Jedro

Tožnica kot lastnica sosednje parcele, glede katere je potekal postopek spremembe vrste rabe, ni oseba, kateri bi morala biti dana možnost udeležbe v postopku ugotavljanja spremembe vrste rabe. Upravni organ je zato tožničin predlog za obnovo postopka pravilno zavrgel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ (Območna geodetska uprava A.) je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog za obnovo postopka ugotavljanja spremembe vrste rabe, ki ga je dne 14. 3. 2008 vložila A.A. – tožnica (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka navedenega sklepa pa izhaja, da stroškov postopka ni.

Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da je tožnica dne 14. 3. 2008 pri upravnem organu prve stopnje vložila predlog za obnovo postopka ugotavljanja spremembe vrste rabe, ki se je končal z odločbo upravnega organa, št. ... z dne 19. 10. 2005. Tožnica je navedla, da je lastnica parcele št. 1549/1 k. o. B., ki meji na parcelo št. 1554/1 k. o. B., ki je v lasti B.B., oziroma je bila pred tem v lasti C.C. in D.D.. Pred Okrajnim sodiščem v C. teče pod opr. št. P ... pravdni postopek po tožbi g. B.B. v zvezi z dostopom do parcele 1554/1 k. o. B. (sosednja parcela). Za potrebe te pravde se je tožnica seznanila z izpodbijano odločbo in ugotovila, da je v letu 2005 prišlo na sosednji parceli do spremembe vrste rabe, saj je sosednja parcela pred postopkom v letu 2005 imela evidentirano vrsto rabe sadovnjak, s površino 430 m2, sedaj pa je evidentirana kot stanovanjska stavba s površino 36 m2 in sadovnjak s površino 394 m2. Tožnica nadalje navaja, da sta postopek ugotavljanja spremembe vrste rabe sprožila prejšnja lastnika C.C. in D.D.. Tožnica je predlog za obnovo postopka najprej utemeljila po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in zatrjevala, da je upravni organ s spremembo vrste rabe iz sadovnjaka v stanovanjski objekt neposredno posegel v tožničine pravice in pravne koristi, saj sosednja parcela nima neposrednega dostopa z javne poti. Po mnenju tožnice je sprememba vrste rabe lahko vplivala na potrebo po dovozu, zaradi česar meni, da je tožnica imela status prizadete stranke v izpodbijanem postopku. Tožnica je navajala, da je gradnja na sosednji parceli črna gradnja, da upravni organ ni ravnal pravilno, ko je navedel, da je stanovanjski objekt bil zgrajen na podlagi odločbe o priglasitvi del, št. ... z dne 14. 7. 2005. Navajala je, da ji kot mejašu ni znano, da bi se hkrati urejale tudi meje v navedenem postopku, saj bi pri tem morala sodelovati kot stranka ter da je izpodbijano odločbo izdala uradna oseba, ki je zakonski partner osebe, ki je v postopku nastopala kot odgovorna geodetka. Upravni organ prve stopnje je v zadevi zaključil, da predloga ni vložila upravičena oseba. Postopek, katerega obnovo je tožnica predlagala, je bil izveden po določilih ZENDMPE. Iz drugega odstavka 94. člena ZENDMPE izhaja, da navedeni postopek (spremembe vpisa podatkov) izvede upravni organ na zahtevo stranke ter da se za določanje katastrskih kultur in katastrskih razredov uporabljajo dosedanji podzakonski predpisi. V času izpodbijanega postopka so se za postopke glede ugotavljanja spremembe vrste rabe uporabljale določbe Zakona o zemljiškem katastru – ZZKat. Slednji ni predvideval kontradiktornega postopka, v smislu sodelovanja lastnikov sosednjih parcel. V postopku ugotavljanja spremembe vrste rabe ima položaj stranke le lastnik oziroma uporabnik zemljišča, na katerega se nanaša ugotovljena sprememba. V tem postopku nima položaja stranke lastnik sosednjega zemljišča, če se posestne meje njegovega zemljišča niso spremenile.

Pritožbo tožnice zoper navedeni sklep je zavrnilo Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. ... z dne 4. 6. 2008. Iz obrazložitve slednje izhaja, da je v zadevi odločilno, da so se spremembe vrste rabe izvedle glede na (spremenjeno) stanje v naravi in da so torej zgolj evidentirale novo stanje, ki je nastalo že poprej. Druga pomembna okoliščina pa je, da so na opisani način evidentirane spremembe vrste rabe lahko vplivale zgolj na pravni položaj lastnika konkretne parcele, ne pa na pravni položaj lastnikov sosednjih parcel. Tožnica je v zmoti, ko meni, da je njen pravni interes za sodelovanje v postopku spremembe vrste rabe za sosednjo parcelo podan s tem, ker lastnik te sosednje parcele tožnico v sodnem postopku toži na ugotovitev služnosti prehoda čez njeno parcelo. Predmetni postopek na sodišču ni s postopkom spremembe vrste rabe na sosedni parceli v nikakršni pravnorelevantni zvezi. Vprašanje, ali je bil objekt na sosednji parceli zgrajen na podlagi ustreznih upravnih dovoljenj ali ne, pa ni predmet postopka za evidentiranje spremembe vrste rabe, ampak je lahko zgolj predmet ustreznih inšpekcijskih postopkov. Izpodbijana odločba o evidentiranju vrste rabe posega samo v pravni položaj lastnika tiste parcele, za katero je bila izdana, ne pa tudi v pravni položaj tožnice, ki je lastnica sosednje parcele, saj s samim evidentiranjem sprememb na sosednji parceli ni moglo biti poseženo v njene pravne koristi. Prvostopni organ je zato pravilno zavrgel tožničin predlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, posledično je bil pravilno zavržen tudi predlog za obnovo postopka po 6. točki 260. člena ZUP, saj tožnica ni stranka (prvi odstavek 261. člena ZUP) in torej ne more predlagati obnove postopka iz tega razloga. Tudi sicer tožnica zgolj z navajanjem, da sta uradna oseba, ki je izdala odločbo o evidentiranju spremembe vrste rabe, in oseba, ki je kot odgovorni geodet pripravila elaborat spremembe vrste rabe, zakonca, še ni bi mogla verjetno izkazati pristranskosti pri odločanju.

Tožnica zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo, ker meni, da je že v pritožbi dovolj opredelila svojo pravno in dejansko korist v zvezi s priznanjem statusa stranke v postopku. Objekt na parc. št. 1554/1 k. o. B. je v resnici črna gradnja, kar je upravnemu organu znano, stanovanjskega objekta po sedanjih in prejšnjih predpisih ni mogoče zgraditi na podlagi priglasitve del oz. sedaj lokacijske informacije, temveč izključno na podlagi gradbenega dovoljenja. Pred izdajo gradbenega dovoljenja mora investitor izkazati, da ima zagotovljen dovoz do novega objekta. Upravni organ je na škodo tožnice navedel, da je bil stanovanjski objekt zgrajen na podlagi odločbe o priglasitvi del, kar ni resnično in kar odstopa od določb Zakona o graditvi objektov. Poleg tega dejansko stanje ne ustreza površini stanovanjske stavbe, ki jo navaja sporna odločba (površina ne odgovarja površini 36 m2, pač pa je večja), navedena odločba temelji na listini, ki je neobstoječa, ter tako ne odraža dejanskega stanja. Z njo so prizadete pravice in pravne koristi tožnice kot predlagateljice obnove postopka. Odločba temelji tudi na odločbi o priglasitvi del, št. ... z dne 14. 7. 2005, čeprav se odločbe o priglasitvi del tega dne niso več izdajale, še manj pa, da bi jo izdala Občina C., ki ni imela več nobenih pristojnosti. Sporna odločba tako temelji na odločbi, ki nikoli ni bila izdana. Odločba navaja, da je elaborat izdelan v skladu z ZENDMPE, ni pa jasno, v čem naj bi elaborat ustrezal tudi Pravilniku o urejanju in spreminjanju mej parcel in evidentiranju mej parcel v zemljiškem katastru, na kar se odločba sklicuje. Tožnici ni znano, da bi se hkrati urejale tudi meje, s čimer bi se lahko tudi dejansko poseglo v posestno in lastninsko pravico tožnice, zaradi česar bi tožnica morala imeti status stranke v postopku. Elaborat ne ustreza niti dejanskemu stanju, upravni organ pa ga je potrdil kot skladnega zakonodaji in podzakonskim predpisom, to pa zagotovo zaradi medsebojne povezanosti izdelovalke elaborata in vodje oddelka upravnega organa, ki sta zakonca. Objekt na parc. št. 1554/1 k. o. B. kot stanovanjski objekt je črna gradnja, nima veljavnega gradbenega dovoljenja, in se ne šteje za legaliziranega. Zato obstoja obnovitveni razlog iz 6. točke 260. člena ZUP (v skladu z 36. členom ZUP) ter obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP. V zvezi z opredelitvijo pravne koristi, da bi tožnica sodelovala v postopku spremembe vrste rabe na sosednji parceli, se tožnica sklicuje na razloge, ki jih je navedla v pritožbi. Tako je v pritožbi poudarila, da sprememba vrste rabe vpliva na pravice in pravne koristi tožnice. Zoper tožnico namreč tečeta dva postopka, sedanji lastnik sosednje parcele pa zatrjuje stvarno služnost preko tožničine parcele, čemur tožnica oporeka. Obseg stvarne služnosti pa je odvisen od dotedanjega načina rabe „gospodujočega“ zemljišča v breme služečega zemljišča, kar je povezano z lastninsko pravico, ki jo ima tožnica na parceli 1549/1 k. o. B.. Omejitev lastninske pravice tožnice namreč pomeni poseg v njeno lastninsko pravico, ki je ustavnopravno zavarovana pravica, zaradi česar bi upravni organ moral priznati tožnici status stranke v postopku. Zato tožnica predlaga, da sodišče izpodbijani sklep, kot tudi odločbo upravnega organa druge stopnje, odpravi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožnica je z navedeno tožbo izpodbijala še en upravni akt – sklep Ministrstva za okolje in prostor, št. 3... z dne 5. 6. 2008, s katerim je Ministrstvo za okolje in prostor zavrglo predlog tožnice, da se za nično izreče odločba Območne geodetske uprave A., št. ... z dne 19. 10. 2005. Ker pa lahko tožnica z eno tožbo izpodbija en akt (35. člen ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06), je sodišče tožbo razdružilo v dve zadevi in vodi tožbo zoper sklep Ministrstva za okolje in prostor, št. ... z dne 5. 6. 2008, pod zadevo I U ....

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, za svojo odločitev sta upravna organa, tako upravni organ prve stopnje, kot tudi upravni organ druge stopnje, navedla utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (določba 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja: V zadevi je sporno, ali bi tožnici, kot lastnici parc. št. 1549/1 k. o. B., morala biti dana možnost udeležbe v postopku ugotavljanja spremembe vrste rabe parc. št. 1554/1 k. o. B., ki meji na njeno parcelo (sosednja parcela). Slednja v navedenem postopku uveljavlja obnovitvena razloga po 9. in 6. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list RS, št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZUP). Po 9. točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku; po 6. točki 260. člena ZUP pa se postopek obnovi, če je pri izdaji odločbe sodelovala oseba, ki bi morala biti po zakonu izločena.

Sodišče soglaša z upravnima organoma, da tožnica ni oseba, kateri bi morala biti dana možnost udeležbe v postopku ugotavljanja spremembe vrste rabe. V predmetnem postopku se, glede na končno določbo 104. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (Ur. list RS, št. 52/2000 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZENDMPE), glede postopkov ugotavljanja in evidentiranja vrst rabe, katastrskih kultur in katastrskega razreda zemljišč uporabljajo določbe Zakona o zemljiškem katastru (Ur. list SRS, št. 16/74 in 42/86, v nadaljevanju: ZZKat). Glede na določbo 26. člena ZZKat ima v tem postopku položaj stranke le lastnik oziroma uporabnik zemljišča, na zahtevo katerega se je uvedel postopek. Tožnica se moti, ko meni, da ima kot lastnica sosednje parcele v tem postopku položaj stranke. Po presoji sodišča na odločitev v navedeni zadevi tudi ne morejo vplivati tožbeni ugovori tožnice, ki se sklicuje postopek, ki teče na sodišču, v katerem lastnik sosednjega zemljišča (parc. št. 1554/1 k. o. B.) od tožnice, zaradi dostopa do svojega objekta na tej parceli, uveljavlja služnostno pravico preko tožničine parcele. Zato je po presoji sodišča pravilno stališče obeh upravnih organov, da tožnica v tem postopku ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi. Zato ostale okoliščine, ki jih navaja tožnica, niso pomembne in ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi. Iz navedenih razlogov je upravni organ pravilno zavrgel tožničin predlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Posledično pa je upravni organ pravilno zavrgel tudi tožničin predlog za obnovo postopka po 6. točki 260. člena ZUP, saj po določbi 1. odstavka 261. člena ZUP obnovo upravnega postopka lahko predlaga stranka, kar pa tožnica v predmetnem postopku ni.

Ker je po presoji sodišča izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.