Jedro

S tem, ko je potekel inštrukcijski rok za izdajo ugotovitvenih odločb o zaplembi, to je 15.11.1945, na podlagi Odloka AVNOJ-a, določen z Zakonom o konfiskaciji in izvršitvi konfiskacije, niso prenehale obstajati zaplembene komisije in ni prenehala njihova pristojnost za izdajo ugotovitvenih zaplembenih odločb, premoženje pa je bilo podržavljeno z Odlokom AVNOJ-a samim ob njegovi uveljavitvi 6.2.1945. Zato ni podan ničnostni razlog iz 2. in 5. točke 267. člena ZUP/86.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 3064/97-13 z dne 1.2.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.11.1997. S to odločbo je tožena stranka zavrnila predlog tožnice za ugotovitev ničnosti odločbe Okrajne zaplembene komisije v C. z dne 1.2.1946, o zaplembi vsega premoženja M. in A.Š. V obrazložitvi sodbe prvostopno sodišče med drugim navaja, da tudi po njegovi presoji uveljavljani ničnostni razlogi iz 1. do 5. točke 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) niso podani. Podlaga za izdajo zaplembene odločbe sta bili 1. in 2. točka Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega premoženja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45, v nadaljevanju Odlok). Predsedstvo AVNOJ pa je 30.6.1945 sprejelo Zakon o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45). Po 30. členu Zakona o konfiskaciji so bile okrajne zaplembene komisije pristojne za odločanje o zaplembi premoženja, ki je bilo last nemškega Reicha, državljana nemškega Reicha oz. last osebe nemške narodnosti. Ker je v navedeni zaplembeni odločbi navedeno, da je podlaga za zaplembo dejstvo, da sta bila M. in A.Š. osebi nemške narodnosti, je bila s tem podana pristojnost okrajne zaplembene komisije, da je kot tedanji upravni organ v upravnem postopku izdala navedeno zaplembeno odločbo. Zato v obravnavanem primeru niso utemeljeni pritožbeni ugovori, da je bila zaplembena odločba izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti oziroma v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, in tako torej razlog iz 1. točke 267. člena ZUP/86 za izrek ničnosti ni podan.

Sodišče prve stopnje pa je potrdilo tudi odločitev tožene stranke glede neobstoja razlogov za izrek za nično odločbo po 2., 3., 4. oziroma 5. točki 267. člena ZUP/86, ker je tudi samo menilo, da tudi ti razlogi za izrek zaplembene odločbe za nično niso podani.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi sistematičnega kršenja človekovih pravic, nespoštovanja materialne resnice, nespoštovanja materialnega prava, nespoštovanja zakona, nespoštovanja pravnega nasledstva in ščuvanja h genocidu, utemeljevanja kolektivnega kaznovanja in izkazane nekredibilnosti sodišča. Prvostopno sodišče je zaplembeno odločbo preimenovalo v ugotovitveno odločbo, torej je obravnavalo namišljeno odločbo, zato je obrazložitev v nasprotju z zahtevo in izkazom materialne resnice. Tožba kaže na nekredibilnost, nestrokovnost in izkazuje utemeljen sum nesamostojnosti sodišča, napeljuje na morebitna stanja, kako bi moralo biti in utemeljuje sodbo v naprej. Sodišče bi moralo spoštovati 5. točko 30. člena Zakona o konfiskaciji, ki je določala, da morajo komisije dokončati delo najkasneje do 15.11.1945. Dne 26.9.1945 je Ministrstvo za pravosodje z dopisom obvestilo vse zaplembene komisije, da naj z delom pohitijo, ker rok za izdajo zaplembenih odločb ne bo več podaljšan. To dokazuje, da bi morale komisije in narodnoosvobodilni odbori prenehati z delom 15.11.1945. Akti, izdani po 15.11.1945, so lahko le neobstoječi, zato je tudi obravnavana zaplembena odločba nezakonita. Ne drži tudi trditev prvostopnega sodišča, da je bilo premoženje podržavljeno s samim Odlokom. Premoženje je bilo podržavljeno šele z izdajo zaplembene odločbe, z izkazano nemško narodnostjo in nemškim državljanstvom, z zakonito vročitvijo brez predhodne izselitve (izseljena je bila 1.6.1946 - genocid), če bi bil izkazan zakonit kazenski postopek. Za tožnico Odlok sploh ni veljal, ker ni prejela pravno veljavne zaplembene odločbe, ki pa jih po 15.11.1945 tako ni bilo več mogoče izdajati. Ker sodišče tega ni upoštevalo, nadaljuje postopke prejšnjega režima. Navedena zaplembena odločba je ničen akt, ker takrat, ko je bila izdana, taki organi več niso obstojali. S tem pa je izpolnjen pogoj iz 5. točke 267. člena ZUP/86. Člani obravnavane družine so Slovenci, zaplembena odločba pa jim ni bila vročena. Izgon, ki ga dokazuje zaplembena odločba, je kaznivo dejanje. Taka odločba je na podlagi 2. točke 267. člena ZUP/86 nična. Glede na to zahteva, da pritožbeno sodišče izreče, da je obravnavana zaplembena odločba nična po 2. in 5. točki 267. člena ZUP/86, in da se odpravijo vse posledice te ničnosti.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče o zadevi pravilno in zakonito odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Tudi po presoji pritožbenega sodišča uveljavljana ničnostna razloga po 2. in 5. točki 267. člena ZUP/86, pri katerih tožnica vztraja še v pritožbi, nista podana.

Po 5. točki 267. člena ZUP/86 se za nično lahko izreče le odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po izrecni zakonski določbi razlog za ničnost. Materialni predpis, ki je bil podlaga za podržavljenje spornega premoženja, to je Odlok AVNOJ, take določbe nima, prav tako je nima Zakon o konfiskaciji in tudi ne Zakon o potrditvi in spremembah Odloka o prehodu sovražnikoga premoženja v državno last (Uradni list FLRJ, št. 63/46). Pritožbeno sodišče zato enako kot prvostopno sodišče meni, da razlog iz 5. točke 267. člena ZUP/86 za izrek za nično odločbo Okrajne zaplembene komisije v C. z dne 1.2.1946, ni podan.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da je prej navedena zaplembena odločba zgolj ugotovitvena odločba in da je bilo premoženje prejšnjima lastnikoma M. in A.Š. podržavljeno že s samim Odlokom, to je z dnem njegove uveljavitve, kar je bilo 6.2.1945. Torej akt o podržavljenju ni zaplembena odločba, temveč sam Odlok. Z zaplembeno odločbo se je le ugotovilo, v kakšnem obsegu, katero premoženje in kateri osebi je na podlagi Odloka podržavljeno. Ta Odlok pa ni določal datuma, do katerega je treba izdati odločbe. Res, da se je za izvedbo tega Odloka uporabljal 30. člen Zakona o konfiskaciji, ki je sprva določal rok za izdajo odločbe dne 15.9.1945, nato pa 15.11.1945, vendar zaradi tega, ker je bila obravnavana odločba izdana 1.2.1946, ne pomeni, da ni bilo več podlage za njeno izdajo. Rok 15.11.1945 je po mnenju pritožbenega sodišča napotilni (inštrukcijski) rok, namenjen organom kot usmeritev, do kdaj naj delo končajo, ne pomeni pa, da je s tem dnem ugasnila pristojnost okrajnih zaplembenih komisij za izdajo navedenih odločb, ker takšna pravna posledica niti v Odloku, niti v Zakonu o konfiskaciji ni predpisana. Da s 15.11.1945 ni ugasnila pristojnost izdajati ugotovitvene zaplembene odločbe, izhaja tudi iz Zakona o potrditvi in spremembah Odloka o prehodu sovražnikovega premoženja v državno last, ki je začel veljati 14.8.1946, in je še naprej urejal prehod zaplenjenega premoženja v državno lastnino.

Po 2. točki 267. člena ZUS/86 pa se za nično izreče odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru tudi ta razlog za ničnost zaplembene odločbe ni podan. Kot že navedeno je bila zaplembena odločba ugotovitvena odločba in je bil akt o podržavljenju sam Odlok. Zato izvršitev te odločbe ne bi mogla povzročiti nikakršnega kaznivega dejanja. Tožnica se moti, da je bil izgon njenih prednikov iz države, izvršitev zaplembene odločbe, pač pa se je s to odločbo ugotovilo zgolj premoženje, ki je bilo podržavljeno po Odloku, v obravnavanem primeru zakoncema Š. Izgon tudi ni posledica samega Odloka. Zato v obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča tudi pogoj iz 2. točke 267. člena ZUP/86 za izrek za nično zaplembno odločbo ni izpolnjen.

Glede na navedeno je pritožbo sodišče, ker je ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani in da tudi ne obstojijo razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, na podlagi 73. člena ZUS obravnavano pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.