Jedro

Ker izpodbijana pogodba ni pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja iz Zakona o dedovanju, sorodstvena vez med prvim preužitkarjem M. Ž. in prvo prevzemnico M. V. ni pogoj za veljavnost te pogodbe. Enako je s privolitvijo sina M. Ž., tj. očeta tožnikov, in tožnikov samih (107. člen ZD).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugotovitev v tožbi uveljavljane ničnosti ''izročilne pogodbe'', v obliki notarskega zapisa dne 20. 1. 1999 sklenjene med pokojnim M. Ž. in A. Ž. kot ''izročevalcema'' in tožencema kot ''prevzemnikoma''. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek, da tožnikoma kot nujnima dedičema po M. Ž. pripadata solastniška deleža na nepremičninah, ki so bile predmet izpolnitve ''izročilne pogodbe'', in da sta toženca dolžna dopustiti vknjižbo teh deležev v zemljiški knjigi v korist tožnikov. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. V reviziji zoper to sodbo tožnika uveljavljata revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Menita, da je sporna ''izročilna pogodba'' nična, ker nasprotuje prisilnim predpisom in morali. Kot prekršeni prisilni predpis navajata določbe 106. in 107. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76; v nadaljevanju ZD), v katerih so določeni pogoji za veljavnost pogodbe o izročitvi in razdelitvi zapustnikovega premoženja za življenja. Ne samo, da prva toženka sploh ni sorodnica M. Ž., prvega izročitelja, trdita, ampak se z izročitvijo in razdelitvijo tudi nista strinjala ne tožnika kot vnuka tega izročitelja ne njun oče, ki je izročiteljev pred njim umrli sin. Nemoralnost pogodbe vidita v dejstvu, da naj bi vse stranke sporne pogodbe ob njenem sklepanju vedele, da izročitelja sploh ne potrebujeta pomoči in oskrbe, saj je bil prvi izročitelj M. Ž. še v svojem devetinosemdesetem letu starosti odličnega zdravja, prejemal pa je tudi pokojnino, s katero je z lahkoto preživljal tako sebe kot drugo izročiteljico A. Ž. Zato mu v zameno za oskrbo in pomoč ni bilo treba odtujevati premoženja. Sporna pogodba je bila, zaključita, lahko sklenjena le z namenom izigrati pravici tožnikov do nujnega deleža na zapuščini M. Ž., zaradi česar je nična. Menita tudi, da sodišče izpodbijane sodbe ni zadosti obrazložilo. Manjkali naj bi za odločitev o ničnosti pogodbe odločilni razlogi.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka (šlo naj bi za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) tožnika podpreta s povedjo, da izpodbijana ''sodba v delu, kjer obrazlaga okoliščine, zaradi katerih šteje, da sporna pogodba ni nična, nima razlogov o odločilnih dejstvih in zato sodbe v tej smeri sploh ni mogoče preizkusiti''. Tak očitek procesne kršitve je prepavšalen, da bi si zaslužil obravnavo na revizijski stopnji. Vrhovno sodišče procesnih napak namreč ne odkriva po uradni dolžnosti, nanje pazi zgolj na zahtevo stranke. Ta mora biti zato obrazložena tako, da so postopanje ali opustitve nižjih sodišč, ki naj bi predstavljale očitano kršitev, določno opredeljene in vsebinsko razdelane do te mere, da je iz njih mogoče izluščiti, v čem je bistvo kršitve. Citirani izsek tej zahtevi ne zadosti, zato se revizijsko sodišče s samo kršitvijo ni ukvarjalo.

7. Z materialnopravnega zornega kota izpodbijani sodbi ni česa očitati. Odločilno vsebinsko vprašanje zadeve, tj. vprašanje veljavnosti sporne pogodbe, sta tako pritožbeno sodišče kot pred njim že prvostopenjsko sodišče rešili pravilno. Umanjkanje terminološko ustreznejšega poimenovanja sporne pogodbe kot pogodbe o preužitku namesto ''navadne izročilne pogodbe'' na to ne vpliva. Bistveno je, da so v izpodbijani sodbi dodobra pretresene vse temeljne značilnosti preužitkarske pogodbe, od zanjo tipičnih vzajemnih obveznosti in njihovih predmetov izpolnitve do kavze in elementa aleatornosti. Ker torej ne gre za pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja iz ZD, sorodstvena vez(1) med prvim preužitkarjem M. Ž. in prvo prevzemnico M. V. ni pogoj za veljavnost te pogodbe. Enako je s privolitvijo Ž. sina, tj. očeta tožnikov, in tožnikov samih (107. člen ZD). Pogodba je zato brez kančka dvoma veljavna.

8. S povedanim je povsem razvodenel pomen nadaljnjega revizijskega argumenta materialne narave, ki sporni pogodbi očita navideznost (prikrivala naj bi darilno pogodbo). Zgolj na strani zato revizijsko sodišče dodaja, da je ta argument jalov že sam po sebi. Zaradi dejstva, da prva toženka, edina prevzemnica po M. Ž., univerzalnem pravnem predniku tožnikov, ne sodi v krog njegovih zakonitih dedičev, ''podarjenega'' ji idealnega deleža nikakor ne bi bilo mogoče všteti v obračunsko vrednost M. Ž. zapuščine in posledično tudi ne v nujna deleža tožnikov. Upoštevna so namreč le tista darila, ki so bila tretjim dana v zadnjem letu zapustnikovega življenja (peti odstavek 28. člena ZD), M. Ž. pa je po izvršitvi obveznosti iz preužitkarske pogodbe živel precej dlje(2). Skratka, tudi če bi šlo res za darilo in ne preužitek, to na nujna deleža tožnikov ne bi v ničemer vplivalo.

9. Ker uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Ali posvojitev (prim. 106. člen ZD).

Op. št. (2): Umrl je leta 2004.