Jedro

V okviru določbe 178. čl. ZOR je bilo sodišče dolžno ugotavljati krivdo enega ali drugega udeleženca, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je tožnica s svojo vožnjo prekršila cestnoprometne predpise. Vozilo zavarovanca tožene stranke je s tem, ko je stalo 1,5 metrov na pasu, po katerem je izza nepreglednega ovinka pripeljala tožnica, predstavljalo zanjo nepričakovano oviro.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožniki sami trpijo stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožnika sta s tožbo zahtevala odškodnino za gmotno in negmotno škodo, ki sta jo utrpela v prometni nezgodi 3. 9. 1994. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da obstaja odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke in je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvi tožnici J. K. 1,837.081,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 437.081,00 SIT od 1. 3. 2003 dalje do plačila in od zneska 1,400.000,00 SIT od 17. 3. 2003 dalje do plačila, drugemu tožniku pa znesek 330.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2003 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov postopka v višini 529.171,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2003 dalje do plačila. Pod tč. 4 sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek prve tožnice za nadaljnjih 1,850.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 1997 dalje in za zakonske zamudne obresti od zneska 1,400.000,00 SIT za čas od 2. 6. 1997 do 16. 3. 2003 dalje in drugega tožnika za 730.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 1997 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 330.000,00 SIT za čas od 2. 6. 1997 do 16. 3. 2003. Oba tožnika je oprostilo plačila sodnih taks.

Sodbo sta pravočasno izpodbijala drugi tožnik in tožena stranka, prva tožnica pa le glede odločitve o stroških postopka.

Drugi tožnik uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, izpodbija pa odločitev o višini odškodnine v zavrnilnem delu in odločitev o pravdnih stroških. Sodišče mu je prisodilo prenizko odškodnino, saj odškodnina v višini 330.000,00 SIT ne more predstavlja materialnega zadoščenja za negmotno škodo, ki jo je utrpel. Meni, da bi bila pravična odškodnina 80.000,00 SIT za primarni strah in za zaskrbljenost zaradi zdravljenja, še zlasti, če se upošteva mnenje izvedenca, da je bil primarni strah izražen v hujši obliki ob sami nezgodi, nato pa je trajal še sekundarni strah zaradi negotovosti izida zdravljenja. Prenizka pa je odškodnina za telesne bolečine in zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je bil drugi tožnik kar 5 dni v bolnišnici na opazovanju, kar pomeni, da ga je bilo upravičeno in dalj časa strah za zdravje. Zato bi bil upravičen do odškodnine v višini 1,060.000,00 SIT. Ker je v prometni nezgodi utrpel udarec v predel trebuha in v predel leve strani prsnega koša, mu je verjeti, da je trpel občasne bolečine pri športnih aktivnostih tudi po končanem zdravljenju, zato se je s športnimi aktivnostmi začel ukvarjati šele leto dni po nezgodi, kar pomeni, da so bile njegove življenjske aktivnosti v tem času vsekakor zmanjšane. Sodišče pa je tudi nepravilno odmerilo pravdne stroške, ki jih mora tožečima strankama povrniti tožena stranka. Upoštevalo je le uspeh pravdnega postopka glede višine vtoževanega zneska ne pa tudi uspeh glede temelja, s katerim je tožeča stranka uspela v celoti. Zato bi morala tožena stranka povrniti 73 % nagrade njunega pooblaščenca. Pritožbenega predloga ni podal, smiselno pa iz pritožbe izhaja, da predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se prisodi odškodnina v višini 1,060.000,00 SIT in da se toženi stranki naloži povrnitev stroškov tožeče stranke glede na 73 % uspeh v pravdi, ter da se ji naloži tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje le glede prve tožnice v njenem prisodilnem delu predvsem glede temelja in v stroškovni odločitvi, to je v tč. 1 in 3 izreka sodbe in uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožuje se zoper temelj tožbenega zahtevka, same višine tožnici po sodišču prve stopnje prisojene odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo pa ne izpodbija. Ne strinja se z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je v celoti odškodninsko odgovorna, saj je sodišče zmotno ocenilo dokaze in ni pravilno uporabilo materialnega prava, določb čl. 158 in 178 ZOR. Glede na ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke Ž. L. je bilo sodišče premalo kritično v dokaznih zaključkih in se zato ne morejo strinjati z oceno sodišča, da tožnica s svojim ravnanjem in načinom vožnje ni kršilo cestnoprometnih predpisov, zlasti določila 45. čl. ZTVCP in da ni mogla pričakovati te ovire na cesti. Preostanek vozišča je bil dovolj širok za srečanje dveh osebnih vozil in razumnih defenzivnih voznikov seveda ob prilagojeni hitrosti vožnje prometnim razmeram, takratnemu stanju in lastnostim vozišča, ko je bila cesta mokra in spolzka zaradi dežja, ne glede na dejstvo, da bi tožnica pri tem vsekakor morala zapeljati nekoliko preko neprekinjene sredinske črte. Tudi reakcija tožnice ni bila primerna, reagirala je presunkovito in prepozno, zato je njeno vozilo drselo po vozišču. Zgolj zavarovankino nepravilno ravnanje, ker je prepozno namestila, ali ker ni utegnila do nastanka druge obravnavane nesreče namestiti varnostnega trikotnika, po njihovi oceni še ne zadostuje za zaključek, da je njena opustitev izključno pogojevala nastanek tožničine prometne nezgode. Sodišče prve stopnje je povsem zanemarilo ravnanje in način vožnje tožnice. Tožnica je za takratne razmere in stanje vozišča vozila prehitro, da bi lahko na varen način na razdalji preglednosti svoje vozilo zaustavila ali varno obšla vozilo Z. ... in se varno srečala tudi z vozilom R.. Kot domačinki ji je bil ta del ceste dobro poznan in bi lahko pričakovala izza tega ovinka tudi kakšno oviro, saj je od povprečnega skrbnega voznika, pa čeprav amaterja pričakovati, da vozi v oster nepregleden ovinek na mokrem vozišču s takšno hitrostjo, da lahko na razdalji preglednosti po potrebi tudi vozilo ustavi. Zato menijo, da je tožnica zaradi svoje protipredpisne vožnje in načina reagiranja vsaj v enakem delu soprispevala k nastanku obravnavane prometne nezgode in sta krivi in odgovorni obe v enakih deležih in temu deležu primerno bi sodišče moralo znižati tudi višino prisojene odškodnine. Zato predlagajo, da se pritožbi ugodi in da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se razsodi, da je tožena stranka odgovorna tožnici za nastalo škodo v prometni nesreči do 50 %, soprispevni delež tožnice pa znaša prav tako 50 %, zato se odškodnina, ki jo je določilo sodišče prve stopnje zniža in na novo odmerijo stroški pritožbenega postopka, ali pa da se ta sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavanje. Zahtevajo povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožbe niso utemeljene.

Ad.1) Glede temelja odškodninske odgovornosti (o pritožbi tožene stranke) Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje med strankami ni sporno in ga pritožnik ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo, da je prišlo do prometne nezgode 3. 9. 1994 ob 7.55 uri, bilo je oblačno, asfaltirana cesta je bila mokra, hitrost vožnje je bila omejena s splošnim predpisom na 80 km/h, asfaltno vozišča pa je bilo široko 6 metrov z neprekinjeno sredinsko črto. V smeri tožničine vožnje je bilo na desni strani s sprednjim delom na vozišču, vozilo Z. ..., last zavarovanca tožene stranke, z zadnjim delom je bilo to vozilo v obcestnem jarku s sprednjim kolesom pa 0,9 metrov oddaljeno od desnega roba vozišča in je zasedalo okoli 1,5 metrov široko področje ob desnem robu vozišča. Prva tožnica se je približevala mestu nezgode z vožnjo skozi ostrejši nepregledni desni ovinek s hitrostjo med 59,4 km/h do 64,7 km/h in ko je zagledala vozilo Z. ... je pričela reagirati z močnim zaviranjem, ob blokadi koles pa je njeno vozilo pričelo drseti proti levemu robu vozišča. V tem času je iz nasprotne smeri pripeljalo vozilo R. in je med voziloma prišlo do trčenja, na tožničinem nasprotnem voznem pasu. Sodišče prve stopnje se je oprlo na ugotovitve v mnenju izvedenca cestnoprometne stroke, ki je navedel, da bi lahko tožnica zagledala vozilo Z. ... na razdalji 50 metrov in da bi na takšni razdalji bilo na mokrem vozišču ob varnem načinu zaviranja mogoče zaustaviti vozilo brez zanašanja pri hitrosti vožnje do 55 km /h. Sodišče se je v celoti oprlo na mnenje izvedenca, ki je še povedal, da je tožnica proti mestu trčenja peljala s hitrostjo, ki je bila nekoliko višja od tehnično priporočljive hitrosti in da v kolikor na koncu ovinka ne bi bilo ovire, avtomobila Z. ..., bi s hitrostjo, s katero je vozila, uspela prevoziti ovinek po svojem voznem pasu.

Pravna podlaga odškodninske odgovornosti je v 178 čl. ZOR, ki ureja odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorno vozila. Če je bila nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti, če pa je krivda obojestranska pa odgovarja vsak glede na delež svoje krivde. V okviru določbe 178. čl. je bilo sodišče dolžno ugotavljati krivdo enega ali drugega udeleženca, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je tudi tožnica s svojo vožnjo prekršilo cestnoprometne predpise. Vozilo zavarovanca tožene stranke je s tem, ko je stalo 1,5 metrov na pasu, po katerem je izza nepreglednega ovinka pripeljala tožnica, predstavljalo za tožnico nepričakovano oviro, saj ni bila dolžna pričakovati, da bo, ko bo pripeljala izza ovinka, na cesti stalo drugo vozilo. Res je, da se v vsakdanjem prometu dogajajo tudi takšne situacije, kar pa še ne pomeni, da gre za običajno prometno situacijo, ki jo mora pričakovati vsak voznik. 45. čl., v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa določa, da mora voznik hitrost vožnje prilagoditi lastnostim in stanju ceste, vidljivosti, preglednosti, vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora, gostoti prometa in drugim prometnim razmeram, tako, da se lahko vozilo pravočasno ustavi pred vsako oviro, ki jo je v danih razmerah mogoče pričakovati. Določba 45. čl. nalaga dolžnost vozniku, da vozi s prilagojeno hitrostjo in da to hitrost prilagodi tako, da lahko ustavi pred oviro, ki jo je v danih razmerah mogoče pričakovati. Sodišče prve stopnje je glede načina tožničine vožnje pravilno ugotovilo, da je vozila manj kot je bila omejena hitrost na tem delu ceste, da je vozila s hitrostjo, pri kateri je lahko ovinek normalno in varno speljala, v kolikor ne bi bilo ovire na cesti, kot tudi, da voznik ni dolžan pri vožnji skozi vsak nepregleden ovinek na cesti v ovinku pričakovati stoječe vozilo ali oviro. Pritožbeno sodišče v takšne zaključke sodišča prve stopnje ne dvomi. Tudi izvedenec cestnoprometne stroke je v mnenju navedel, da je tožnica proti mestu trčenja peljala s hitrostjo, ki je bila nekoliko višja od tehnično priporočljive hitrosti in če na koncu ovinka ne bi bilo ovire, bi s hitrostjo, s katero je vozila, uspela normalno prevoziti ovinek po svojem voznem pasu.

Tožnici ni mogoče očitati takšne stopnje neprevidnosti, da bi bil utemeljen zaključek o njenem soprispevku. Pred nezgodo je pravilno vozila po svojem voznem pasu in bi normalno zvozila ovinek. Povprečnemu šoferju ni mogoče nalagati neke posebne skrbnosti niti kakšnih posebnih vozniških spretnosti. Vozilo zavarovanca tožene stranke je za tožnico predstavljalo takšno oviro, da je povprečen šofer ni dolžan pričakovati. Res je eno temeljnih načel odškodninskega prava (čl. 16 ZOR) načelo prepovedi povzročanja škode, to načelo pa se v cestnem prometu odraža s pravilom defenzivne vožnje, ki nalaga udeležencem, da preprečujejo nastanek nevarnih položajev in jih rešujejo tudi, kadar jih niso povzročili sami, vendar kljub temu tožnici ni mogoče očitati kakršnegakoli soprispevka. Sodišče je namreč glede njene vožnje ugotovilo takšne okoliščine, iz katerih izhaja, da ji ni mogoče očitati, da ni ravnala s povprečno skrbnostjo. Res je bila cesta široka 6 metrov in morda bi lahko posebno dober šofer situacijo rešil drugače in brez nezgode, vendar pa je tožnica raagirala pač tako, kot je v tistem trenutku lahko. Preglednost 50 metrov, kot jo je ugotovil izvedenec pa še ne pomeni, da je tožnica lahko začela reagirati takoj, saj je potrebno upoštevati še njen reakcijski čas. Morda bi izkušen šofer lahko reagiral tudi drugače, manj sunkovito, vendar, kot je bilo že povedano, od povprečnega šoferja ni mogoče pričakovati enakih reakcij kot od posebno dobrega šoferja. Ne glede na to, da je tožnica ta del ceste poznala, pa zato ni bila dolžna pričakovati takšne ovire. Izvedenec je ugotovil, da bi s hitrostjo, ki jo je imela lahko normalno prevozila tudi v tem razmerah, zato ji ni mogoče očitati, da ni upoštevala opozorilnega znaka. Skratka sodišče prve stopnje je glede temelja odškodninske odgovornosti popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo določbo ZOR in Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, ki je veljal v času škodnega dogodka, zato je pravilno zaključilo, da je za odškodninski dogodek v celoti odgovorna tožena stranka. Iz tega razloga pritožba tožene stranke ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti.

Ad 2) Glede višine prisojene odškodnine (o pritožbi drugega tožnika) Tožeča stranka s pritožbo izpodbija samo višino odškodnine glede drugega tožnika K. K., za katerega je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ugotovilo, da je ob prometni nezgodi utrpel lažjo telesno poškodbo- udarec v trebuh in levo stran prsnega koša. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem 250.000,00 SIT, pri tem pa je ugotovilo, da je trpel hude bolečine le tri dni, zmerne bolečine 14 dni in lahke bolečine 21 dni, ter da je zdravljenje trajalo 6 tednov, kot neugodnosti pa je upoštevalo jemanje sredstev proti bolečinam, pet dnevno hospitalizacijo in rentgensko slikanje. Glede na to, da je tožnik utrpel lahko telesno poškodbo, je odškodnina v višini 250.000,00 SIT popolnoma primerna in pritožba tožeče stranke v tem delu ni utemeljena. Pritožnikovo nizanje odškodninskih zahtevkov za to obliko škode in razbijanje na posamezne postavke ni utemeljeno, saj ZOR v čl. 200 določa, da sodišče prisodi odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti in za strah. Tudi odškodnina v višini 80.000,00 SIT, ki jo je sodišče tožniku priznalo za strah je popolnoma utemeljena in ni prenizka, kot ta v pritožbi navaja. Tožnik je utrpel zelo kratek hujši primarni strah ob nezgodi, medtem ko je sekundarni strah trajal le nekaj dni, prav gotovo pa glede na to, da so bile poškodbe lahke, ni bil posebno intenziven. Sicer pa, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik ob nezgodi spal. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi mnenja izvedenca in medicinske dokumentacije pravilno ugotovilo, da tožnik bodočih bolečin ne bo prenašal kot tudi, da posledic poškodb nima, zato tožniku pravilno ni priznalo odškodnine za bodoče fizične bolečine (čl. 203 ZOR). Pritožnikova navajanja, da bi bile glede na vse fizične bolečine in trajanje ter težavnost le-teh primerna odškodnina 1,060.000,00 SIT, niso utemeljene, takšen zahtevek pa je znatno pretiran. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo čl. 200 ZOR in odmerilo primerno odškodnino, zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Oba pritožnika pa se pritožujeta tudi zoper stroškovno odločitev in sodišču predlagata, da odmeri stroški ne glede na končen uspeh v pravdi, pač pa deljeno, glede na to, da sta s temeljem v celoti uspela. Pritožba v tem delu ni utemeljena. Sodišče je pravilno odmerilo stroške v skladu z določbo 154. in 155. čl. ZPP. Ne glede na to, da je tožnik uspel po temelju v celoti, pa mu sodišče za ta del, ko se je vodila obravnava glede temelja, ne more priznati celotnih stroškov, saj je tudi glede temelja upravičen le do tistih stroškov, do katerih je po tarifi upravičen glede višine.

Oba pritožnika s pritožbo nista uspela, zato sama nosita stroške pritožbenega postopka.