Jedro

Kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, ne gre za nedovoljeno omejitev služnosti, če mora služnostni upravičenec, da lahko gre preko služnostne nepremičnine, odpirati ali zapirati vrata in da se za vznemirjanje služnosti ne šteje ravnanje, ki sicer posega v način izvrševanja služnosti a nanj ne vpliva bistveno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika), s katerim zahteva, da tožena stranka (v nadaljevanju toženca) opustita vsakršno poseganje v služnostno pravico hoje in vožnje s kakršnimikoli prevoznimi sredstvi, ki obstoji v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine podrobneje navedene v izreku izpodbijane sodbe, še posebej pa sta dolžna toženca opustiti postavljanje ovir na obstoječo cesto in odstraniti kovinsko ograjo ter tablo z napisom "privat zemljišče, ni prehoda" (točka I izreka). V II točki izreka je tožniku naložilo plačilo stroškov tožencev v znesku 1.435,65 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnik. V pravočasni pritožbi, navaja, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je neutemeljeno zavrnilo dokaz z izvedencem cestno prometne stroke in z zaslišanjem prič A. A, B. B., C. C., D. D. in E. E. Tožnik je dokaz z izvedencem cestno prometne stroke predlagal zaradi tega, da bi ta podal mnenje o tem ali je po postavitvi ograje obstoječo služnostno pot še mogoče uporabljati s vsemi prevoznimi sredstvi. Gre za povsem strokovno sporno vprašanje v tej pravdi, ki ga je mogoče zanesljivo razrešiti izključno z izvedencem. Služnostna pot namreč po postavitvi ograje poteka v ostrem ovinku ter so za odgovor na sporno vprašanje potrebni matematični izračuni. Sodišče je sicer opravilo ogled na kraju samem in zaslišalo nekaj prič, kar pa ni ponudilo zanesljivega odgovora na sporno vprašanje ali je mogoče ob postavljeni ograji prevoziti služnostno pot z vsemi prevoznimi sredstvi, saj z večjimi tovornjaki služnostne poti sedaj ni mogoče prevoziti, kar je povedala tudi priča F. F., ki je tudi povedala, da je dostop z večjimi tovornimi vozili nujen zaradi opravljanja dejavnosti družbe G. in da se zaradi tega povzroča družbi materialna škoda. Toženca pa s postavitvijo ograje neutemeljeno motita tožnika v izvrševanju služnostne pravice in ravnata v nasprotju z 212. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Prav tako toženca brez zakonske podlage izvajata stalen video in audio nadzor nad uporabniki služnostne poti, tožnik pa drugega dostopa do svoje nepremičnine nima in se zaradi tega ne more izogniti video in audio nadzoru. Takšen nadzor ni dovoljen in gre za kršitev ustavne pravice tožnika do njegove zasebnosti. Sodišče je napačno odločilo, ko je s strani tožencev predložene številne audio in video posnetke upoštevalo kot veljaven dokaz. Predlaga, da sodišče njegovi pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

5. Tožnik očita sodišču prve stopnje, da je neutemeljeno zavrnilo dokaze z zaslišanjem prič in postavitvijo izvedenca cestno prometne stroke.

6. Sodišče prve stopnje je obrazloženo zavrnilo dokazne predloge tožnika v 4. točki izpodbijane sodbe in jo sodišče v izogib ponavljanju v celoti povzema kot pravilno. Sodišče prve stopnje je namreč opravilo ogled na kraju samem in se prepričalo o načinu odpiranja sporne ograje in o dejanski širini cestišča. Pri tem je ugotovilo, da je razdalja cestne širine med zabetonirano rjavo traverzo in betonsko ograjo 6,70 m. Ko so drsna vrata nameščena na služnostno cesto razdalja drsnih vrat do betonske ograje na najožjem delu še vedno dopušča prehod, ki je širok 2 m, na najširšem delu pa 3,2 m. V primeru, da so drsna vrata odprta (odstranjena s ceste) pa širina zavoja služnostne ceste znaša med 6,6 m na najožjem delu in 7,8 m na najširšem delu, s prestavitvijo drsnih vrat se odpira in zapira dolžina 4,6 m. Glede na navedeno, sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da izvedenca cestno prometne stroke v predmetnem postopku ni potrebno pritegniti, saj je prevoznost ceste sodišče samo ugotovilo in iz nje nesporno izhaja, da je cesta dovolj široka, da na njo lahko zapelje vsako vozilo, prav tako se je na kraju samem prepričalo, da odpiranje ograje oz. prehajanje mimo nje ne predstavlja ovire ne za tožnika ne za njegove obiskovalce.

7. Kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, ne gre za nedovoljeno omejitev služnosti, če mora služnostni upravičenec, da lahko gre preko služnostne nepremičnine, odpirati ali zapirati vrata in da se za vznemirjanje služnosti ne šteje ravnanje, ki sicer posega v način izvrševanja služnosti a nanj ne vpliva bistveno (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V predmetnem postopku sta namreč toženca na služnostno asfaltno cesto namestila drsna vrata - ograjo, ki se ne zaklepa in prehoda ni zožila, ko so vrata popolnoma odprta, zožila pa območje izven asfaltirane ceste za 15 cm, kar pa ne dosega standarda pomembnejšega oviranja izvrševanja služnosti, saj je celotno območje iz 6,75 m zožila na 6,6 m. Pri tem se je sklicevalo na sodno prakso v podobnih primerih (VSM sodba I Cp 541/2016). Drsna vrata je mogoče odpirati in zapirati z minimalno pomočjo. Na podlagi opravljenega ogleda in meritev na kraju samem je sodišče prve stopnje zaključilo, da je mogoče z osebnimi in tovornimi vozili, ki so vozila pred namestitvijo drsnih vrat prevoziti ovinek na enak način tudi sedaj, ko so drsna vrata nameščena. S tem pa se ne posega v tožnikovo izvrševanje služnosti vožnje z osebnimi in kakršnimi koli vozili. Sodišče prve stopnje je ob izvedbi ogleda tožniku naročilo, da zagotovi tovorno vozilo in voznika, da se ugotovi kako z namestitvijo drsnih vrat toženca preprečujeta dostop do gospodujočega zemljišča s tovornjaki ali z večjimi osebnimi in dostavnimi vozili, vendar tožnik slednjega ni zagotovil. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno zaključilo, da opozorilna tabla z napisom "privat zemljišče, ni prehoda" ne preprečuje dostopa, saj je na njej jasno viden zapis "prehod dovoljen za hišno številko 101. 8. Tožnik nasprotuje izvedbi dokaza z opravljenim video posnetkom, ki sta ga predložila toženca, ki svojo nepremičnino in s tem tudi služnostno pot snemata. S slednjo sta namreč dokazala, da ne držijo trditve tožnika, da ograje ne more odpirati iz zdravstvenih razlogov, da k njemu ne morejo prijatelji, da je invalidom otežen prehod skozi ograjo, saj je v primeru popolnega zaprtja možen prehod pešcem, kolesarjem in pa voznikom motornih koles, ker je na voljo najmanj 2 m odprtega prostora med zaključkom popolnoma zaprtih drsnih vrat in betonsko ograjo (o slednjem se je prepričalo sodišče prve stopnje tudi ob ogledu na kraju samem). Tožnik nadalje nasprotuje izvedbi dokazov s vpogledom v video posnetke, saj bi se s slednjim naj posegalo v njegovo pravico do zasebnosti.

9. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ne gre za poseg v tožnikovo pravico do zasebnosti, saj gre za varnostne kamere, ki nadzirajo lastni objekt tožencev in vhod vanj. Predloženi posnetki pa niso popolnoma nič drugega kakor da bi toženca predložila številne fotografije, ki bi izkazovale kako tožnik in tovorna vozila prehajajo po služnostni poti. S tem pa ne gre za nedovoljene dokaze v predmetnem pravdnem postopku.

10. Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da postavitev drsnih vrat in table z napisom ne vpliva na izvrševanje same služnosti zaradi česar je zahtevek tožnika, upoštevaje 212. člen SPZ, utemeljeno zavrnilo. V posledici slednjega je bilo potrebno pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

11. Pritožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, zato je odločitev o njih odpadla (163. člen ZPP).