Jedro

Listine, ki ni naslovljena na delavca in ki nima vsebine sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, kljub podpisu delavca ni mogoče šteti za sporazum o prenehanju delovnega razmerja, niti za zakonito odpoved le tega.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu končnemu zahtevku za razveljavitev odpovedi delovnega razmerja z dne 19.3.1991 in ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni zakonito prenehalo in mu je toženka za čas od 1.2.1992 do 30.9.1993 dolžna priznati delovno dobo, mu zagotoviti plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter mu za ta čas plačati prikrajšanje pri plači, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, hkrati pa toženki naložilo tudi plačilo tožnikovih stroškov postopka v znesku 2.430,00 SIT, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, smiselno pa tudi iz razloga kršitve pravil postopka ter predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem ponovno zatrjuje, da sta pravdni stranki dne 14.3.1991 sklenili pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja, kar bi lahko potrdile tudi takrat prisotne priče, poleg tega pa je sodišče tožniku neutemeljeno dosodilo nadomestilo plače, saj je v spornem času tožnik redno delal v gostilni xy v xy in se je pred delavci toženke celo hvalil, da je s tem delom zaslužil več kot bi pri toženki. Zato bi moralo sodišče pri odločanju o tožnikovem denarnem zahtevku ta zaslužek upoštevati. Poleg tega opozarja, da je bilo najprej toženo tudi podjetje xy, ki pa je tekom postopka enostavno izpadlo.

V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem primeru pravilno odločilo o tožnikovem končnem zahtevku, oblikovanem v pripravljalni vlogi z dne 14.12.1992, ki je bil naperjen izključno zoper toženko Z.V. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da v tem primeru ni bil izkazan zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženki. Listine z dne 14.3.1991 ni mogoče šteti za pismeni sporazum o prenehanju delovnega razmerja v smislu 2. točke 100. člena ZDR, pa tudi ne za odpoved, razvezo delovnega razmerja ali odpust delavca v smislu 123. člena ZDR, saj navedena listina ne predstavlja vsebine sporazuma, ne glede na to, da naj bi bil na listini tudi tožnikov podpis. Vsebina te listine pomeni obvestilo zavodu za zaposlovanje, da naj bi tožniku delovno razmerje prenehalo v posledici trajnega presežka. Prav tako obvestila z dne 19.3.1991, ki ga je poslala toženka tožniku, ni mogoče šteti za odpoved delovnega razmerja, saj s tem obvestilom toženka tožnika le opozarja, naj se zglasi na pristojnem zavodu za zaposlovanje. Na podlagi navedenih listin tako tožniku pri toženki delovno razmerje ni moglo zakonito prenehati, druge pismene odpovedi delovnega razmerja pa toženka ni izkazala.

Ker tožniku delovno razmerje pri toženki ni zakonito prenehalo, mu je sodišče prve stopnje za uveljavljeno obdobje od 1.2.1992 do 30.9.1993, ko je bil brez druge redne zaposlitve, v breme toženki zakonito priznalo pravice iz delovnega razmerja. Pri tem pa sodišče v skladu z zahtevkom ni ugotavljalo dejanske višine oškodovanja tožnika zaradi izgube plače, tako da je toženki le pavšalno naložilo plačilo prikrajšanja na plači. V kolikor bo to prikrajšanje sporno, bo moral tožnik zahtevati ugotovitev konkretne višine prikrajšanja z novo tožbo in v tem postopku bodo lahko upoštevani tudi toženkini ugovori, da si je tožnik izgubo na zaslužku nadoknadil s sprotnimi zaslužki iz pogodbenega dela, kolikor bodo ti zaslužki izkazani.

Glede na povedano in ker v postopku na prvi stopnji ni zasledilo napak, na katere mora ob obravnavi pritožbe paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker toženka s svojo pritožbo ni uspela, trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.