Jedro

V rednem pravdnem postopku, ki sledi razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, verodostojna listina izgubi pomen, ki ga je imela v izvršilnem postopku. Ima le še takšno dokazno moč, kot vsi ostali dokazi, in jo sodišče po načelu proste presoje dokazov ocenjuje skupaj z njimi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi, ki ga je izdalo pod opr. št. I 754/2001 dne 22.2.2002, razveljavilo še v 1. in 3. točki izreka, vključno z opravljenimi izvršilnimi dejanji ter postopek ustavilo. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne njene izvršilne in pravdne stroške v višini 448,95 EUR v roku 8 dni.

Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge po Zakonu o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/07; UPB 3; št. 45/08; ZPP), predvsem kršitev po 4. in 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se s stališčem sodišča, da predlogu za izvršbo predložena listina ni verodostojna listina. Vsebuje namreč vse elemente, ki jih zahtevata Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter slovenski računovodski standardi. Iz listine, ki izvira iz poslovnega razmerja med strankama, izhaja zapadlost terjatve, izdana pa je bila v okviru opravljanja dejavnosti. Sodišče tudi sicer prihaja v medsebojno nasprotje, ko listino strogo formalno šteje za verodostojno listino, drugače pa zaključuje, da je kot takšne ni mogoče šteti. Graja stališče sodišča, da bi morala predložiti neplačane račune za vsak mesec posebej oz. izpis odprtih postavk, ki je ustrezno overjen s strani odgovorne osebe. Po stališču pritožbe sodišče ni pristojno za presojanje, ali je predložena listina verodostojna listina, saj je o tem že odločalo izvršilno sodišče. Pravdno sodišče bi lahko presojalo temelj in višino terjatve, pri tem pa bi moralo izvesti vse predlagane dokaze. Tožeča stranka je predlagala tudi zaslišanje prič, dokazni predlog pa je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Sodišče bi o vprašanju verodostojnosti listine lahko odločalo le, če bi dolžnik ugovarjal zoper tisti del sklepa o izvršbi, s katerim je sodišče dovolilo izvršbi (1. odst. 55. čl. v zvezi s 3. odst. 62. čl. ZIZ), dolžnik pa je v ugovoru navajal le, da je znesek napačen, saj takšna poraba ni bila mogoča. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je neutemeljeno ukvarjalo z vprašanjem, ali je listina, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi (dobropis in položnica E. G. d.d. z dne 22.1.2001 pod prilogo A1 oz. A5), verodostojna listina ali ne. Navedeno je posledica napačnega materialnega stališča sodišča, da je za odločitev o zahtevku relevantno listinsko stanje v času izdaje sklepa o izvršbi (zapisnik na list. št. 36). Kadar dolžnik uspe z ugovorom zoper sklep o izvršbi, kot je bilo to v obravnavanem primeru, se predlog za izvršbo šteje kot tožba, sodišče pa nato presoja (ne)utemeljenost tožbenega zahtevka. Listine, ki so bile podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, v pravdnem postopku izgubijo pomen, kot so ga imele v izvršilnem postopku. Te imajo le še takšno dokazno moč, kot vsi ostali dokazi, ter jih sodišče po načelu proste presoje dokazov ocenjuje skupaj z njimi (8. čl. ZPP).

Za odločitev o zahtevku je torej bistveno, ali obstoji terjatev E. G., d.d., za dobavljeno električno energijo v vtoževani višini. Za ugotovitev tega dejstva bi moralo sodišče izvesti vse predlagane dokaze (zaslišanje toženca in prič) in oceniti vse izvedene dokaze (listine A3 - A32, v katere je sodišče vpogledalo, a se do njih ni opredelilo), ne pa zgolj tiste listine, ki so bile predložene predlogu za izvršbo (priloga A1 oz. A5). Razlogi, s katerimi sodišče utemeljuje svojo odločitev, in sicer da tožeča stranka terja plačilo na podlagi listine, ki ni podlaga za terjatev, ki se terja z izvršilnim predlogom (t. i. nesklepčnost med navedbami in zahtevkom), pa so nejasni in pritožbenemu sodišču onemogočajo preizkus njene pravilnosti. Poleg tega so razlogi sodbe tudi v medsebojnem nasprotju, ko sodišče sprva ugotavlja, da na podlagi omenjene listine ni mogoče zaključiti, da toženec v resnici kaj dolguje, v nadaljevanju pa zapiše, da tožeči stranki lahko verjame, da ji toženec še dolguje vtoževani znesek. Opisane kršitve predstavljajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP.

Ker narava kršitev pritožbenemu sodišču preprečuje, da bi jih samo odpravilo, saj bo treba izvesti celoten dokazni postopek, je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (1. odst. 354. čl. ZPP).