Jedro

Odločitev pritožbenega sodišča, ki je razveljavilo prvostopenjsko sodbo iz razloga po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ne pomeni, da utemeljen sum v prvotni obtožnici glede očitanega kaznivega dejanja v času, ko je odločalo o pritožbi, ni bil podan.

S tem ko zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora, navaja, da v novem sojenju ni bilo podlage za spremembo obtožnice po določbah 344. in 345. člena ZKP, uveljavlja razloge, iz katerih je mogoče vložiti pritožbo in nato zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o glavni stvari.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega K.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s sklepom z dne 21.03.2002 zoper obtožena K.H. in M.W. iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo pritožbi zagovornikov obeh obtožencev kot neutemeljeni.

Zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora je zagovornik obtoženega K.H. iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter pripor zoper obtoženega K.H. odpravi ali nadomesti z milejšim ukrepom.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP navaja, da zahteva zagovornika obtoženega K.H. za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Poudarja, da so vsi pogoji za pripor pri tem obtožencu podani. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniku ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da je izpodbijani pravnomočni sklep nezakonit, ker po njegovem mnenju ni podan utemeljen sum, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje, kar pa je temeljni pogoj za pripor.

Državni tožilec iz Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve je zoper oba obtoženca dne 17.01.2002 vložil obtožnico zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 2. odstavku 196. člena KZ. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 18.05.2001 oba obtoženca obsodilo. Zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je Višje sodišče v Kopru s sklepom z dne 23.01.2002 prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je izrek izpodbijane sodbe s seboj v nasprotju ter da je podano tudi nasprotje med izrekom in razlogi sodbe. Samo na tej podlagi še ni mogoče trditi, kot to v zahtevi stori zagovornik obtoženega K.H., da opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja in da ne gre za kaznivo dejanje, ter posledično, da utemeljen sum kot pogoj za pripor, sploh ni podan. Če bi ta očitek držal, bi glede na načelo prepovedi reformacije in peius, ker se je državni tožilec zoper prvostopenjsko sodbo pritožil le zaradi odločbe o kazni, to narekovalo ugoditev zahtevi in spremembo izpodbijanega pravomočnega sklepa ter odpravo pripora. Vendar bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni mogoče enačiti s kršitvijo kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki bi bila podana, če opis dejanja ne bi vseboval vseh zakonskih znakov očitanega ali kakršnegakoli drugega kaznivega dejanja. Če bi pritožbeno sodišče presodilo, da je podana taka kršitev kazenskega zakona, bi moralo sodbo sodišča prve stopnje spremeniti in izreči oprostilno sodbo, ne pa razveljaviti izpodbijano sodbo. Odločitev pritožbenega sodišča zato nikakor ne pomeni, da utemeljen sum v prvotni obtožnici očitanega kaznivega dejanja v času, ko je odločalo o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ni bil podan, marveč, da je bila sodba zaradi ugotovljenih procesnih napak v tolikšni meri pomanjkljiva, da je ni bilo mogoče preizkusiti. Zagovornik obtoženega K.H. v zahtevi zgolj posplošeno navaja, da je bil opis dejanja v tolikšni meri pomanjkljiv, da sploh ni šlo za kaznivo dejanje, pri čemer pa sploh ne obrazloži, kateri zakonski znak kaznivega dejanja po 2. odstavku 196. člena ZKP naj bi ne bil podan.

Po 1. odstavku 397. člena ZKP sodišče prve stopnje, ki je dobilo zadevo v sojenje, vzame za podlago prejšnjo obtožnico. Državni tožilec je po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in še pred razpisom glavne obravnave dne 29.01.2002 spremenil prvotno obtožnico. Prvostopenjsko sodišče je tako spremembo obtožnice dopustilo in na podlagi tako spremenjenega obtožnega akta nadaljevalo kazenski postopek. Predlog zagovornika obtoženega M.W. naj se spremenjeno obtožnico zavrže, ker da je bila spremenjena v nasprotju z določbo 344. člena ZKP, je sodišče zavrnilo ter ugotovilo, da je obtožnica vključno s spremembo z dne 29.01.2002, pravnomočna (listovna številka 1260).

Sodišče mora pri vsakem odločanju o priporu preizkusiti, ali so za to izpolnjeni vsi pogoji: a) utemeljenost suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, b) da je podan kateri od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in c) da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi ali potek postopka. Da bi ne bila podana slednja pogoja, vložnik zahteve ne zatrjuje, temveč meni, da je sklep nezakonit, ker ni izpolnjen prvi od naštetih pogojev.

Sodišče se v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, ko obrazlaga obstoj utemeljenega suma, sklicuje na pravnomočno obtožnico. V tej fazi je to dovolj in ni potrebno navajati vseh tistih okoliščin, iz katerih tak sum izhaja. Sklep namreč ne bi bil zakonit, če bi bilo že iz samega opisa dejanja v obtožnici razvidno, da sploh ne gre za kaznivo dejanje, kajti v takem primeru tudi utemeljen sum ne bi bil podan. Vendar tega niti zagovornik obtoženega K.H. ne zatrjuje, marveč izpodbija dopustnost spremembe opisa dejanja iz prvotne obtožnice.

Kolikor pa zagovornik obtoženega K.H. v zahtevi navaja, da v določbah 344. in 345. člena ZKP ni podlage za spremembo obtožnice in da je bila ta nedopustna, ker da je ravnanje v nasprotju s 3. in 5. odstavkom 15. člena, 22. členom in 29. členom Ustave Republike Slovenije, z načelom enakosti orožij in obtoženčevo pravico do poštenega (nepristranskega) sojenja ter da se je obtoženčev uspeh s pritožbo zoper sodbo s tako razlago procesnih določb, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, sprevrgel v svoje nasprotje, ker da se je obtoženec znašel še v slabšem položaju, kot če se ne bi pritožil, pravnomočni sklep izpodbija iz razlogov, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o priporu ni mogoče uveljavljati, pač pa šele s pritožbo zoper sodbo in nato z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o glavni stvari.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obtoženega K.H. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.