostop onemogočila, zaradi česar tožnici svoje pravice do uporabe programske opreme pri B. d. o. o. nista mogli izkoristiti, takšno ravnanje ne sodi v sfero toženke, ki je svojo pogodbeno obveznost izpolnila. Vse pritožbene trditve, s katerimi tožnici neizpolnitev pogodbene obveznosti toženke utemeljujeta z navedbami, da jima potem, ko je A. A. pri B. d. o. o. prenehal status zakonitega zastopnika, ni bil omogočen dostop do programske opreme in s tem do računovodskih podatkov, zato niso utemeljene. Iz istega razloga tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da je toženka tožnici zavedla, ker je pridobitev računovodskih podatkov pogojevala s plačilom računov, tožnicama pa kljub plačilu dostop do programske opreme ni bil omogočen.

10. V nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem v prid tožnicama ne govori niti dejstvo, da je toženka sama zatrjevala, da naj bi do uporabe licenc prišlo že takoj po dogovoru julija 2015. Kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku, je B. d. o. o. v letu 2015 za (večino) družb in društev iz sfere A. A. računovodske podatke vodila na programski opremi, za katero navedene družbe in društva niso poravnale licenčnine.

11. Iz zgoraj obrazloženega izhaja, da je zmotno pritožbeno stališče, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo ob sklicevanju na pravilo o realizaciji licenčne pogodbe (58. člen OZ), ki med pravdnima strankama ni bila sklenjena v predpisani pisni obliki (705. člen OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta obe pravdni stranki svoje obveznosti iz sklenjenega dogovora v celoti izpolnili.

12. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnic z zaslišanjem priče G. G., ki je bil v relevantnem obdobju direktor financ in računovodstva pri B. d. o. o. Tožnici sta trdili, da je toženka iste storitve, kot jih je obračunala tožnicama, zaračunala tudi B. d. o. o. Iz njunih navedb izhaja, da je toženka B. d. o. o. zaračunala stroške namestitve instanc programski opremi B. d. o. o. oziroma, da je B. d. o. o. plačevala stroške implementacije.3 S takšno trditveno podlago pa tožnici po presoji višjega sodišča dokaznega predloga z zaslišanjem navedene priče nista utemeljili. Ker je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je bil predmet spornega dogovora plačilo licenčnine za uporabo programske opreme na strežniku B. d. o. o. s strani družb in društev v sferi A. A., ne pa plačilo za samo namestitev instanc na programski opremi pri B. d. o. o., tožničin dokazni predlog ni bil pravno relevanten.

13. Tudi dokazni predlogi z zaslišanjem H. H., I. I. in J. J., so bili utemeljeno zavrnjeni. Tožnici sta navedene dokazne predloge utemeljevali z navedbami, da naj bi toženka neutemeljeno odklanjala prenos računovodskih podatkov pravnim osebam v sferi A. A. ter v zvezi z vodenjem računovodstva pri B. d. o. o. Kot izhaja iz zgornje obrazložitve, se toženka s sklenitvijo dogovora v juliju 2015 tožnicama ni zavezala, da bo zagotovila računovodske podatke pravnim osebam v sferi A. A., zato je sodišče prve stopnje navedene dokazne predloge utemeljeno zavrnilo. Pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče z zavrnitvijo navedenih dokazov tožnicama kršilo pravico do izjave, zato ni utemeljen.

14. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na le tiste pritožbene razloge, ki so bili pravno odločilni in dovolj konkretizirani (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz II. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

**Pravdni stroški**

15. Tožnici sta nasprotovali tudi odločitvi sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, vendar ne po višini, zato jo je pritožbeno sodišče upoštevalo pri odločitvi. Tožnici sta bili dve. Obveznost iz naslova povrnitve stroškov je denarna, deljiva obveznost. V razmerju toženke proti tožnicama sta ti dve dolžnici. Zato, ker ni določeno kaj drugega, se obveznost deli med njima na enake dele in je vsaka od njiju odgovorna za svoj del obveznosti iz naslova stroškov postopka (drugi odstavek 393. člena OZ).

16. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo (sklep) v II. točki izreka spremenilo in odločilo, da morata tožnici toženki plačati vsaka polovico pravdnih stroškov, kot je navedeno v I. točki izreka te sodbe (3. točka 365. člena ZPP).

17. O stroških pritožbenega sodišča je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Tožnici s pritožbo nista uspeli, zato sami nosita pritožbene stroške, morata pa toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. V delu stroškov prvostopenjskega postopka je uspeh le navidezen, ker se glede višine stroškov zanju nič ni spremenilo. Namesto skupnega zneska, sta dolžni toženki plačati polovico zneska stroškov, kar velja tudi za pritožbeni postopek. Pritožbeno sodišče je toženki v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) priznalo 625 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 22 OT), 50 točk za končno poročilo stranki, 13,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 688,5 točk, vse povečano za 22% DDV (155,47 točk), ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR skupaj torej 503,98 EUR in vsaka od tožnic polovico zneska, 251,99 EUR. Višje sodišče toženki ni priznalo stroškov pregleda pritožbe, ker ne gre za samostojno storitev, ki ne bi bila zajeta že v drugi tarifni številki – v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika ter 313. člen ZPP).

1 Gre za naslednje družbe (v katerih je imel A. A. poslovni delež) in društva (katerih član je bil A. A.): B. d. o. o., K. d. o. o., L. d. o. o., M. d. o. o., Strelski center E. d. o. o., Strelski klub ..., Športna zveza ..., Športna strelska zveza Slovenije, N. d. o. o., O. d. o. o., Društvo U., P. d. o. o., F. d. o. o. 2 Glej Odgovor na tožbo z dne 10. 9. 2019, str. 4 (r. št. 14, l. št. 45). 3 Glej 2. pripravljalno vlogo tožnic z dne 17. 1. 2022, str. 2 (r. št. 24, l. št. 74).