Jedro

Glede na določbo 10. odstavka 47. člena ZG, po kateri ima, razen v primerih, ko gre za varovalni gozd ali gozd s posebnim namenom, pri nakupu gozda v primeru, da predkupne pravice lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja, ne uveljavlja, kot v obravnavanem primeru, prednostno pravico lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja, je odločitev prvostopnega organa pravilna in na zakonu utemeljena.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano 2. točko odločbe Upravne enote Logatec, št. 330-292/2008-6 z dne 10. 11. 2008 je bila zavrnjena odobritev pravnega posla – kupoprodajne pogodbe z dne 5. 9. 2008 med prodajalko Občino A. in kupcem-tožnikom na nepremičninah, parc. št. 511/5 in 513/1 obe gozd, k.o. ... Odločitev je prvostopni organ oprl na določbo 10. točke 47. člena Zakona o gozdovih, ker ima za nakup predmetnih nepremičnin prednostno pravico drug interesent, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja. Drugostopni organ je z odločbo, št. 3308-10/2009/2 z dne 21. 9. 2009 zavrnil pritožbo tožnika. V njej je ponovil razloge iz izpodbijane odločbe. Tožnikove pritožbene navedbe, da bi s pridobitvijo obravnavanih gozdov ustvaril novo zaščiteno kmetijo, pa je ocenil kot neupoštevne.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanje ter predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter izpodbijano točko odločbe tožene stranke odpravi ter s sodbo odloči, da bo ugodilo tožnikovemu zahtevku za odobritev predmetnega pravnega posla oziroma podrejeno, da vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu organu ter hkrati naloži toženi stranki povračilo stroškov postopka tožeče stranke. Meni, da bi moral prvostopni organ pri odločanju uporabiti 23. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih, ki daje prodajalcu suvereno pravico, da sam izbere kmeta, s katerim bo sklenil kupoprodajno pogodbo za zemljišče. Dejstvo je, da v konkretnem primeru preostali predkupni upravičenci (mejaš, zakupnik) niso sprejeli ponudbe za nakup predmetnih zemljišč, zaradi česar je imela Občina A. povsem proste roke pri izbiri kupca-kmeta. Prvostopni organ bi moral pri odločanju o odobritvi predmetnega pravnega posla upoštevati še dejstvo, da je tožnik predmetna zemljišča kupil zato, ker mu nakup teh zemljišč omogoča pogoje za ustanovitev nove kmetije in za zaščito obstoječe družinske kmetije, ki ji zaradi dedovanja in delitve na tri dele grozi izguba gospodarske moči oziroma je ogroženo njeno preživetje. Pridobitev spornih zemljišč bi tožniku tako omogočila izboljšati in utrditi njegov položaj kmeta ter mu omogočila izvedbo programa ohranitve obstoječe kmetije s povečano gospodarsko močjo ter ustanovitev nove kmetijske enote, kateri bi tožnik pripojil del podedovane obstoječe družinske kmetije in bi tako pridobil močno kmetijsko gospodarsko enoto.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Stranki z interesom B.B. in C.C. v vlogi navajata, da je odločitev upravnih organov pravilna in zakonita. Predlagata zavrnitev tožbe ter potrditev odločb upravnih organov.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi še navaja, da upravna organa napačno razumeta 10. odstavek 47. člena Zakona o gozdovih, ki določa, da se za postopke in roke prodaje gozdov, uveljavljanje prednostne pravice in pogoje za menjavo gozdov smiselno uporabljajo določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih, če ni s tem zakonom drugače določeno. To določilo je namreč v skladu z določili 2. odstavka 1. člena in 2. odstavka 17. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih potrebno razumeti tako, da v kolikor Zakon o gozdovih ne določi, da se za konkretno situacijo oziroma primer ne uporabljajo določila Zakona o kmetijskih zemljiščih (med drugim tudi pri postopkih prodaje gozdov in uveljavljanju prednostne pravice) je vedno potrebno smiselno uporabiti Zakon o kmetijskih zemljiščih.

Tožba ni utemeljena.

V tem primeru je sporno, ali je tožnik predkupni upravičenec do nakupa gozda (da gre za gozd ni sporno) na parcelah št. 511/5 in 513/1 obe k.o. ..., za kateri je prvostopni organ odobritev pravnega posla zavrnil, ker po Zakonu o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93, 67/02, 115/06 in 110/07, v nadaljevanju ZK) tožnik naj ne bi bil predkupni upravičenec za ti dve nepremičnini. Predkupni upravičenec je po mnenju upravnih organov sprejemnik ponudbe B.B., ker ima svoje gozdove bližje naprodaj danim gozdovom kot tožnik.

V obravnavanem primeru ni sporno, saj tožnik temu ni oporekal, da sta zemljišči, in sicer parc. št. 511/5 in 513/1, obe k.o. ..., po namenu gozd. Tudi ni sporno, da od vseh interesentov, ki so podali izjavo o sprejemu ponudbe, gozd tožnika predmetnima gozdnima parcelama ni najbližji, pač pa je to gozd B.B. ter da lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja, ne uveljavlja prednostne pravice. Tudi teh ugotovitev tožnik ni prerekal. Glede na določbo 10. odstavka 47. člena ZG, po kateri ima, razen v primerih, ko gre za varovalni gozd ali gozd s posebnim namenom, pri nakupu gozda v primeru, da predkupne pravice lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja, ne uveljavlja, kot v obravnavanem primeru, prednostno pravico lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja, je odločitev prvostopnega organa pravilna in na zakonu utemeljena. Tožbeni ugovori, da je bilo dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno ter materialno pravno napačno uporabljeno, so zato neutemeljeni.

Določba 2. odstavka 17. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 55/03 – UPB1, v nadaljevanju ZKZ) določa, da promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami teče po postopku in na način, določen s tem zakonom, če ni glede predkupne pravice kmetijskih zemljišč, gozdov ali kmetij z drugim zakonom drugače določeno. Glede predkupne pravice gozdov pa je z ZG drugače določeno s citiranim 47. členom, zato se za promet z gozdovi, za kar pa v obravnavanem primeru gre, uporablja določba 47. člena ZG in ne ZKZ, kot napačno navaja tožnik. Namen, zaradi katerega posamezen ponudnik hoče pridobiti gozd, na predkupno upravičenje ne vpliva, zato tožnik ne more uspeti s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na to, zakaj se je tožnik odločil za nakup predmetnih nepremičnin.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Po določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če med drugim, sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.